Sanja, draga, spoštovana.
Hvala za tvojo pot, poslanstvo, postanek tudi med nami, v Sloveniji. Zdaj pa – spočij se od vseh bolečin. Ljubezen Zavesti že dolgo objema deklico v tebi, ki je za trenutek, dolg skoraj celo življenje, mislila, da ni ljubljena. Zdaj veš, da si, in da si dovolj tudi, če te ni.
Kaj sva rekli – zdaj lahko res sanjaš. Tvoj eter zdaj nima rokov, planov realizacije, 30 zaposlenih, stotisočev ljudi, čakajočih na novičke, nasvete … Saj človek tudi nima vsega tega, zdaj to res veš in nas boš učila še dol z božjih njiv! Samo glava si tako zada, in ne zna izpreči. Si ne dovoli.
Dragoceno bo širiti tvoje besede: »Važna je samo pot iz možganov v srce, zdaj to vem,« kot si mi energično rekla v Vahtnici v Škofji Loki nekaj dni pred … tem, vsa mladostna, veš. Tudi na tem zadnjem potovanju si bila organizirana, predana, zbrana – in morda počasi končno v zavedanju, da nisi sama. Vsekakor pa popolnoma jasno odločena, da je luč na koncu tunela. Rekla si, da čutiš, da se bo v juliju izteklo. Bolečina, ne življenje.
Zaupaj, sva rekli, kajne? Da smo povezani in da se s tem uredi vse.
***
Svoj vrt si s prijatelji in partnerjem uredila še to pomlad. V dobrih dvajsetih letih projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, tega tvojega edinstvenega otroka, pa si vzpostavila skupaj z razširjeno družino tu na Zemlji tudi neizmerljivo prostrani vrt, na katerem rastejo zdravi plodovi: skupnost Samooskrbni.net, pa 26 tvojih in soustvarjenih knjig, nešteto dragocenih videoposnetkov, pa 157 številk brezplačnih revij, ki si jih uredila in spisala, na tisoče predavanj, poglobljenih pogovorov s skrbnimi nasveti; na stotine dogodkov in platforma za več kot trideset društev in nešteto projektov.
To je vrt, ki bo dajal še dolgo zdrava semena, iz katerih bodo vznikali cvetovi in plodovi prihodnosti. Vse to mogočno delo, ki ga vidimo, pa je vendarle le vrh ledene gore, ki … si bila Ti. DO ZADNJEGA DIHA. Hvala, da si.