Kje je črta?

Paint Brush Stroke Across Page Isolated on White Background.
Odnos do živali je postal za ene ekonomsko, za druge okoljsko, za tretje pa ideološko vprašanje. In nihče, vključno z najbolj zagretimi »reševalci sveta«, ne vidi več celote in kompleksnega odnosa, v katerega smo vpeti vsi, ki prebivamo na tem planetu.
Na eni strani imamo skrajnost, v kateri smo kure, goveda, pujse in druge rejne živali za potrebe človeka degradirali na nivo surovine, ki jo proizvajamo v masovnih taboriščih in kot po tekočem traku. Na drugi pa je skrajnost, v kateri nekatere izbrane živali negujemo, občudujemo in se jim posvečamo še bolj kot svojim otrokom. Kolikokrat v parku slišite, pridi k mamici, ko nekdo kliče svojega kužka? Daj atiju tačko?

Ne uničuje nas pomanjkanje, temveč presežek!

Verjetno vsi, ki berete te vrstice, že poznate nekaj osnovnih dejstev:
  • Živinoreja prispeva več toplogrednih plinov od avtomobilov.
  • Mesna prehrana povečuje tveganje za številne bolezni.
  • V Sloveniji pojemo v povprečju 90 gramov živalskih beljakovin na dan.
Beljakovine telo potrebuje, vendar smo daleč od tega, da jih ne uživamo dovolj. Različni strokovnjaki, zdravilci in nutricionisti so si že enotni, da več kot 60 gramov beljakovin na dan telo zakisa bolj, kot ga lahko razkisajo naši mehanizmi. Če bi na primer znižali svoj vnos živalskih beljakovin na 30 gramov (to je približno 150 gramov mesa, ribe, sira ali jajce do dve) in temu dodali še 30 gramov rastlinskih beljakovin, bi naše telo brez težav dobilo vse, kar potrebuje. Potreba po živalskih izdelkih pa bi se zmanjšala za dve tretjini!
Zmanjšalo bi se tudi število degenerativnih bolezni, ki jih ustvarja kopičenje kislih presnovkov v naših telesih.

Modrost prednikov

Za naše prednike odnos do živali ni bil ideološko vprašanje. Živali so bivale v bližini človeka, ker je on skrbel za njih, one pa so skrbele zanj. Poln hlevček pod hiško je grel tudi pastirja, volna mu je zagotavljala toplo oblačilo in posteljo, mleko ga je hranilo. Podobno je veljalo tudi za druge živali.
Ritem leta je narekoval, da so proti jeseni črede zmanjšali na takšno število, ki je lahko preživelo zimo. Ob tem je kmet izbral najboljše živali, ki jih bo lahko prehranil in ki naj bi ustvarjale potomstvo za naprej.
To je bil kompromis med človekom in naravo, ker za večjo čredo čez zimo ni bilo možno zagotoviti hrane. Če bi bila čreda prepuščena sama sebi, pa bi končala kot hrana zverem.

Koliko je normalno

Vaš praded zagotovo ni imel zrezka vsak dan na krožniku. Bolj verjetno je, da ga je zelo redko okusil. Imela sem srečo, da sem poznala obe svoji babici. Ena je odraščala na kršu in kamenju Biokova. Povedala mi je, da so takrat lahko videli pečenko le dvakrat na leto – ko so fantje šli k vojakom in za Božič. Izjemoma še ob kakšni poroki.
Druga babica je bila doma v Vojvodini. Ko sem jo vprašala, kako pogosto je jedla meso, mi je rekla: »Veš, mi smo imeli veliko kmetijo in nam nikoli ni ničesar manjkalo. Dobro smo živeli in lahko smo jedli meso dvakrat na teden. Enkrat, tako da smo ga videli, drugič tako, da smo ga vohali.« V praksi je to pomenilo, da so enkrat na teden lahko v krožniku zagledali kakšen košček mesa, drugič pa je ričet ali fižol le dišal po kakšnem suhem rebrcu ali kožici, ki sta se kuhala zraven.
Če bi njeno definicijo dobrega življenja uporabili danes, bi lahko takoj zmanjšali proizvodnjo in prodajo mesa za 80 %! S tem bi rešili ne le 80 % toplogrednih plinov, temveč tudi onesnaževanje podtalnice, tla, na katerih danes pridelujemo krmo, pa bi lahko bolj smotrno uporabili in hitro dosegli varno samooskrbo za celotno prebivalstvo.
Če bi se naš odnos do tega, kar je normalno, spremenil, bi ta trenutek živali lahko gojili (in ne proizvajali) v pogojih, v katerih bi bile bolj zdrave in srečne (tako one kot tudi mi!), brez da bi iz tega delali visoko znanost.

Izkušnja in odnos oblikujeta resnico

Kmetje, ki jim to leto življenje grenijo volkovi in medvedi, nenehno pozivajo aktiviste, ki so proti vsakemu odstrelu, naj pridejo in spremljajo njihove otroke na poti iz šole skozi gozd. V Ljubljani je lahko mahati s transparentom. Pridite, da začutite srh, ki vas spreleti, ko se sprehajate po lastnem sadovnjaku pa v bližini zaslišite tuljenje volkov. Pridite, da vidite, kako bi se počutili, če bi svojega psa ali konja zagledali raztrganega, kljub temu da je v ograjenem prostoru in varovan z električnim pastirjem.
Veganski aktivisti pa na drugi strani vabijo potrošnike, naj pridejo pogledat žival, ki je danes pred vrati klavnice, jutri pa bo v hladilni vitrini z mesnimi izdelki. Lahko je kupiti kos nečesa paniranega, v lepi embalaži in zaščiteni atmosferi. Pridite pa pogledat žival v oči in ji poskušajte povedati, kako boste jutri uživali v njenem zrezku. So za vas ekstremisti prvi, drugi ali kar oboji?
Osebno dam vsem prav. Šele ko nekaj doživimo na svoji koži, ugotovimo, da nič ni tako preprosto, kot od je videti od daleč. Takrat postanemo bolj tolerantni, bolj odprti in bolj sprijaznjeni s tem, da nismo na tem svetu zato, da sodimo in delimo nasvete, temveč zato, da sami prevzamemo odgovornost za svoje izbire.
Tudi sama že drugo leto preizkušam samooskrbo, ki vključuje živali. Naša osnovna želja je bila, da bi naše srečne kure pohajkovale po zdravem vrtu, ga gnojile, nadzorovale škodljivce in včasih podarile kakšno jajce. Pa ni tako preprosto. Na naše kure prežijo ujede, lisice, kune …, zato, posebej ko so majhne, ne morejo kar tako pohajkovati okrog.
Bolj omejen prostor pa ustvarja druge težave, saj tudi odnosi med kurami niso vedno idilični. Lani smo imeli polovico petelinov – te sicer industrijske valilnice uničijo že prvi dan kot nekoristne, mi pa smo jih želeli ohraniti, češ da bo to srečna družina. Ko pa je »petelinja mafija« začela izvajati teror nad piščanci, ki niso bili del njihovega klana, so se zadeve zelo zaostrile. Nekaj časa sem bila v vlogi socialnih delavcev, ločevala gnezda, zagotavljala, da je hrana na več mestih, da »agresivci« ne bi mogli preprečiti bolj plahim pristop do hrane … Ko pa so do smrti skljuvali malega, prijaznega piščanca, sem tudi sama morala priznati, da idila ni vedno možna. Da bi zaščitili druge, smo morali odstraniti nekaj petelinov. Je to nasilje ali bi bilo še večje nasilje tolerirati njihovo nasilje do vseh ostalih? Preden presodite, preizkusite.
Iskanje pravega optimuma in dobre rešitve za vse ni preprosto. Pri tem niti ni tako pomembno, kaj ste se odločili. Pomembno je, kako ste se odločali. Aborigin poje kenguruja, vendar se mu pred tem zahvali, ker mu bo njegovo meso omogočilo nadaljevanje življenja. Podobno storita tudi Indijanec in Inuit.
Zavest, hvaležnost in občutek medsebojne povezanosti so prisotni tudi ob dejanju, ki ga imamo zahodnjaki mogoče za barbarskega.
Pa so res barbari? Ali so barbari tisti, ki do zrezka, ki ga bodo zaužili, nimajo nobenega odnosa in se ne zavedajo, kaj je neka žival dala, da bi oni lahko jedli. Živali nas plemenitijo, če dovolimo, da se med nami stkejo niti odnosa. Iz tega odnosa potem pride tudi naša pripravljenost, da marsikaj storimo za njih in nam ni težko. In verjemite, tudi živali nam želijo nekaj dati. Naša kura nas prav povabi, da pogledamo jajce v gnezdu. Ko pa ga ne želi dati in se odloči, da bo valila, potem preprosto ostane na jajcu in mi tako da vedeti, da naj naslednjih 10 dni ne računamo na njena jajca. Več biodinamičnih kmetov mi je povedalo, da mama koza sama izbere, katerega kozlička bo obdržala, ostale pa odrine od sebe.
Ko so Rimljani v Orvietu oblegali Etruščane, so ti preživeli tako, da so v skalah naredili bazenčke z vodo in izvrtali luknje, v katere so prišli gnezdit golobi. Golobi so lahko vsak dan odleteli in poskrbeli zase, v luknjah pa so vzgajali svoje potomstvo. Domačini so točno vedeli, koliko mladičkov golobica dovoli vzeti. Če bi vzeli več, ta golobica pri njih ne bi več gnezdila. Da bi preživeli, so morali eni in drugi zelo dobro vedeti, kje je črta, ki je ne smejo prestopiti.
In ravno to nam danes manjka. Ne vemo več, kje je črta, ki zagotavlja ravnovesje. Večina ljudi živi kot zombiji, ki le konzumirajo informacije, hrano, vtise …, prihajajoče do njih po tekočem traku. Ne vemo, od kod kaj prihaja, ne vemo, kaj je drugo bitje (vseeno ali gre za človeka, žival ali mikroba) storilo za nas, in tudi ne, kakšna je naša vloga v medsebojni izmenjavi.
Zato pot do zdravja vseh nas vodi skozi tkanje odnosov. Vsi nas potrebujejo in mi vse potrebujemo. To najlažje dojamemo, ko to udejanjamo v praksi. Zato vrt, kmetija, sobivanje …, predstavljajo bližnjico do spoznanj, ki jih boste zaman iskali na spletu in v knjižnih uspešnicah.