4 letni časi na podeželju

Sončni griči Istre samooskrba

Ko govorimo o samooskrbi, največkrat mislimo na hrano – predvsem na zelenjavo v poletnih mesecih, ko so je slovenski vrtovi polni. Seveda že delna samooskrba z zelenjavo ponosnemu vrtičkarju predstavlja zadovoljstvo, saj je solata, odrezana z vrta 10 minut preden jo postrežemo na krožniku, okusnejša kot katerakoli EKO certificirana, kupljena v trgovini.

Poleg zelenjave pa naše jedilnike sestavljajo živila, ki zahtevajo več pozornosti, prostora in časa. Osnovna živila, kot so maščobe, sladkorji, žita, testenine, stročnice, zahtevajo veliko prostora za pridelavo, običajno tudi mehanizacijo, takšne in drugačne pripomočke za predelavo (luščenje, mletje, stiskanje, sušenje) prostor za shranjevanje itd. Ko na samooskrbo pogledamo s tega stališča nam postane jasno, da je popolna samooskrba s hrano v sodobnem svetu težko dosegljiv ideal.

Ko bolje pomislimo, spoznamo, da osebna ali družinska samooskrba s hrano ni dosegljiva. Lahko pa težimo k lokalni samooskrbi in poiščemo pridelovalce vsega, česar ne moremo pridelati doma. Tako podpremo svoje sosede in si zagotovimo, da poznamo svojo hrano. Vemo, od kod prihaja.

Ko govorimo o lokalni samooskrbi, bi morali težiti k temu, da se je možno oskrbeti vsaj v dosegu 20 km. Morda bi morali uvesti koncept samooskrbnih vasi ali krajevnih skupnosti. Kaj pa samooskrbna občina?

Samooskrba v skupnosti Sončni grič

Na Sončnem griču pridelamo dovolj zelenjave, da nahranimo sebe, naše goste in prostovoljce, ki nam pri delu pomagajo. Navadili smo se, da jemo sezonsko zelenjavo, pa še to le tisto, ki nam uspe, saj pogosto kakšna setev ne obrodi pričakovanih rezultatov. Na pridelek vpliva vreme, ki ga je težko predvideti. Tako smo poleti 2019 pridelali paradižnikove omake in sušenih paradižnikov toliko, da smo jih delili prijateljem. Lani nam je zaradi neprevidnosti aprilska pozeba uničila 300 sadik paradižnika in bomo verjetno ostali brez paradižnikove omake, še preden bo rodil letošnji.

Čeprav pridelamo približno 80 % lastne zelenjave in smo temu močno prilagodili svoje jedilnike, smo še vedno daleč od popolne samooskrbe. Krompirja in čebule ne pridelamo dovolj za celo leto, prav tako moramo dokupiti korenček. Ta živila dobimo pri lokalnih ekoloških kmetih ali jih kupimo od lokalnega trgovca v podružnici primorske kmetijske zadruge Agrarija. Riž in stročnice (leča, čičerka, fižol) kupujemo v pakiranjih po 10 ali 20 kg. Te so ponavadi uvožene. Pozorni smo na poreklo in izbiramo ekološko blago pridelano v Evropi. Saj eko čičerka uvožena iz Kanade zaradi transporta ni več okolju prijazna.

Kako do živalskih produktov

Za jajca imamo svoje kokoši in jih jemo samo, kadar kokoši nesejo, od koz pa dobimo mleko, iz katerega izdelujemo mladi sir, skuto in jogurt. Tudi to razkošje je na voljo le od aprila do oktobra, v zimskih mesecih pa si pomagamo z mlekom iz mlekomata in jemo manj mlečnih izdelkov.

Med nami je veliko veganov, ki potrebujejo velike količine veganskih napitkov (rastlinskega “mleka”). Da bi zmanjšali količino odpadne embalaže, smo kupili strojček za izdelavo veganskih napitkov in zdaj tudi te delamo sami. Seveda oves, mandlje in riž za napitke kupujemo. Vseeno smo zadovoljni, ker smo zmanjšali količino odpadkov, pa tudi na denarnici se pozna in se je strojček že zdavnaj poplačal.

Vse to se sliši romantično, v resnici pa takšna samooskrba zahteva ogromno discipline in veliko ur dela. Če bi ure dela preračunali v evre, se računica ne izide.

Za samooskrbo je treba imeti veselje. Veseliti te mora, da namesto fitnesa izbereš motiko in vile, namesto jutranje joge molžo koz, namesto sprehoda v naravi, iz gozda nosiš drva. Kot avanturo vzameš, da v dežju in vetru seliš koze s pašnika na pašnik, hvaležen si za barve jutranje zore, ko greš še ves zaspan proti kokošnjaku spustiti pernate prijateljice na prosto. Ko se vračaš proti hiši, prisluhneš ptičjemu koncertu in si misliš, da bi bilo škoda vse te lepote prespati, ter se posvetiš molži koz, kar zahteva veliko mero potrpljenja in je pravi trening volje.

“Divja” samooskrba

V marcu so naši vrtovi skoraj prazni. Zeljnice, ki so nas hranile čez zimo so začele uhajati v cvet, trgamo zadnje liste kodrolistnega ohrovta ter zadnje brstiče brstičnega. Blitvo, ki je prezimila, bo treba počasi zamenjati z novimi posevki, rasteta le še radič in motovilec, tu pa tam kakšen pozabljen por, trdoživa zelena in peteršilj. Od jeseni nam je ostalo še nekaj velikih buč, kislo zelje in repa, suhe gobe, v zamrzovalniku pa stročji fižol.

Spomladansko pomanjkanje na vrtovih dopolnimo z divjo hrano. Regrat, penuša, koprive, divji šparglji so na naših jedilnikih spomladi, ko so divje rastline najbolj okusne. V notranjosti Slovenije se začenja sezona čemaža in gozdnega regrata. Solate na naših krožnikih so obarvane s cvetovi trobentic in vijolic. Telo je hvaležno za obilje mineralov, ki jih s takšno hrano zaužijemo.


Več o divji hrani najdete na spodnjih povezavah:
http://divjahrana.si/
http://www.sola-prezivetja.com/po-divje/divja-hrana
https://divja.net/divje-rastline/


Podrobneje o samooskrbi pa se lahko podučite še v drugih prispevkih rubrike Samooskrba ali v priročniku Samooskrba v praksi.

Prejšnji članekSmilj – vrhunski terapevt za kožo
Naslednji članekSamooskrba je veliko več kot poln krožnik!

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj