Glava kliče po vodi

Mature woman having migraine, drinking water

Nekoč so ljudje vedeli, da jim telo z bolečino v glavi sporoča, da jim primanjkuje vode.

Celo zdravniki so se iz starih fizioloških priročnikov učili o pomenu vode kot zdravila. (Tega v novejših priročnikih ni več, zato sodobni zdravniki menijo, da so vse tekočine enakovredne ter da sokovi in pivo odžejajo enako kot voda.)

Dr. Batmanghelidj, avtor knjige Niste bolni, žejni ste, v svoji knjigi natančno opiše mehanizem, zakaj se telo na dehidracijo odzove z glavobolom.

Ko telo začuti pomanjkanje vode, jo mora vzeti iz tkiv, v katerih je vode največ. Zato so rezervoarji, ki so prvi na udaru, prav možgani in sklepi (sklepna tekočina).

Drugi razlog za tovrstne glavobole se skriva v tem, da dehidracija onemogoči normalno delovanje naše notranje »klimatske naprave«, zaradi česar pride do pregrevanja telesa, to pa zmoti številne encimske procese, ki so zelo občutljivi na nihanje temperature. Ker telo v prvi vrsti želi obvarovati občutljive encimske procese v možganih, sproži histamin, ki povzroči bolečine, te pa nato prerastejo v glavobol ali migreno.

Zato je nekaj kozarcev vode praviloma najboljše zdravilo proti glavobolu.

Če vzamemo tableto proti glavobolu, naredimo nekaj podobnega, kot če bi se nam med vožnjo v avtomobilu prižgala opozorilna lučka, mi pa ne bi odpravili okvare, ampak bi samo prerezali kabel, samo da bi lučka, ki kaže, da je nekaj narobe, ugasnila.

Toda kakšno vodo?

Včasih je bilo dovolj uporabiti besedo voda. Zdaj se pod tem imenom skriva marsikaj, česar sploh ne moremo več enačiti z izvirnim pomenom besede voda.

Za vodo velja tista iz plastenk, v kateri so raztopljeni tudi hormonski motilci in druge spojine, ki so sestavni del plastenk. Za vodo velja tudi tista iz pipe, ki je iz dneva v dan slabše kakovosti. Večina slovenskih vodovodov za dezinficiranje uporablja klor, ta pa škoduje črevesju, telesu onemogoča resorpcijo nekaterih pomembnih elementov, denimo kroma, v kombinaciji s pesticidi pa ustvarja še nevarnejše kemične koktajle.

V vodi, ki priteče skozi cevi, je vse več kemičnih snovi, ki jih spretno manipuliranje z metodologijo meritev v poročilih o kakovosti vode naredi nevidne, vendar vse bolj obremenjujejo naše telo. Ker voda teče (ali stoji) v premočrtno oblikovanih ceveh, je tudi brez energije, v njej pa nastajajo veliki skupki molekul, ki jih celice težko uporabijo.

Voda, ki jo kupimo, nalijemo iz pipe ali po katero gremo celo na izvir, ni več neoporečna, ne oživlja in ne razstruplja nas tako kot voda, ki so jo poznali naši predniki.

Telo potrebuje čisto, energijsko nabito in živo vodo

Taka voda sicer še vedno teče iz nekaterih slovenskih izvirov, zagotovo pa ne iz naših pip. Da bo voda iz pipe za telo koristna, moramo najprej iz nje umakniti snovi, ki nas obremenjujejo, nato pa ji še povrniti energijo, brez katere ne more obnavljati energije naših celic.

Filter – toda kakšen?

Brez filtriranja danes ne moremo več govoriti o odpravljanju kemikalij in obremenilnih snovi iz vode.

Razlikujemo med različnimi sistemi filtriranja. Obstajajo filtri, skozi katere gre vsa voda, ki pa ujamejo le večje delce oziroma snovi, ki jim jih uspe ujeti s kakim kemičnim lovilcem (aktivno oglje in srebro zadržita nekatere problematične snovi). Ko je tak filter nasičen, začne v vodo izločati nabrane snovi, tako da utegne biti še slabša kot pred čiščenjem. Zato je treba filtrirne vložke redno menjavati, včasih celo pogosteje, kot priporoča proizvajalec. Koliko časa zdrži filter, je odvisno od njegove zmogljivosti in onesnaženosti vode. Filtrirni vložki za vrčke so praviloma zasnovani tako, da lahko odpravijo nečistoče iz približno stotih litrov vode. Večji sistemi zmorejo več, tako da je treba filter zamenjati samo enkrat do dvakrat na leto. Če si boste omislili merilnik PPM, boste tudi sami ugotovili, da je filter približno četrtino časa zelo učinkovit, nato se začne njegova učinkovitost zmanjševati, na koncu pa je v vodi pri izhodu skoraj enaka količina delcev, kot jih je bilo pri vhodu. Še huje je, če izmerite, da je v kozarcu filtrirane vode več delcev, kot jih je bilo v nefiltrirani vodi. To pomeni, da se je v filtru nabralo toliko umazanije, da že prehaja v vodo.

Zelo učinkovit način čiščenja pitne vode je reverzna osmoza. V filtrirnih membranah se voda razdeli na dva dela: očiščena voda za pitje priteče skozi pipico, onesnažena pa odteče naravnost v odtok.

Občutljive membrane, ki selektivno delujejo že na ravni delcev v velikosti atomov, prepuščajo skoraj izključno molekule H2O, preostale molekule in snovi pa ostanejo na drugi strani membrane in se odplavljajo v odtok. Zato tudi ne pride do nasičenja, tako kot pri drugih filtrih. Tovrstni filtri dobro opravijo z vsemi težkimi kovinami, klorom, nitrati, nitriti in pesticidi, pa tudi z zajedavci, bakterijami in celo z virusi, saj imajo ti prevelik premer, da bi lahko prešli skozi membrano. Ob pomoči merilnika PPM lahko primerjamo nefiltrirano in filtrirano vodo. Navadno vhodna voda vsebuje od 150 do 450 ppm oziroma delcev na milijon. Na izhodu iz filtra je v vodi le še od 10 do 25 ppm. To pomeni, da je voda brez obremenilnih snovi in nenasičena. Taka voda lahko nase veže kemikalije in druge škodljive snovi, ki jih celice ne potrebujejo, v onesnaženo nasičeno vodo pa jih ne morejo oddati.

Osmozno očiščena voda zelo hitro pride do celic, kjer – tudi z osmozo – poteka izmenjava odpadnih snovi med vodo in celicami. Voda je nenasičena in iz celic vsrka veliko nepotrebnih snovi. Ker so molekule vode zelo majhne, brez težav pridejo tudi do kapilar in živčevja ter pripomorejo, da se očistijo navlake.

Omejitev reverzne osmoze je v tem, da je postopek počasen. Sistemi, ki uporabljajo tlak vode iz vodovodnega omrežja, delujejo tako, da skozi membrano zelo počasi izločajo čiste molekule vode, zaradi česar imajo dve pomanjkljivosti. Prva je v tem, da za liter tako očiščene vode v odtok odteče tudi do 30 litrov preostanka vode. Druga pomanjkljivost tovrstnih sistemov je, da zaradi počasnega procesa čiščenja potrebujejo rezervoarje, v katerih se zbira očiščena voda, da vam na kozarec čiste vode ni treba čakati pet minut. Prav rezervoar pa je najšibkejša točka sistema. Čeprav je voda v njem skoraj povsem čista, začne ustvarjati biofilm, ki zahteva redno čiščenje, rezervoar pa je treba dezinficirati z agresivnimi razkužili.

Izpopolnjeni sistemi za reverzno osmozo imajo tlačno črpalko, ki vodo iztiska skozi membrane, zato lahko liter vode očistijo v manj kot minuti, v odtok pa gre samo liter onesnažene vode. Odpade tudi rezervoarček. Voda, ki priteče iz njih, je popolnoma čista in sveže filtrirana. Prednost črpalke je tudi v tem, da lahko tak filter očisti deževnico ali kako drugo vodo, saj za delovanje ne potrebuje tlaka iz cevi. (V primeru izrednih dogodkov je to najboljši način, kako iz problematične vode dobiti tako, ki bo varna za uživanje). Moteče je le to, da sistem ni neslišen, saj v času njegovega delovanja slišite črpalko. V poplavi takih in drugačnih izdelkov je pametno poiskati filtrirni sistem, ki ima ateste za kakovost izdelka in čiščenje vode. Čeprav se nakup zmogljivih reverznoosmoznih sistemov zdi draga naložba, je tako le na začetku.

Če preračunamo ceno nakupa in vzdrževanja na liter vode, hitro izračunamo, da bomo pili cenejšo in neprimerno varnejšo vodo, kot če bi jo (samo delno) čistili s filtrirnimi vrčki ali s kakim drugim filtrirnim sistemom. Ko imamo na pomivalnem koritu pipico, s tako vodo kuhamo kavo in čaj, pripravljamo sokove in juhe, peremo zelenjavo. Nosimo jo tudi s sabo, seveda v steklenički. In vemo, da je veliko boljša kot kupljena voda iz plastenk.

Ko je voda temeljito očiščena, jo je pred uživanjem koristno še revitalizirati in ji povrniti urejeno strukturo. To najlažje dosežemo, če vodo nalijemo v stekleno karafo. Pomaga tudi vrč iz čistega stekla, v katerega damo kristale kamene strele. Več o tem, kakšne blagodejne učinke ima to na vodo, preberite tukaj.

Povezava med glavoboli in demenco

Vsakič, ko nas zaradi dehidracije, presežka strupov, pomanjkanja hranil ali nepretočnosti, ki možgane prikrajšajo za dotok krvi in dostavo kisika, zaboli glava, to plačamo s propadom številnih možganskih celic.

Hitro blaženje glavobolov brez hkratnega odpravljanja njihovih vzrokov težave le še poveča. Če protibolečinska sredstva na silo utišajo živčevje, ki se oglaša z bolečino, v resnici le povečajo porabo »rezervnih delov«, ki so telesu na voljo za obnovo živčevja.

Ob uporabi protibolečinskih sredstev telo pospešeno posega po vitaminih skupine B, magneziju, holinu, holesterolu in maščobah omega-3, zato mu jih bo za vzdrževalna dela na možganih še bolj primanjkovalo.

Spoznajte, kako lahko obvarujete možgane – pravočasno prelistajte priročnik Kako ohraniti možgane ter jim privoščite več pozornosti in nege.

Vsi si želimo, da bi naši možgani zdržali toliko časa kot telo, vendar to ni samoumevno – za pravilno vzdrževanje potrebujejo pomoč.