Vrtnariti pomeni zaupati v prihodnost

1016
zaskrbljena ženska na vrtu, nevihta

Ta lepa misel je ob vsaki novi nevihti na preizkušnji. Bo udarilo tudi po našem vrtu? Kaj bom videla, ko se bom zjutraj prebudila? Najprej smo trepetali, ali nam bo zmrzal uničila še eno letino sadja, zdaj s skrbjo zremo v črne oblake. Si sploh upamo ugibati, kaj bo prineslo poletje?

Skrajni vremenski pojavi postajajo stalnica poročil, ARSO-vi semaforji so vse pogosteje oranžni ali rdeči, pri čemer se prava sezona poletnih neviht sploh še ni začela. Kaj menite, ali je medijsko poročanje o obsegu tovrstnih dogodkov pretirano?

Lanski julij in avgust sta bila resnično zahtevna. Domala ni bilo dneva, da ne bi kdo poročal o škodi, ki jo je utrpel. Prepošiljali smo si slike vrtov, telefoni pa so ves čas zvonili: najprej za preverjanje, kaj kdo potrebuje, zatem še za ugotavljanje, ali ima kdo kaj rezervnih sadik, s katerimi bi lahko priskočil na pomoč. Tega, da so ljudje v eni sami uri ostali brez pridelka, nismo mogli preprečiti, vendar smo si srčno želeli, da nihče ne bi ostal sam in nemočen. Uničeno veselje do vrtnarjenja namreč povzroči večjo škodo kot prizadeti pridelek. Spoznali smo, da moramo tovrstno pomoč nujno organizirati bolj sistematično, da nas nova sezona ne bo zalotila nepripravljene.

Koliko vrtov bo prizadetih letos?

Nismo jasnovidni, da bi napovedali letošnje vremenske dogodke, vendar se na osnovi izkušenj hitro učimo. Da bi ugotovili, v kolikšni meri je vreme v resnici prizadelo vrtičkarje, smo oktobra v društvu samooskrbni.net med svojimi člani opravili anketo. Ker nas je približno petsto, in to z vseh koncev Slovenije, je to povsem soliden vzorec za tovrstno anketo.

Člane smo spraševali o tem, ali so v lanski sezoni utrpeli škodo na vrtu zaradi toče, poplave, vetroloma … Pri vsakem petem je prišlo do škode manjšega obsega, vsak deseti pa je poročal o vsaj enem dogodku, ki je močno prizadel pridelek in mu povzročil večjo izgubo. To statistiko smo vzeli resno in se odločili, da bomo letos pripravili dovolj sadik – tako bomo lažje pomagali, če bi petdeset vrtov vnovič doživelo hudo uro. Zdaj v društvu deluje skupina prostovoljcev, ki pridelujejo »SOS-sadike« in skrbijo, da imamo na različnih koncih Slovenije čim več rezervnih sadik, če bi se težave ponovile tudi letos.

Rastlin seveda ne moremo zamrzniti in jih vzeti ven, kadar jih potrebujemo. Žive so in rastejo, zato logistika, koordiniranje in načrtovanje tovrstnega projekta niso preprosta reč. Toda pot nastaja tam, kjer hodimo, zato se tudi sproti učimo.

Ker je bolje »znati loviti ribe«, smo letos v spletni tečaj pridelave sadik v domačih razmerah vključili več kot dvesto tečajnikov, poleg tega smo izpeljali še dvanajst terenskih delavnic. Vemo, da je zdaj mreža rezervnih sadik zagotovo še bolj razvejana.

Vse hoče živeti

S temi besedami me je tolažil prijatelj, ko sem skrušeno in vlažnih oči gledala rastline, ki jih je poteptala toča. Nič kaj žive se mi niso zdele. Toda vseeno sem zavihala rokave in kot medicinska sestra po krvavi bitki hodila od ene do druge, da bi videla, kje se bo dalo pomagati.

Čez deset dni nisem mogla verjeti svojim očem. Marsikaj, kar se mi je zdelo »mrtvo«, je oživelo in odgnalo na novo. V tem spoznanju nisem osamljena. Številni smo ugotovili, da rastlin ne gre kar tako odpisati. Namesto da zapravljamo čas s tarnanjem na Facebooku, je pomembneje obvladati »prvo pomoč« na terenu.

Lani je Foliomax na številnih vrtovih čudežno pomagal, da so si opomogle in zdrave nadaljevale rast tudi rastline, ki jih je toča uničila do neprepoznavnosti. Tu je še posebej prišel do izraza njegov vpliv na razvoj mikrookolja na listih, ki zavira nastajanje plesni in gnilobe na poškodovanih listih. Izkazal se je tudi v obdobju, ko je nenehno deževje prehitro spiralo hranila, zaradi česar so rastline hirale. Rastlinam smo s Foliomaxom prek listov dovajali biološko do­stopne minerale, kot so kalcij, silicij, magnezij, železo, mangan, baker … Posledično so nemoteno rasle. Pospešena fotosinteza v listih se hitro kaže tudi v obliki pospešene rasti korenin, ki tako lažje čr­pajo hranila – tudi iz globljih plasti.

Z uspehom smo preizkusili tudi domače pripravke iz rmana in preslice. Po poplavah so se kot zlata vredni izkazali tudi efektivni mikroorganizmi. Ko so drugi poročali o gnitju in smradu, so efektivni mikroorganizmi v objektih in na poljih, na katerih smo jih uporabljali, odlično zavrli pojav plesni in trohnenja, iz nanosov organskega materiala pa so hitro delali kompost.

Vaja dela mojstra

Letos smo še bolje pripravljeni. Vse, kar potrebujemo, večinoma imamo in tudi znamo uporabljati, kar je nadvse pomembno pri reševanju vrtnin, ki doživijo tako hud stres.

Če je mati umirjena, se tudi otrok hitro umiri. Tudi rastline zaznavajo naše počutje. Če se prepustimo nemoči, bo njihova volja do življenja manjša. Če pridemo na vrt z zaupanjem, da si bodo naše rastline opomogle in jim pri tem dejavno pomagamo, nas bo vsaka nova nevihta obdarila s spoznanjem, da je življenje veliko močnejše, kot se nam je zdelo – in da nismo tako zelo nemočni. Seveda le v primeru, da nam na pomoč priskočijo tudi prijatelji in prinesejo še sveže sadike ali pa dobre pripravke za še en zagon … Tako iz hudega nastane veliko lepega, na vrtu pa ne zraste le zelenjava, temveč tudi skupnost.

Tudi vi pripravite kako sadiko več. Zavedajte se, da po hudi uri vsaka pomeni lučko zaupanja v lepše dni in v družbo, v kateri bomo znova odkrili moč skupnosti.


Preberi tudi:
Bo vrtnarjenje prineslo veselje ali bolečino?
Vrt kot bližnjica do boljšega življenja
Samooskrbno zavarovanje

Prejšnji članekShake it, baby! Vitkost iz kozarca?
Naslednji članekPopolna razprodaja prehranske suverenosti

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj