Živa spominska knjiga

»Ko bom povedala dovolj, da bodo ljudje pričeli razmišljati s svojo glavo, bo stvarstvo poskrbelo, da utihnem«, je nekoč dejala Sanja.

Sanja Lončar je bila ženska vizije, srčnosti in poguma. Njeno delo je segalo onkraj besed – prebudilo je miselnost, ozaveščalo, povezovalo, zdravilo. Njeni priročniki, predavanja, delavnice so nam odpirala svet skozi drugačna očala – z zaupanjem v naravo, a z odgovornostjo do sebe in skupnosti.

Ta spominska knjiga ni le zbirka misli in zahval. Je povabilo k soustvarjanju prihodnosti. Toplo vabljeni, da vanjo zapišete svoje besede: kako vas je Sanja navdihnila, kje vse ste z njeno pomočjo lahko premikali meje, za katere uvide in modrosti ste ji najbolj hvaležni. Vas je njeno delo spodbudilo, da ste ustvarili svoj vrt, ste s pomočjo njenih knjig vzljubili in pričeli uporabljati več začimb v svoji prehrani, vas je navdihnila k razmisleku o sobivanju?

Sanja je po težki bolezni odšla, mirno, tiho in spokojno. A njeno poslanstvo živi – v veliki samooskrbni skupnosti, ki jo je ustvarila v zadnjih letih, v nešteto vrsticah, ki so stisnjene v knjigah na naših omaricah, v posnetkih, kjer lahko še vedno opazujemo žar v njenih očeh.

Naj bo tudi ta knjiga dokaz, da delo vizionarjev nikoli ne ugasne. Da se srčnost množi. Da vsakdo izmed nas nosi vsaj delček Sanjine strasti.

Sanja, pogrešali te bomo.

Vpis v živo spominsko knjigo

 
 
 
 
POMEMBNO: Vpis v knjigi gostov bo viden šele po pregledu.
Če ne želite javne objave, prosimo, v sporočilo dodajte besedo ZASEBNO – uredništvo ga bo posredovalo samo družini.
Anka wrote on 4. avgusta, 2025 at 8:50
Prijateljev je vsak dan manj.
Vsak dan odide kdo in se ne vrne,
vsak dan za toplo dlan je krajše srečanje,
bolj sama sem, ko spet se dan obrne.
A vsi, ki so odšli, nas čakajo nekje.
Zato recimo jim samo NASVIDENJE!

Neštetokrat sem pomislila, kako blagoslovljena sem, da sem te spoznala. Usoda naju je povezala kmalu potem, ko si se preselila v Slovenijo. Tvoja ustvarjalnost je kar brbotala v tebi in ker nisi znala slovensko, sem postala tvoja prva lektorica, da si lahko začela svoje članke objavljati v revijah. Takoj sem prepoznala tvojo neizmerno globino in sposobnost, da prepoznaš in razumljivo preneseš na papir še tako skrite resnice. Komaj sem čakala tvoje prispevke, saj mi je vsak odkril popolnoma drug pogled na svet, kot smo ga imeli takrat. Hitro si našla tudi druge sodelavce in ko je glasilo Skupaj za zdravje človeka in narave pričelo redno izhajati, ti moje upokojenska pomoč ni bila več nujna. Ampak za vedno sva ostali povezani v srcu.
Vsako srečanje s teboj je bilo darilo, ki jih tu ne bom več dobivala in to težko sprejemam.
Vem, da te je stvarstvo premaknilo tja, kjer te bolj potrebuje in to me edino tolaži. Do naslednjega objema!
Tvoja Anka
Permalink
Please wait...