Spoštovana Sanja,

že dolgo, pravzaprav sploh ne vem, če me je kdaj smrt nekoga, ki ga nisem osebno poznala, tako prizadela. Mogoče zato, ker ste kljub mikrofonom, kameram in vsem posrednikom znali govoriti tako, kot da se pogovarjate samo z enim človekom, čeprav ste govorili mnogim. Sposobnost, ki jo ima le malokdo. Hvaležna sem, da sem se ob branju vaše revije in knjig ter poslušanju vaših predavanj spet bolj obrnila k naravi, da pridelam nekaj malega zelenjave, da kupujem večinoma ekološko hrano , da je v moji hiši štedilnik na drva in da me kakšna naravna nesreča ne bo dobila povsem nepripravljeno.

Bili ste pravo darilo za našo državo in zanjo naredili več kot marsikateri politik in več kot marsikdo od nas, ki smo se tukaj rodili. Niste samo opozarjali, ponujali ste rešitve in nas navdihovali. Seveda smo vas vzeli za svojo. Verjamem, da ste s svojim žarom, pronicljivostjo in iskrivostjo poskrbeli, da bodo vaši sodelavci ta voz, ki brez vas sicer ne bo več isti, vlekli naprej, na vsakem od nas pa je, da zmigamo svoje riti in poskrbimo, da bomo vsaj delček znanja, ki ste nam ga dali, koristno uporabili.

Tak človek, kot ste vi, pravzaprav nikoli ne umre. Vaša zapuščina je enostavno prevelika, da bi lahko šli kdaj v pozabo.

Želim si, da bi ostajala kakšna močnejša beseda, s katero bi lahko izrazila vso hvaležnost, ki ji čutim, vendar te besede ne najdem, zato samo ISKRENA HVALA!

Svojcem izrekam iskreno sožalje.