Antioksidanti – ključni podporniki imunskega sistema

Današnji ritem življenja zahteva konstantna prilagajanja na različne dejavnike, ki krojijo naš vsakdan. Predstavljajmo si naše telo kot en velik delovni proces, ki je stalno v stanju pripravljenosti na nove vplive iz okolja, ki se jim je potrebno prilagoditi in jih nevtralizirati. Glavni čuvaj našega zdravja je imunski sistem, ki stalno opravlja zahtevno nalogo varovanja našega telesa, antioksidanti pa so njegovi ključni podporniki.

Ena izmed pomembnejših nalog, ki jo mora opravljati imunski sistem, je nevtralizacija oksidativnega stresa. Oksidativni stres nastane kot posledica prevelikega števila kisikovih prostih radikalov v telesu in/ali zmanjšane učinkovitosti antioksidativnih sistemov.

Kisikovi prosti radikali so atomi ali molekule brez enega elektrona, ki so zelo reaktivni, nestabilni in lahko povzročijo veliko škode na molekuli DNK in celičnih membranah. Prosti radikali v telesu normalno nastajajo ob celičnih procesih tvorjenja visoko energijskih ATP molekul, pri presnovi zaužite hrane in pri intenzivnejši športni vadbi. Nastajanje prostih radikalov povzročajo tudi nekateri zunanji dejavniki iz okolja, ki vplivajo na celične procese – različne vrste sevanja, umetne kemikalije (pesticidi, aditivi v prehrani, zdravila), nezdrava prehrana, alkohol, kajenje, različna bolezenska stanja, virusi, bakterije.

Na vrsti so antioksidanti!

Zdrav organizem je sposoben preprečiti škodljivo delovanje radikalov s pomočjo antioksidantov, ki so lahko endogenega ali eksogenega izvora. Antioksidanti snovi, ki znatno upočasnijo ali preprečijo oksidacijo pomembnih celičnih sestavin, tako da reagirajo z radikali in zaustavijo verižne radikalske reakcije. Lastnost teh snovi je, da imajo v svoji strukturi vsaj en reaktiven vodik, ki se zlahka odcepi in veže na radikal. Pri tem nastane nov radikal, ki je stabilnejši in zato tudi manj škodljiv.

Endogeni antioksidanti

Antioksidanti endogenega izvora so v telesu že prisotni in predstavljajo prvo obrambno linijo pred prostimi kisikovimi radikali. Poznamo NADH, glutation, α-lipoična kislina, koencim Q 10, melatonin.

Med njimi je najpomembnejši NADH, ki je tako primarni koencim, ki poganja reakcije zmanjševanja oksidacije v celični presnovi, kot tudi eden najmočnejših antioksidantov. NADH je ključen pri sintezi ostalih endogenih antioksidantov (predvsem koencima Q 10). Poleg antioksidativnih nalog v telesu ima NADH pomembno vlogo tudi pri nastajanju visoko energijskih molekul ATP, ki nastajajo v procesu celičnega dihanja. Napisanih je tudi veliko študij, ki poročajo o pomenu NADH kot substrata pri različnih encimskih reakcijah, pri obnovi poškodovane DNK, pri reakcijah imunskega sistema, pozitivno vpliva tudi na delovanje živčnega sistema. Če ga želimo jemati kot prehransko dopolnilo, ga je najbolje izbrati v stabilizirani obliki.

Preostali endogeni antioksidanti imajo nalogo preprečiti oksidativni stres v mitohondrijih (koencim Q 10, α-lipoična kislina) ter zaščititi lipide v celičnih membranah pred prostimi kisikovimi radikali (koencim Q 10, glutation, α-lipoična kislina).

Eksogeni antioksidanti

Med pomembnejšimi antioksidanti eksogenega (zunanjega) izvora, ki jih zaužijemo s prehrano so vitamin C, vitamin E, karotenoidi, polifenoli, omega-3 maščobne kisline, selen, cink in mangan.

Med njimi velja izpostaviti izjemno sodelovanje med vitaminom C, D in cinkom. Njihov izjemen sinergičen učinek močno okrepi delovanje imunskega sistema, ščiti pred škodljivimi prostimi radikali, pomembno nalogo pa ima tudi pri krepitvi tesnih stikov med površinskimi epitelijskimi celicami. To predstavlja odličen način obrambe pred virusnimi obolenji in prehladi v jesensko-zimskem času, ki so v teh hladnejših mesecih zelo pogosti – odrasli prebolijo 2-4 prehlade, otroci in mladostniki 6-10 prehladov, predšolski otroci po nekaterih virih tudi do 12.

Zaradi nizkih zalog cinka v telesu in sprotnega izločanja viška vitamina C iz telesa je priporočljivo, da živila z virom vitamina C in cinka uživamo preko celega dne. Če vitamin C uživamo v obliki prehranskih dopolnil, velja razmisliti o estrificirani obliki, ki se v telesu ohranja dlje časa in omogoča boljši izkoristek hkrati pa pripomore tudi k daljšemu sinergijskemu učinku s cinkom.

Karotenoidi in polifenoli imajo v telesu vlogo lovilcev prostih kisikovih radikalov in skrbijo za njihovo nevtralizacijo. Najučinkovitejša antioksidativna spojina vitamina E je α-tokoferol, ki pred prostimi radikali varuje lipide celičnih membran. Minerali so večinoma vključeni pri sintezi encimskih antioksidativnih spojin.

V primeru urejene prebave in uravnoteženega mikrobioma lahko z zdravo in uravnoteženo prehrano vsakodnevno zaužijemo več kot dovolj različnih vrst antioksidativnih hranil, ki bodo poskrbela za naše oksidativno ravnovesje v telesu. Najboljši prehranski vir antioksidantov so sadje in zelenjava vseh barv (antioksidanti se nahajajo v zunanjih predelih zrelih sadežev) in viri zdravih olj (ribje, laneno, orehovo, olivno, konopljino). Pri izboru živil je potrebno paziti, da so živila sveža, lokalna, sezonska in prednostno ekološko vzgojena. Vsi našteti pogoji predstavljajo veliko verjetnost, da bodo živila hranilno bogata in brez prisotnih fitofarmacevtskih kemikalij, ki navsezadnje tudi povzročajo oksidativni stres v telesu, kot je bilo omenjeno v začetku prispevka.

 


Preberite tudi:
Nas bodo rešili antioksidanti?
Antioksidanti: Je kisik problem ali rešitev?
Aronija – trpka zakladnica zdravja, ki je lahko tudi okusna

Prejšnji članekOzkolistni trpotec in njegova zdravilna moč jeseni
Naslednji članekHormonska vojna proti človeštvu

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj