Tudi strah, kot toliko drugega, danes ni več, kar je bil.
Strah je naravni instinkt, ki se je – enako kot drugi človeški instinkti – oblikoval skozi zgodovino. Toda v osnovi je vedno služil preživetju: zaznavanju ter izogibanju grožnjam in nevarnostim ter varovanju pred njimi. To se zdaj spreminja.
Globalna vladavina strahu
Preživeli smo dve leti strahovlade, ki se je na videz končala malo pred parlamentarnimi volitvami. Tisti mučni čas bi najraje pozabili. Bolje in modreje bi bilo, če bi se zamislili nad tem, kar smo preživeli, da se ta izkušnja ne bi samoumevno ponavljala. Preizkušenj namreč še ni konec. V temelju se ni spremenilo nič.
Šlo je za globalno vladavino strahu. Našo državo je zajela od zunaj, prek Evropske unije, Svetovne zdravstvene organizacije, globalnih medijev, katerih sporočila in metode replicirajo naši, ter prek izpostav globalističnih korporacij. Naša oblast je prizadevno odigrala vlogo, ki so ji jo določili nadnacionalni centri odločanja: tuje direktive je uveljavila pri nas. Postali smo del kozmopolisa strahu.
Razglasitev epidemije nam je pognala strah v kosti. Dve leti smo živeli v strahu, ki so nam ga domače in nadnacionalne oblasti, uradni strokovnjaki ter mediji nenehno in sistematično vcepljali. V smrtnem strahu smo sprejemali ukrepe, ki naj bi nas obvarovali pred kovidom, in zatem še tako imenovana cepiva. Ukrepi so posegli globoko v naše politično, družbeno in osebno življenje, »cepiva« pa v naše gene.
Pod to vladavino strahu smo živeli vsi, večina v prepričanju, da je nujna. Tega prepričanja ni kaj prida omajalo opažanje, da je bilo med dejansko nevarnostjo kovida na eni strani ter strahom, obsegom, radikalnostjo in intenzivnostjo ukrepov na drugi očitno nesorazmerje. Pomagalo ni niti spoznanje, da ne ukrepi ne »cepiva« niso zaustavili okužb in širjenja bolezni. Prinašali pa so veliko negativnih zdravstvenih, socialnih, ekonomskih in političnih posledic.
Dobrohotna strahovlada?
Strahovlada je politični pojem. Njegovi sopomenki sta grozovlada in vladavina terorja. Gre za oblast, ki se vzpostavi, ohranja in širi ob pomoči strahu, in sicer tako, da nas ustrahuje. Strah je torej sredstvo oblasti, bojimo pa se oblasti, ki ga uporablja. Pod kovidnim režimom je bilo drugače. Videti je bilo, kot da vlada strah sam, kot nekakšna naravna ali celo nadnaravna sila, na tiste, ki so ga širili, pa smo gledali kot na dobrotnike in prijatelje, ki nas želijo pred njim obvarovati. Strah nas je dezorientiral. Bali smo se nečesa, kar je bilo votlo in prazno, spregledali pa pravo grožnjo, resnično nevarnost, tisto, česar bi nas bilo treba biti v resnici strah.
Bali smo se soljudi, se »socialno distancirali«, vzpostavili »varnostno razdaljo« med seboj in sočlovekom, bližnjim, oklenili pa smo se tistih, ki so vcepljali in širili ta ločevalni strah. Odpovedali smo se družabnemu, družbenemu, ekonomskemu in političnemu življenju ter se v strahu za svoje individualno golo, biološko življenje vrgli v objem oblasti. Sprejeli smo strahovlado in se ji pokorili – intimno pokorili. Odprli smo ji srce, ji izročili svoje misli in nastavljali ramena, da nam je stopila pod kožo.
Strah postaja ključno orodje za vzpostavljanje novega tipa oblasti in nove svetovne ureditve. Novo oblast in ureditev vpeljujejo z digitalizacijo nadzorovanja, biotehnologijo, genskimi terapijami in inženiringom, s trganjem družbenih vezi in razbijanjem družbe, demontiranjem nacionalne suverenosti in s tem države, z ukinjanjem demokracije ter s kršenjem zakonov in pravic – vse to pa omogoča, olajšuje in legitimira prav strah. V tem smislu se novi tip oblasti in novi svetovni red opirata na strah.
Strah, ki nas je v zgodovini varoval, nas zdaj uničuje
Z uveljavljenjem nove svetovne ureditve in novega tipa oblasti strah nehuje biti samoohranitveni instinkt. Strah, ki nam ga vcepljajo zdaj, nas dela samodestruktivne. V tem strahu se oklepamo golega življenja za ceno vsega drugega. Na tem sloni novi sistem. Toda prav s tem, ko smo v želji za ohranitev biološkega življenja žrtvovali socialno, družbeno, politično in osebno življenje, smo naposled ogrozili in izgubljamo tudi to, kar smo želeli obvarovati – golo, biološko življenje. Bolj ko se pustimo tako strašiti, bolj samodestruktivni smo.
To se ni končalo s suspendiranjem kovidnega režima. Velika družbena preobrazba, ki se je pospešila pod kovidnim režimom, se nadaljuje z vojno Zahoda proti Rusiji v Ukrajini. Ozračje je spet polno bojazni, nasičeno s strahom. In spet nas je strah tistega, kar nas ne ogroža ali nas ogroža še najmanj, ne pa prave nevarnosti, resnične grožnje.
Zahodna totalna propaganda nas straši pred Putinom in Rusijo. Strah nas je domnevnega ruskega ekspanzionizma in agresije, imperializma. Strah nas je za namišljeno »demokracijo« in »evropske vrednote« v Ukrajini. Ne bojimo pa se sil, ki so vojno spodbujale, jo razpihujejo in so vanjo popeljale tudi Slovenijo. Naša politika sama sili v vojno, z njo pa znaten del javnosti. Vojne nas ni strah, podpiramo jo, strah nas je kvečjemu tega, da bi v njej zmagali Rusi, strah nas je kake stranske posledice vojne. Bojimo se, kaj nam bo prinesla zima: bomo imeli toplo vodo, luč, nas bo zeblo? Ni pa nas strah mahinacij evroameriških politikov in slovenskih kolaborantov, ki v tej situaciji kujejo svoje dobičke na našo škodo.
Cenzorji ali »preverjevalci dejstev«?
Strah nas je dejstev, logičnega razmišljanja in soočenja z realnostjo, zatekamo pa se v virtualni metaverzum. Prej so nas pripravili do tega, da smo slepo verjeli zdravnikom ter sprejemali ukrepe in cepiva. Zdaj verjamemo propagandi in »preverjevalcem dejstev«, ki so se razbohotili in etablirali, ter sprejemamo cenzuro. Ni nas strah cenzure in zatiranja mišljenja. Strah nas je kritičnega, svobodnega mišljenja. Strah nas je vsega, pred čemer nas strašijo in varujejo »preverjevalci dejstev«, čemur rečejo »lažne novice« ali »dezinformacije«. Ni pa nas strah teh novodobnih cenzorjev, te miselne policije. Ni nas strah nemoči, v kateri dopuščamo, da našo »realnost« definira nekdo drug in od zgoraj. Strah nas je zapustiti to virtualno realnost.
Vladajoče elite ne bodo izpustile iz rok strahu kot sredstva vladanja. Kar so uspešno preizkusile v preteklih nekaj letih, bodo le še nadgrajevale in izpopolnjevale.
Za kovidom in vojno proti Rusiji v Ukrajini utegnejo priti na vrsto nove epidemije in smrtonosnejši virusi ter podnebno izredno stanje. Strah nas bo ogljikovega dioksida, brez katerega ni življenja, ne pa brutalnega uničevanja narave. Vojna bo prinesla lakoto, proizvodnjo hrane si bodo monopolizirale velike korporacije, inflacija bo obubožala nepremožno večino prebivalstva, finančni zlom bo izgovor za nadomestitev denarja z digitalnimi socialnimi kreditnimi točkami in nadzorom.
Strah nas bo gnal iz ene življenjske stiske v drugo – in sleherna tovrstna življenjska stiska bo porajala nove strahove. Strah nas bo vključeval v podporo in podrejenost oblásti ter obračal proti lastnim temeljnim življenjskim interesom. Tega strahu bi nas moralo biti strah, če naj se obvarujemo pred nevarnostmi, ki nam grozijo s pogubo.
Preberite tudi:
Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši
Strah je najhujši strup
Brez narave ni ženske moči
