Veliko pospravljanje možganov

Povzeto po knjigi Kako ohraniti možgane

Naš um ni le softver – deluje s pomočjo hardverja, ki mu rečemo živčevje in možgani. Če jih poškodujemo, zamašimo ali kako drugače onemogočimo pri delu, od informacij, ki smo jih shranili, in inteligence, ki smo jo razvili, ne bo veliko koristi.

Dokazano je, da težke kovine (svinec, živo srebro …) in tudi aluminij, pogubno delujejo na živčevje. Nalagajo se na »avtocesti«, po kateri naj bi potovale informacije, in tako ustvarjajo vse več zastojev, »prometnih nesreč« in poškodb naše miselne infrastrukture.

Obdukcije umrlih starostnikov so pokazale, da so možgani oseb, ki so umrle s težko demenco, vsebovali tudi do 10-, 20- ali celo 50-krat več aluminija, kot možgani enako starih ljudi, ki so umrli iz drugih razlogov.

Če bi šlo le za onesnaženje iz zraka ali vode, bi pričakovali, da se bo aluminij enako kopičil pri vseh. Tako velike razlike pa nakazujejo, da so usodne predvsem naše navade in da zagotovo lahko vplivamo na to, koliko aluminija bomo spustili v telo.

Vse se sešteva, saj aluminij najde pot do naših celic skozi različne oblike živil, prehranskih dodatkov ali embalaže. Šteje vsaka pločevinka, majoneza v tubi, pašteta v alu-posodici, poškodovana alu-ponev, alu-folija za živila, aluminij v antacidih, štejejo snovi proti strjevanju, kemični dodatki za obdelavo moke ipd. Izluženje aluminijevih ionov pospešujejo toplota, maščoba in kislina. In kljub temu da aluminij ni težka kovina, se v telesu obnaša kot snovi iz te kategorije: kopiči se drobec na drobec, da tega niti ne opazimo … – dokler ne doseže kritične mase in sproži tolikšne težave, da jih ne moremo več spregledati.

Med demenco in nalaganjem aluminija je dokazana neposredna povezava. Veliko dokazov je tudi za neposredno povezavo med kognitivnimi težavami in nalaganjem živega srebra. Tudi kronična utrujenost pogosto prihaja od »obteženosti« naših tkiv s težkimi kovinami in aluminijem. (Več o tem lahko preberete v knjigah Kako ohraniti možgane in Kako do več energije.)

Kako odstraniti smeti iz glave?

Odstranjevanje težkih kovin ni liposukcija, kjer lahko z enim posegom poberejo odvečno maščobo z našega trebuha. Težke kovine se ne nabirajo na kupu, ki bi ga lahko preprosto odstranili. V naše celice in živčne ovojnice se dobesedno zažrejo in jim je zato zelo težko priti do živega.

Da se jih otresemo, jih je treba raztopiti in odpeljati. To uspešno počnejo kelatorji, kot so alkoholni izvleček koriandrovih listov, zeolit ustrezne granulacije ali aktivne oblike kurkumina.

Ker je smeti v naših telesih vse več, znanstveniki nenehno iščejo nove, še bolj učinkovite kelatorje, s katerimi bi lahko čim hitreje zmanjšali breme, ki smo si ga skozi leta naložili. Pojavlja se vse več novo ustvarjenih kemikalij in obetavnih tehnik na tem področju, vendar bo šele čas pokazal, ali so res dolgoročno uspešne in brez stranskih učinkov. Do takrat je bolje uporabljati sicer bolj počasne, vendar varne in učinkovite načine razstrupljanja z naštetimi naravnimi pripravki.

Ni vsak zeolit učinkovit

Da bi zeolit deloval tudi izven prebavil, je odločilna njegova velikost. Finejša je mikronizacija, večjo površino bo lahko zeolit pokril in tako omogočil učinkovitejše razstrupljanje. Najbolj kakovosten zeolit klinoptilolit (npr. Zeostar) je mikroniziran na delce velikosti 1-5 µm.

Drugi pomemben kriterij je, da uporabljamo le zeolit, ki je čist in ni že nasičen z nečistočami iz okolja.

Ni vsaka kurkuma učinkovita

Tudi s kurkumo je podobno – trg je preplavljen z neštetimi oblikami pripravkov, ki se sklicujejo na moči kurkumina. Najbolj znane aktivne učinkovine kurkume, t. i. kurkumini, predstavljajo le 4-6 % teže zaužite kurkume, poleg tega imajo zelo slabo biorazpoložljivost (v telesu se slabo absorbirajo). Ko kurkumo zaužijemo, bo tako večina (40-85 %) učinkovin le prepotovala naše črevesje neizkoriščena. Še bolj težaven pa je prehod kurkumina v bolj oddaljena tkiva, kot so možgani in živčevje.

Torej imamo na eni strani zelo učinkovito naravno pomoč, ne vemo pa, kako bi jo dostavili tja, kjer jo celice najbolj potrebujejo.

Pozornost znanstvenikov se zato usmerja v iskanje načinov, kako povečati izkoristek dragocenega kurkumina v telesu. Prav zanimivo je, koliko zelo sofisticiranih metod je razvitih na tem področju. Nekatere svoje učinke potrjujejo empirično skozi tisočletno uporabo, druge pa so prestale tudi znanstveno preizkušanje učinkovitosti.

Za toplotno-oljno aktivirani kurkumin Longvida je dokazana hitra absorpcija v možgane že tri ure po vnosu. Tudi emulsi-tehnika, ki jo uporabljajo pri Neotosilu, ima potrjeno visoko biorazpoložljivost. Liposomske oblike kurkumina, ki jih uporablja več ponudnikov, prav tako zagotavljajo večji izkoristek kurkumina, kot pri uživanju neobdelane začimbnice.

Tem se je lani pridružila še ena oblika – vodotopni izvleček sveže kurkume, ki se ponaša s 40-krat večjo biorazpoložljivostjo in podaljšanim delovanjem. Pri tej inovativni metodi izvleček pridobivajo iz fermentiranega svežega soka, ki ga stisnejo iz korenin kurkume, zato jim v procesu ni treba uporabljati topil. Tehnologijo je razvilo podjetje NOW in zanjo leta 2018 prejelo nagrado NUTRAingredients 2018 za najboljši botanični izdelek leta.

Kurkuma sicer pomaga na več področjih hkrati. Poleg tega, da je odličen lovilec aluminija in drugih težkih kovin, deluje tudi varovalno, antioksidativno –preprečuje oksidativne procese, ki uničujejo naše živčevje.

Je tudi odlična protivnetna pomoč, s katero lahko držimo na vajetih več žarišč tihih vnetij, ki so postala redni spremljevalci naših življenj.

Kurkuma pa proti strupom pomaga tudi posredno – tako da podpira delovanje naših jeter, ki so potem bolj zmogljiva pri svojem razstrupljevalnem delu. In ker je ob vsem tem kurkuma tudi naravni antidepresiv, ki dviga nivo dopamina in serotonina, bo zagotovo prispevala, da bo to jesen manj sivine v naših glavah.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj