Živa spominska knjiga

»Ko bom povedala dovolj, da bodo ljudje pričeli razmišljati s svojo glavo, bo stvarstvo poskrbelo, da utihnem«, je nekoč dejala Sanja.

Sanja Lončar je bila ženska vizije, srčnosti in poguma. Njeno delo je segalo onkraj besed – prebudilo je miselnost, ozaveščalo, povezovalo, zdravilo. Njeni priročniki, predavanja, delavnice so nam odpirala svet skozi drugačna očala – z zaupanjem v naravo, a z odgovornostjo do sebe in skupnosti.

Ta spominska knjiga ni le zbirka misli in zahval. Je povabilo k soustvarjanju prihodnosti. Toplo vabljeni, da vanjo zapišete svoje besede: kako vas je Sanja navdihnila, kje vse ste z njeno pomočjo lahko premikali meje, za katere uvide in modrosti ste ji najbolj hvaležni. Vas je njeno delo spodbudilo, da ste ustvarili svoj vrt, ste s pomočjo njenih knjig vzljubili in pričeli uporabljati več začimb v svoji prehrani, vas je navdihnila k razmisleku o sobivanju?

Sanja je po težki bolezni odšla, mirno, tiho in spokojno. A njeno poslanstvo živi – v veliki samooskrbni skupnosti, ki jo je ustvarila v zadnjih letih, v nešteto vrsticah, ki so stisnjene v knjigah na naših omaricah, v posnetkih, kjer lahko še vedno opazujemo žar v njenih očeh.

Naj bo tudi ta knjiga dokaz, da delo vizionarjev nikoli ne ugasne. Da se srčnost množi. Da vsakdo izmed nas nosi vsaj delček Sanjine strasti.

Sanja, pogrešali te bomo.

Vpis v živo spominsko knjigo

 
 
 
 
POMEMBNO: Vpis v knjigi gostov bo viden šele po pregledu.
Če ne želite javne objave, prosimo, v sporočilo dodajte besedo ZASEBNO – uredništvo ga bo posredovalo samo družini.
Žozef Lončar wrote on 7. avgusta, 2025 at 12:48
USTAVITE SE!

Ustavite se, cesarske galeje, kjer koli že ste – na oceanih, morjih, jezerih ali rekah. Pozabite vsaj za trenutek na zastave, pod katerimi plujete.

Naj trobentači dvignejo fanfare proti nebu in zaigrajo – najprej žalost, potem radost. Žalost, ker odhaja drugam. Radost, ker odhaja na boljše.

Kapitanom galej zapovedujem: dajte ukaz odločno in brez pomislekov – pot naj se nadaljuje. Ona potuje k Njemu.

S seboj nosi neizmerno zakladnico zaslug, ki jih je dosegla v tako kratkem življenju. Bodimo ponosni, da nam je prav njo podaril Bog. Tudi tokrat je vedel, koga in zakaj kliče k sebi – vedno je znal izbrati.

To je opazil tudi plemeniti slovenski narod, ki jo je že konec prejšnjega stoletja sprejel kot svojo najdražjo. Še danes mnogi ponosno pravijo: »Sanja je naša!« – in nikoli nismo nasprotovali.

Zato smo jo, 5. avgusta, v majhnem slovenskem kraju Šmartno v Rožni dolini, izročili Bogu kot svojo: mama Mirjana (banatsko dekle s srbskimi koreninami), brat Igor z ženo Svetlano in hčerko Saro. Vem, da so to storili z neizmerno bolečino, a tudi s ponosom, ker so jo smeli ustvariti in imeti, ter z radostjo, ker jo izročajo Njemu.

Sanja si je to absolutno zaslužila.

Žozef
Permalink
Please wait...