Živa spominska knjiga

»Ko bom povedala dovolj, da bodo ljudje pričeli razmišljati s svojo glavo, bo stvarstvo poskrbelo, da utihnem«, je nekoč dejala Sanja.

Sanja Lončar je bila ženska vizije, srčnosti in poguma. Njeno delo je segalo onkraj besed – prebudilo je miselnost, ozaveščalo, povezovalo, zdravilo. Njeni priročniki, predavanja, delavnice so nam odpirala svet skozi drugačna očala – z zaupanjem v naravo, a z odgovornostjo do sebe in skupnosti.

Ta spominska knjiga ni le zbirka misli in zahval. Je povabilo k soustvarjanju prihodnosti. Toplo vabljeni, da vanjo zapišete svoje besede: kako vas je Sanja navdihnila, kje vse ste z njeno pomočjo lahko premikali meje, za katere uvide in modrosti ste ji najbolj hvaležni. Vas je njeno delo spodbudilo, da ste ustvarili svoj vrt, ste s pomočjo njenih knjig vzljubili in pričeli uporabljati več začimb v svoji prehrani, vas je navdihnila k razmisleku o sobivanju?

Sanja je po težki bolezni odšla, mirno, tiho in spokojno. A njeno poslanstvo živi – v veliki samooskrbni skupnosti, ki jo je ustvarila v zadnjih letih, v nešteto vrsticah, ki so stisnjene v knjigah na naših omaricah, v posnetkih, kjer lahko še vedno opazujemo žar v njenih očeh.

Naj bo tudi ta knjiga dokaz, da delo vizionarjev nikoli ne ugasne. Da se srčnost množi. Da vsakdo izmed nas nosi vsaj delček Sanjine strasti.

Sanja, pogrešali te bomo.

Vpis v živo spominsko knjigo

 
 
 
 
POMEMBNO: Vpis v knjigi gostov bo viden šele po pregledu.
Če ne želite javne objave, prosimo, v sporočilo dodajte besedo ZASEBNO – uredništvo ga bo posredovalo samo družini.
Martina wrote on 4. avgusta, 2025 at 21:37
05.08.2017 se je nenadoma, nepričakovano in mnogo prezgodaj poslovil moj moż. Svojo żalost sem procesirala skozi pisanje pesmi. Pesem, ki jo prilagam, je bila prva, morda bo tudi vam v pomoč v tem teżkem obdobju…

RADA BI VERJELA...

Kam je tvoja duša odšla?
Rada bi verjela, da tam je nekje, kjer so najlepše sanje doma.

Rada bi verjela, da tam čakaš name, da ponudiš mi rame,
obrišeš moj solzni obraz, nasmeh mi narišeš,
da jaz postanem spet jaz.

Rada bi verjela, da sončni žarek si, ki me po licu boža,
da si na poljani najlepša roža, oblak, ki se po nebu podi,
da si veter, ki mi solze suši.

Rada bi verjela, da čas zaceli vse rane, da življenje se zopet v korak moj ujame,
da znova in znova moja te misel objame!

Rada bi verjela, da spomniš se name,
Da tu si, ob meni
in da bila bi uslišana v svoji želji iskreni:
Rada bi verjela!!’
Please wait...