To vprašanje me je doletelo, ko sva z 11-letnim sinom avgusta, pri 33 stopinjah ob sedmih zvečer, sopihala v bližnji hrib in medtem strastno debatirala o podnebnih spremembah, naši družbi, potrošništvu, novih tehnologijah in predvsem – prihodnosti.
Priznam, vprašanje me je zabolelo. Otroci in mladostniki, za katere smo včasih rekli, da na njih svet stoji, so prestrašeni. Tesnobni. Depresivni. In ne, za to niso krivi le zasloni in družbena omrežja. Morda so ti celo bolj posledica kot vzrok, ker mladi raje bežijo v virtualni svet, kot pa da bi gledali resničnega, v katerem se zdi, da jih ne čaka prav nič dobrega.
Črna prihodnost
Letošnje poletje nam je s sušami in rekordnimi temperaturami zraka in morja v praksi prikazalo to, kar nam znanstveniki že leta poskušajo dopovedati o podnebnih spremembah. In namesto, da bi človeštvo ob tem stopilo skupaj in se poskusilo rešiti, raje ustvarjamo nova sovraštva med sabo in nove vojne. Mimogrede, slednje ne le zvišujejo cene hrane in energentov, temveč močno prispevajo tudi h globalnemu segrevanju – vojske namreč ustvarjajo približno 5,5 % vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov, kar je več kot celoten civilni letalski in ladijski promet skupaj. Če bi bila svetovna vojska samostojna država, bi bila četrti največji onesnaževalec na svetu (takoj za Kitajsko, ZDA in Indijo).
Tudi za umetno inteligenco verjetno že vsi vemo, da potrebuje za svoje delovanje ogromne količine električne energije in tudi vode za hlajenje, kar gotovo ne prispeva k blaženju posledic podnebnih sprememb (res pa nam lahko UI pomaga iskati rešitve zanje).
In če pogledamo še pred lastni prag: Slovenija je, denimo, v samem evropskem vrhu po številu kvadratnih metrov nakupovalnih površin na prebivalca. Že bežen pogled na avtoceste, kjer se vsak dan valijo kolone »šleperjev«, nam lahko to potrdi. Potrošniška kultura je žal pri nas še vedno v razcvetu, čeprav vemo, da je, na primer, tekstilna industrija s svojo »hitro modo« med največjimi svetovnimi onesnaževalci, industrijska vzreja živali za meso prav tako, da o vseh plastičnih izdelkih in aparatih, ki se pokvarijo po enem letu, sploh ne govorimo.
Kako torej ne skrbeti ob vsem, kar kot človeštvo še vedno počnemo, čeprav je zdaj že res vsakomur jasno, da si žagamo vejo pod lastnimi nogami? In predvsem, ali lahko kot posamezniki sploh kaj spremenimo?
Iz črne prihodnosti v svetlo
Margaret Mead, priznana antropologinja, je nekoč rekla: »Nikoli ne dvomite, da lahko majhna skupina premišljenih in predanih državljanov spremeni svet. Dejansko so prav ti tisti, ki ga že od nekdaj spreminjajo.«
Najprej se moramo zavedati, da, kljub vsemu zgoraj povedanemu, ni vse samo črno.
Višja temperatura in povečana količina ogljika v zraku ne pomenita konca (človeškega) življenja na Zemlji. V toplem obdobju pliocena (pred okoli 3 milijoni let) je bila količina ogljika v zraku zelo podobna današnji, temperatura na Zemlji pa v povprečju za 2–4 stopinje višja kot danes, zato je za znanstvenike to obdobje najboljši približek temu, kam plujemo danes. In kakšno je bilo takrat življenje? Cvetelo je! Resda je bila gladina morja za 15–20 m višja kot danes (kar ni prav nič spodbudno za obalne predele), a v Evropi so bile razmere podobne tropskim, današnje puščave so bile zelene, na Grenlandiji pa so se razprostirali bujni gozdovi, polni najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst. Znanstveniki danes raziskujejo njihov genom in ga poskušajo prenesti v današnje rastline, da bi te razvile odpornost na višje temperature. Kajti takratne razmere so se razvijale več tisoč let in se jim je življenje lahko počasi prilagajalo. Danes pa so se razmere spremenile v vsega 150 letih in bomo morali za prilagoditev poiskati drugačne načine kot čas.
Poleg prilagajanja podnebnim spremembam pa imamo, seveda, na voljo še kup možnosti, kako jih upočasniti. Med najpomembnejšimi je prav gotovo preklop na bolj trajnosten način življenja.
Trajnostne skupnosti
Trajnost se morda sliši kot moderna iznajdba, vendar je človeštvo bolj ali manj trajnostno živelo vse do industrijske dobe. In mnoge tradicionalne skupnosti in domorodna plemena (npr. pleme Hadza v Tanzaniji) tako živijo še danes – v popolnem ravnovesju z naravo, brez ustvarjanja odpadkov ali uničevanja ekosistemov. Preživljajo se kot lovci in nabiralci, ne kopičijo materialnih dobrin in ne izkoriščajo zemlje s kmetijstvom. Vzamejo le toliko, kolikor potrebujejo za preživetje tisti dan. Njihov ogljični odtis je praktično ničen, njihovo poznavanje lokalne flore in favne pa pomaga ohranjati lokalno biodiverziteto.
Sodoben primer načrtno ustanovljenih trajnostnih skupnosti so ekovasi, povezane v Globalni mreži ekovasi (GEN). V najstarejši ekovasi Findhorn na Škotskem so hiše zgrajene brez fosilnih goriv z uporabo lokalnih materialov (npr. glina) in izolirane tako, da izkoriščajo sončno toploto. Skupnost ima lastna vetrna polja in biološko čistilno napravo, ki odpadno vodo čisti s pomočjo rastlin in mikroorganizmov brez kemikalij. V nemški ekovasi Sieben Linden porabijo kar štirikrat manj virov od nemškega povprečja. Večina stavb je zgrajena iz bal lokalne slame in gline. S sončno energijo pokrivajo več kot 65 % lastnih potreb po elektriki, hrana pa je strogo lokalna, veganska ali vegetarijanska.
Trajnost pa je mogoča tudi v sodobnih (vele)mestih. Zürich, na primer, ima izjemno stroge predpise glede ravnanja z odpadki in nizke stopnje onesnaženosti zraka. Mesto sistemsko spodbuja javni prevoz in kolesarjenje, zaradi česar velik del prebivalcev sploh nima lastniškega avtomobila. V Københavnu se več kot 60 % prebivalcev na delo ali v šolo vozi s kolesom. Slavni so po sežigalnici odpadkov, ki smeti spreminja v čisto energijo za ogrevanje mesta, njena streha pa služi kot umetno smučišče in zeleni park za meščane. Singapur je zaradi pomanjkanja prostora in naravnih virov razvil koncept »mesta v naravi«. Njihova zakonodaja zahteva, da mora vsaka nova stolpnica nadomestiti izgubljeno zeleno površino na tleh z navpičnimi vrtovi na fasadi ali zelenimi strehami. Poleg tega z naprednimi tehnologijami reciklirajo skoraj 100 % svoje odpadne vode v pitno.
Posebej zanimiv primer je egipčanski Sekem, ki je dokazal, da je mogoče v osrčju puščave z biodinamičnim kmetovanjem in celostnim pristopom spremeniti degradirano, sušno pokrajino v plodno oazo ter hkrati zgraditi trajnosten gospodarski in družbeni model. Sekem ima zaradi svojega načina delovanja celo negativni ogljični odtis, kar pomeni, da iz ozračja veže znatno več ogljikovega dioksida, kot ga proizvede. Poleg skrbi za okolje pa deluje tudi v dobro družbe: razvil je celo mrežo podjetij za ekološko proizvodnjo hrane, tekstila in naravnih zdravil, z njihovim dobičkom pa financira kulturne in izobraževalne projekte, od vrtcev, šol in univerze, do medicinskega centra. Egipčanske kmete brezplačno usposablja in podpira pri prehodu iz konvencionalnega na biodinamično kmetovanje, razvil pa je tudi standard Economy of Love (EoL), ki kmetom omogoča pridobivanje ogljičnih kreditov in boljše cene na trgu.
Trajnost torej nima enotnega kalupa. Različne skupnosti po svetu prilagajajo svoje delovanje lastnemu okolju, virom in kulturi ter tako dokazujejo, da so spremembe ne le mogoče, temveč tudi povsem izvedljive.
Trajnostno potrošništvo?
Trajnost in potrošništvo sta si na videz v popolnem nasprotju, a vseeno je tudi v naš način kupovanja in trošenja stvari mogoče vpeljati koncept trajnosti. Ta prehod ne zahteva popolnega odrekanja, temveč premišljene, preproste spremembe v naših navadah. Vsaka odločitev, ki zmanjša količino odpadkov ali porabo energije, neposredno zmanjšuje naš ogljični odtis.
Največ lahko naredimo na področju prehrane: Kupujemo lokalno pridelano sezonsko hrano, obroke načrtujemo vnaprej in kupujemo s seznami (več o tem smo pisali v knjigi Ščepec navdiha), viške zamrznemo ali predelamo ter uvedemo vsaj en ali dva dni na teden brez mesa.
Tudi področje tekstila je pomembno: Če namesto petih poceni majic, ki se bodo v enem letu razvlekle ali potrgale, kupimo eno malo dražjo iz ekološkega bombaža, lanu ali konoplje, jo bomo lahko nosili vsaj naslednjih 10 let. Ali pa zavijemo v trgovino z oblačili iz druge roke, kjer se najdejo tudi zelo kakovostni (in lepi!) kosi.
V gospodinjstvu pazimo, da smo varčni z vodo in elektriko. Namesto izdelkov za enkratno uporabo izbiramo raje tiste za večkratno in se skušamo izogniti plastiki.
Ponekod nam v teh prizadevanjih prihajajo naproti tudi odločevalci: Z 31. julijem 2026 so začela veljati nova pravila EU, ki dajejo prednost popravilu izdelkom pred nakupom novega. Nova ureditev se nanaša na gospodinjske in elektronske izdelke (pralni stroji, sesalniki, mobilni telefoni, tablični računalniki ipd.) in med drugim potrošnikom zagotavlja pravico, da od proizvajalcev zahtevajo popravilo izdelkov, ki jih je v skladu s pravom EU tehnično mogoče popraviti.
In še mnogo primerov bi lahko navedla, a bistvo je v zavedanju, da se da – če se hoče. To, koliko se nam »hoče« ali »noče« spreminjati svoje življenje, pa je verjetno odvisno od tega, kako močno bomo čutili posledice podnebnih sprememb na svoji lastni koži. Tisti, ki so jim poplave odnesle dom, ali jim je suša posušila ves pridelek, bodo prav gotovo prej razmišljali o tem, kot tisti, ki še vedno živijo v svojem udobnem mehurčku.
Kaj sem torej odgovorila sinu? Ja, žabec moj, prepričana sem, da se bomo rešili. Morda še ne kmalu in verjetno se bodo stvari še precej poslabšale, ampak nekoč se bomo rešili. Vsaka katastrofa spodbudi rojevanje novih rešitev. In čeprav je po celem svetu na oblasti veliko »norcev«, je med »ljudstvom« še vedno dovolj zdrave pameti in inovativnosti. In samo to nas bo rešilo. Mi sami.
Preberite tudi:
Kdo v resnici onesnažuje okolje?
Koliko smeti bo ostalo za nami?
Odpiranje pokrovčkov »zelenim« lažem
