Umrli s koronavirusom ali zaradi njega?

Obstajajo tri stopnje laži – mala laž, velika laž in statistična laž.

Vsak dan poslušamo enako zgodbo, kako smo v samem svetovnem vrhu po številu smrtnega davka, ki ga jemlje pandemija covida-19.
Imamo tako slabe zdravnike, tako zanič zdravstveni sistem, tako bolne ljudi ali le neumno metodologijo spremljanja umrljivosti?

Spomladi sem si ogledala makedonsko oddajo, v kateri sta gostovala njihova epidemiologinja in vodilni mikrobiolog. Povod za oddajo je bila ugotovitev medijev, da se kot žrtve covida evidentira tudi ljudi, ki so storili samomor ali umrli v prometni nesreči – če so bili pozitivni na novi koronavirus.
Oba strokovnjaka sta potrdila, da je to na žalost res in da tudi njih preseneča, da je le pri tej bolezni način poročanja o smrtnosti toliko drugačen od vseh ostalih veljavnih protokolov. Mikrobiolog je takrat pojasnil, da bi v truplu vsakega umrlega lahko dokazal vsaj 1000 različnih patogenih sevov. Torej bi lahko oseba imela v trenutku smrti tudi virus gripe, HIV, herpes, borelijo in še marsikaj drugega in bi lahko po takšni logiki karkoli od tega zapisali kot vzrok smrti. Zato se mu je tudi znanstveno zdelo povsem nesprejemljivo, da je le prisotnost nekega virusa dovolj za določitev vzroka smrti.
»Če pacient, ki ima že leta AIDS, umre zaradi navadnega prehlada, smo do sedaj pisali, da je razlog smrti AIDS, po novem pa bi torej morali pisati, da je prehlad. Enako velja za terminalne onkološke paciente. Na koncu vsak umre zaradi neke manjše infekcije, ki je telo ni več zmožno predelati. In v tem trenutku je to lahko covid, rota virus, zastrupitev ali marsikaj drugega. In za vse te paciente mi zdaj pišemo, kot da so umrli zaradi covida?«

Ko sem to poslušala, sem si mislila, kakšna sreča, da ne živim v takšni banana državi in da pri nas stroka nekaj šteje. Kljub vsem slabostim zdravstvenega sistema, si takšne neumnosti zagotovo ne bomo dovolili.

In tako sem mislila do včeraj (7. 12. 2020), ko sem v oddaji Odmevi poslušala izjavo dr. Mateje Logar, ki jo sicer kot strokovnjakinjo cenim in spoštujem njena prizadevanja za vsako življenje.
Na odgovor novinarja, kako tolmači tako visoko smrtnost, kot jo imamo v Sloveniji, da nas uvršča v sam svetovni vrh, je dr. Logarjeva odgovorila:

»V Sloveniji beležimo kot smrt zaradi covida vse smrti oseb, ki so dokazano pozitivne, ne glede na sam neposredni vzrok smrti. Marsikatere druge države so se odločile za drugačen pristop, se pravi, da beležijo bistveno manjše število.«

Smo res banana republika?

Če znate brati med vrsticami, smo ravnokar dobili odgovor na vprašanje, ki nas že tedne obremenjuje. Kako to, da nam gre tako slabo? Kje delamo napake? Smo res tako nedisciplinirani in neodgovorni?
Začnimo pri besedah »v Sloveniji smo se odločili«. Oprostite, kdo je v tem primeru MI? Gre za precedenčno spremembo metodologije ugotavljanja vzroka smrti! Kdo je v imenu slovenske stroke odločal o tem?
Ali kardiologi soglašajo s tem, da je njihov kronični srčni bolnik, ki je včeraj doživel infarkt, pred tremi dnevi pa so s PCR-testom ugotovili, da je na sluznici imel tudi delček korona virusa, umrl zaradi covida?
Ali onkologi soglašajo s tem, da njihovi pacienti, ki so v terminalni fazi raka, ne umirajo več zaradi raka, temveč zaradi korona virusa, ki je bil prisoten na njihovi sluznici? Mogoče bomo naslednje leto ugotovili, da se je umrljivost zaradi raka prepolovila? KOPB ne obstaja več?
Kateri zdravnik v mrliški list osebe, ki je bila v terminalni fazi kronične bolezni, mirne vesti zapiše kot vzrok smrti covid – zato ker se je nekdo tako odločil?

Kot je razvidno iz izjave dr. Logarjeve, to ni ukaz neke »nove svetovne vlade«. Kot sama pravi, so se mnoge države odločile drugače – beri: odločile so se, da takšnega pravno in moralno spornega priporočila WHO ne bodo sprejele in da bodo ravnale tako, kot so do sedaj – kot vzrok smrti pišejo stvarni vzrok.
Kako bi zgledala naša statistika, če bi pisali vzroke smrti tako, kot jo pišejo drugi, ki nam jih zdaj postavljajo za zgled pridnosti?

In zakaj nam je v interesu covidu pripisovati tolikšno smrtnost? Zato da bodo poročila zvenela bolj dramatično? Da bomo bolj prestrašeni in zato bolj pridni? Da bi vlada še vedno lahko vladala z odloki in podpisovala pogodbe za mega infrastrukturne projekte, o katerih ni bilo nobenega družbenega dialoga? Da bodo zdravniki imeli v udarnih poročilih večjo minutažo od vsega ostalega, kar se dogaja na tem svetu? Da se biznis z opremo, maskami, testi in razkužili lahko nemoteno odvija naprej? Da ustrahovanje ne bi popustilo, dokler se ne odvrti še zadnja faza scenarija – masovno cepljenje, ki je v najboljšem primeru le biznis stoletja, v slabšem pa lahko povzroči še mnoge nepredvidljive posledice?

Tri stopnje laži

Moj prvi mož, doktor znanosti na področju teorijske matematike, me je že pred 35 leti podučil, da obstajajo tri stopnje laži – mala laž, velika laž in statistična laž.
Trenutno je vsa država, z našimi življenji vred, ujetnica statistike, ki sloni na spornih testih, spornih izračunih in spornem poročanju o številu umrlih. In potem se politiki čudijo, da jim ljudstvo ne zaupa.

Ne razumite narobe. Ne sodim med tiste, ki vas bodo prepričevali, da je covid le prehlad ali da ne obstaja. Obstaja, tako kot obstajajo številne druge težje bolezni, zagotovo pa v manjšem obsegu in z manjšo umrljivostjo, kot nam jo želijo prikazati. In dokler ne bomo imeli družbenega in strokovnega konsenza, kako spremljati dejansko razširjenost in nevarnost, nas ne sme presenečati, da je vsak dan vse več takšnih, ki iz skrajnega strahu preskočijo v skrajno brezbrižnosti.
Brez zaupanja v odloke nobeni odloki ne morejo uspeti in prav zaupanje ljudi je zdaj na prelomni točki. Strah je kot anestezija – res je, da hitro prime, vendar tudi prej ali slej popusti!

Moje sporočilo vsem, ki si prizadevate reševati to pandemijo:

Ne zapravite svoje strokovnosti za koristi hitrih »vojnih dobičkarjev«. Ne moremo in ne želimo vsi biti infektologi, epidemiologi in mikrobiologi. V brskanje po podatkih nas silijo številne nelogičnosti in neodgovorjena vprašanja, na katera bi morala odgovoriti predvsem stroka, ki služi človeku.

Trenutek resnice se približuje

Pravo razsežnost bolezni bo prej ali slej pokazala prav statistika. Mrtve lahko kupčkamo tako ali drugače, letna statistika umrljivosti pa bo pokazala, ali imamo res toliko več umrlih ali pa smo le vzroke njihove smrti prikladno zapisali pod drugimi šiframi. Takrat bomo lahko kot družba potegnili črto in videli, kaj smo rešili in za kakšno ceno. Ali pač …
Mogoče je tudi zato bil med prvimi zamenjan direktor statističnega urada?


Preberite tudi: Zloraba statistike za ustvarjanje tesnobe.

Prejšnji članekŽafran – začimba, ki prinaša svetlobo
Naslednji članekNovoletna darila – zavijmo jih okolju prijazno

1 komentar

  1. Mpgoče pa bomo nekoč prišli do prave resnice, koliko starostnikov je umrlo iz osamelosti in obupa. Ali si naši poliki, predvsem pa zdravstveni minister, znajo predstavljati, kako je biti zaprt v eni sobi tri mesece ali pa še več brez vsakih stikov s svojci. V zaporu temu rečemo samica. Upam, da bodo nekoč odgovarjale osebe z imeni in priimki. V pohlepu za oblast in denar so očitno pozabili na zgodovinska dejstva .

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj