Čudeži se ne dogajajo v nasprotju z naravo sveta. Mi jih imenujemo čudeže, ker resnične narave sveta ne razumemo več.
Tako imenovane čudežne ozdravitve s pomočjo vode so ena izmed skrivnosti delovanja vode. Nekoč so jo poznali čarovniki in zdravilci, ki so znali zdravilne uroke prenesti v vodo tudi tako, da so »šepetali v vodo« posebne uroke. Navidezno »čaranje« pa je bilo v resnici precej resen postopek strukturiranja vode. Vedun je vodo v posebni posodi, imenovani stupa, s skrivnostnimi tehnikami prestrukturiral in jo programiral na zdravje, srečo, blaginjo in zaščito. Takšno vodo je nosil od hiše do hiše in jo dodajal v sode z vodo za pitje. Magija vode se je marsikje ohranila do danes. Znana je npr. starodavna tradicija slovanskih žensk, da jutranjo roso uporabljajo kot sredstvo za pomlajevanje. Zgodaj zjutraj so odšle nabirat jutranjo roso tako, da so čez cvetoče travniške rože položile platneno krpo, ki je vsrkala jutranjo roso, na kar so krpo ožele v posodo iz gline ali brezove skorje.
Naši predniki so zelo dobro poznali zakone narave. Vedeli so tudi, da lahko človek s svojimi mislimi, čustvi in besedami deluje prek vode na samega sebe in tudi na druge ljudi. Iz pravljic in legend nam je poznan običaj, da so hodili za bolne svojce po vodo na izvir, pri čemer je bilo pomembno, da se je voda iz izvira zajela ob točno določenem času v glinen vrč. Medtem, ko so zdravilno vodo nosili, je veljalo strogo pravilo: »Ne izgovori niti besede in ne imej slabih misli!«
Danes znanstveniki vodo raziskujejo kot energijsko-informacijsko matrico življenja in pri tem ugotavljajo, da ima voda sposobnost sprejemanja in prenašanja informacij.
Japonski znanstvenik Masaru Emoto je po številnih poskusih strukturiranja vode s pomočjo
človeške misli ugotovil, da je človek sposoben s pomočjo miselnega vpliva na vodo delovati
na njeno molekularno strukturo. Pri tem molekule vode prevzamejo določene elektromagnetne frekvence, kar ima lahko tako pozitivne ali zdravilne kot negativne ali škodljive učinke.
Voda si zapomni informacijo, kar pomeni, da ima svoj spomin. To je bilo prvič eksperimentalno ugotovljeno v nekem laboratoriju v Nemčiji v 60. letih prejšnjega
stoletja. Po naključju se je zgodilo, da je nepredušno zaprta ampula s strupom padla v posodoz destilirano vodo in ostala tam nekaj dni. Po odstranitvi ampule so vodo natančno pregledaliin kemijska analiza je pokazala, da je voda popolnoma čista oz. da v njej ni nobenih sledovstrupa. Toda laboratorijske podgane, ki so pile to vodo, so poginile. Voda je prevzela in ohranila smrtonosno informacijo strupa, ne da bi sploh prišlo do stika z njim.
V 80. letih prejšnjega stoletja, je francoski imunolog dr. Jacques Benvenista prvič skušal
znanstveno dokazati obstoj “spomina” vode. (J. Benveniste, E. Dayenas, F. Beauvais, J.
Amara et al., 30 June 1988. “Human basophil degranulization triggered by very dilute
antiserum against IgE”. Nature 333: 816-818). V članku, ki ga je objavil leta 1988, je avtor predstavil rezultate poskusov, ki so potrdili, da se v izjemno šibkih raztopinah snovi, v katerih po raztapljanju oz. redčenju praktično ni več topljenca, še naprej manifestirajo biološki mehanizmi, ki so značilni za nerazredčeno snov. Gre za lastnost vode, podobno delovanju homeopatskih zdravil, ki skoraj ne vsebujejo zdravilnih učinkovin, ohranjajo pa spomin na njihove lastnosti.
Skupina ruskih znanstvenikov pod vodstvom dr. Stanislava Valentinoviča Zenina je preučevala mehanizem spomina vode in mehanizem interakcije vode z okoljem. Dokazano je bilo, da do te interakcije pride s strukturiranjem vode. Če npr. voda prejema informacije iz zvočnega polja, se spremeni vrstni red strukturnih elementov v vodni molekuli. Podobno je tudi z abecedo: če črke izmenično zamenjamo, lahko kodiramo poljuben izraz oz. misel. In ko izgovorimo besedo ali besedno zvezo, dobimo zvočno kodo. Kombinacija zvokov in črk vsebuje informacije. Enako je pri vodi. V svoji molekuli ima 40 milijonov strukturnih elementov. Kombinacija strukturnih elementov kodira poseben učinek.
Dr. Zenin je v svoji doktorski disertaciji dokazal, da ima voda spomin. Opredelil jo je kot snov s strukturo, ki omogoča shranjevanje podatkov oz. informacij in dokazal, da je voda obenem materialni nosilec in sredstvo za prenašanje informacij na fizični ravni oz. na ravni snovi. Voda absorbira, shranjuje in izmenjuje različne podatke z okoljem. Z Zeninovimi raziskavami vode je bil prvič prikazan in eksperimentalno dokazan obstoj petega stanja snovi – informacijske faze (poleg trdne, tekoče, plinaste in plazme).
Študije so pokazale, da lahko na strukturne in informacijske lastnosti vode vplivajo različni dejavniki: temperatura, tlak, vodotopne snovi, mehanski učinek, zvočna in vibracijska polja, električna, magnetna, elektromagnetna in torzijska polja, biopolja, pa tudi astroheliogeofizični dejavniki (kozmični, sončni žarki, sevanje zemlje).
Dr. Zenin z vplivom astroheliogeofizičnih dejavnikov povezuje posebne lastnosti krstne vode. Te lastnosti so Zenin in njegovi sodelavci preverjali skupaj z znanstveniki z Inštituta za biomedicinske raziskave Ruske akademije znanosti. Na podlagi dolgoročnih eksperimentalnih in teoretičnih raziskav je bilo ugotovljeno, da se vpliv vesolja na biosfero ne izvaja neposredno, ampak kot posledica preoblikovanja gravitacijskih polj Sonca, Lune, planetov Osončja in drugih nebesnih teles, kar povzroči širokopasovno elektromagnetno sevanje, ki prežema vse življenje na Zemlji. Pod vplivom absorbiranega geofizičnega elektromagnetnega sevanja pride do sprememb redukcijsko-oksidacijskih lastnosti vodnega okolja v vseh organizmih. Zemlja se 18. in 19. januarja nahaja v položaju, kjer je posebno močan energijski tok. Podoben, vendar občutno manj intenziven pretok kozmičnih energij, se ponavlja vsakih 27 dni.
Do podobnih ugotovitev kot Zenin je prišel tudi drugi ruski znanstvenik, doktor tehničnih
znanosti Vladimir Tsetlin, ki je izvedel številne poskuse z merjenjem prevodnosti
električnega toka v vodi in s svojimi raziskavami želel potrditi hipotezo, da astronomski
dejavniki v vesolju in geofizikalni dejavniki na Zemlji vplivajo na biosfero in se spreminjajo tekom dneva in tekom leta v odvisnosti od delovanja in položaja sonca. Pred leti je Tsetlin proučeval lastnosti vode, ki jo uporabljajo astronavti na mednarodni vesoljski postaji. Opazil je, da je prevodnost električnega toka v vodi čez dan nihala. Ob 10. in ob 18. uri je imela na primer največjo prevodnost, molekule so bile visoko aktivne. Ob 13. in ob 4. uri zjutraj pa je bila voda skoraj neprevodna in molekule v stanju popolnega mirovanja. Tsetlin je meritve električne prevodnosti vode opravil tudi 18. 1. zvečer in presenečen ugotovil, da je prevodnost padla na minimum in v takšnem stanju ostala vse do polnoči. Nadaljnje študije so potrdile povezavo elektromagnetnega polja Zemlje z elektromagnetnim poljem Sonca in Lune. Poleg dnevnega ciklusa sonce deluje tudi s svojim 27-dnevnim ciklusom, ko naredi popoln obrat okrog svoje osi.
Vesolje ni kaotično. V vesolju vladata red in ravnovesje. V daljni preteklosti so ljudje to upoštevali in se ravnali po kozmičnem redu. Verski obredi so bili zato vezani na določen astronomski dogodek. Najpomembnejša sta bila poletni in zimski solsticij. Stari Slovani so praznovali novo leto na dan zimskega solsticija, torej 21. ali 22. decembra. Zanimivo je, da je v tem času razdalja med Zemljo in Soncem najmanjša – 149 milijonov kilometrov. Meritve, ki jih je Tsetlin opravil v času zimskega solsticija, so pokazale, da je voda na večer pred sončnim solsticijem mirovala od 18. ure do polnoči, torej kar 6 ur in na dan sončnega solsticija od sončnega vzhoda do poldneva, sicer pa so dnevne meritve pokazale njeno mirovanje le eno uro na dan. Čez 27 dni so meritve vode pokazale popolnoma enake rezultate.
Prof. Tsetlin je opravil meritve vode vsak dan in ugotovil, da voda vsakih 27 dni spremeni
svoje lastnosti. To se zgodi 14-krat letno. Izhodiščni datum za štetje 27-dnevnega ciklusa je zimski sončni obrat, od katerega se šteje po 27 dni, z upoštevanjem dejstva, da sonce 72 ur »stoji«, zato se štetje prične tako, da 27. dan vedno pride na 19. januar.
Večina dni, ko ima voda značaj svete vode, so cerkveni prazniki. Po ugotovitvah prof. Tsetlina je voda ob zimskem solsticiju zelo mirna, njena električna prevodnost je nizka in oksidacijski procesi v celicah so zato počasnejši. Nižja je električna prevodnost vode, večja je njena kakovost in sposobnost sprejemanja informacij.
Za pravoslavce je 19. januar praznik Teofanija ali Jezusov krst. Večer prej in na dan
praznika se obredno kopajo v zamrznjenih rekah in jezerih. Ključno vlogo pri cerkvenem
obredju ima seveda voda, ki jo v cerkvenem kanonu imenujejo krstilna voda in sveta voda.
Sakralni značaj svete vode po cerkvenem kanonu znanost razlaga s fizikalnimi in kemijskimi zakonitostmi. Cerkev je seveda do znanstvenih raziskav svete vode previdna. Kdo ali kaj ima zasluge za to, da t. i. sveta voda deluje na telesno zdravje in duhovni preporod, je seveda zelo pomembno. Medtem ko religija govori o Božji milosti, ki prihaja na Zemljo s posvečeno vodo, in o vodi, ki ima božansko energijo Svetega duha iz Nebes, znanstveniki dokazujejo, da so ta Nebesa vesolje, ki deluje na strukturo vode.
Obred Jezusovega krsta je Janez Krstnik opravil v reki Jordan 27. dan po zimskem sončnem obratu. Čas krsta je bil povzet iz poganskega verovanja, da ima prav na ta dan voda največjo moč. Jezus naj bi bil šele po kopanju v Jordanu 27. dan po zimskem sončnem obratu oz. 19. januarja prepoznan kot božji sin. Krst je bil pomembna prelomnica v Jezusovem življenju. Pred krstom je živel precej neopazno kot tesar v Nazaretu, po krstu pa je začel z oznanjevanjem svojega nauka, zdravil je bolne in delal čudeže. Krst je že od nekdaj simbol očiščenja, v krščanstvu je pridobil tudi pomen očiščenja greha. Prvoten namen in tudi sporočilnost krščenja, ki ga je opravil Janez Krstnik iz puščave v Judeji, je bilo očiščenje in ponovno duhovno rojstvo. Ob krstitvi Jezusa iz Galileje se je nebo odprlo, pojavil se je golob kot simbol Svetega Duha in glas od zgoraj je razglasil rojstvo sina božjega. Zato se ta dogodek imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija (grško: επιφάνεια [epifania] = razglasitev) oz. tudi teofanija (grško: θεοφάνεια [theofania] = razglasitev boga). Pravoslavci ga praznujejo 19. januarja, katoliki pa 6. januarja v spomin prihoda treh kraljev Gašperja, Mihaela in Boltežarja, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu in razglasili rojstvo božjega sina.
Nekoč so na večer 18. januarja posvečali vodo, ki so jo ljudje nosili domov, z njo
škropili svoje hiše in jo kot zdravilo hranili vse leto. Kopanje na ta dan je bilo in ponekod ostaja tudi danes obred popolnega očiščenja vsega slabega – slabih misli in dejanj (torej grehov) in slabega zdravja oz. bolezni. Voda ima na ta dan namreč »božansko« kodo in sposobnost, da to kodo prenese v vodo v človekovem telesu.
Tako krst Jezusa kot današnje obredje 19. januarja znanost razlaga s posebno očiščevalno
močjo vode, ki je posledica močnega kozmičnega energijskega delovanja ta dan. Ta
kratkoročni tok energije ima namreč sposobnost odstraniti negativne programe – od bolezni do vseh vrst nesrečnih stanj. Ker astronomsko leto (čas, ko se Zemlja vrti v svoji orbiti okoli Sonca) ne sovpada z našim koledarskim letom (365 dni), je razlika med njima približno 5 ur in 50 minut. Zato imamo prestopno leto. Sovpadanje zemeljske osi s kozmičnim energijskim tokom je zato po našem koledarju drugačno kot je izračun po astronomskih tabelah. V letu 2020 bo zato najmočnejši pretok kozmične energije na Zemljo 19. januarja ob 19.10.
Na Inštitutu za biomedicino na Akademiji znanosti Ruske federacije so bile opravljene tudi
številne raziskave o vplivu človeka na lastnosti vode. Izvedli so več kot 500 poskusov z
različnimi ljudmi, pri čemer je voda spreminjala svoje lastnosti. Zenin opozarja, da si človek z nepravilnim delovanjem na svoj informacijski program lahko ustvari pogoje za pojav bolezni, saj je z negativnimi mislimi sposoben zastrupiti vse, kar ima v svoji sestavi vsaj majhno vsebnost vode. Po mnenju mnogih znanstvenikov so te informacijske lastnosti vode na planetarni ravni povezane z nevihtami, orkani, poplavami in drugimi naravnimi nesrečami. To je reakcija vode na splošno onesnaževanje informacijskega stanja – voda le vrača informacije, ki jih je sprejela.
Raziskave o sposobnosti vode, da spreminja svojo informacijsko strukturo, so bile usmerjene tudi v naravne mehanizme informacijskega čiščenja vode. Brez teh mehanizmov človeštvo ne bi imelo možnosti preživeti.
Negativni zapisi, ki jih voda prevzame, se lahko očistijo na več načinov:
– ko voda izhlapi in se nato kondenzira (v naravi takšno vodo najdemo v obliki rose);
– vodo segrevamo pri temperaturi vode nad 90°C. Takšna voda izgubi sposobnost
izmenjave energije z okoljem, dokler se ne ohladi na normalno sobno temperaturo;
– vodo zamrznemo in nato stopimo;
– pod vplivom močnega magnetnega polja, npr. 18. in 19. januarja in vsakih 27 dni do
zimskega solsticija;
– z mehanskim delovanjem, npr. z močnim pretresanjem (v naravi se to dogaja z vodo,
ki teče čez brzice in v slapovih).
Datumi za vodo v letu 2020
Kot vsako leto vam tudi tokrat posredujem informacijo o datumih, ko hodimo po vodo na
izvire:
19. 1., 14. 2., 11. 3., 6. 4., 2. 5., 28. 5., 23. 6., 19. 7., 14. 8., 9. 9., 5. 10., 31. 10., 26. 11., 22. 12. 2020.
Po vodo hodimo na večer pred datumom in na datum do poldneva oz. do 13. ure (zaradi
zamika ure).
