Kako varni so vaši posevki?

Kolikor imajo vaši sosedje svojih!

Samooskrba je kolektivni šport, četudi vsakdo vrtnari sam. Spoštovanje do sosedovega vrta ima le človek, ki je v svojega vložil veliko ljubezni in dela.

Številni menijo, da ljudje, ki po njivah »sprehajajo kužke« in v rokah nosijo velike vreče – ne tistih za pobiranje kakcev, ampak za pobiranje tuje zelenjave –, nimajo denarja. To ni res, ti ljudje predvsem nimajo spoštovanja do tujega dela.

Kako obvarovati vrt pred ljudmi, ki te dni po kavarnah razlagajo prijateljem, da njihova ozimnica že raste – ne da bi skrbeli zanjo? Da je najcenejša strategija samooskrbe pobirati s sosedovega vrta ali ponoči »obiskovati« kmetovo njivo?

Priložnost ne dela tatu, tat je tisti, ki si priložnost prilasti

Ograje in zaklepanje odvračajo le tiste, ki so tudi sicer pripravljeni spoštovati meje. Za te ljudi je vseeno, ali ste napeljali vrvico, postavili meter visoko ograjo ali dvometrski betonski zid. Zanje je ograja sporočilo: »Tu se začne prostor, ki ni vaš.« Kakih 90 odstotkov ljudi to spoštuje. Potem je tu tistih 5 do 8 odstotkov ljudi, ki ograje sicer ne bi preskočili, če pa je nekaj na dosegu roke in se »ponuja kar samo«, pa si rečejo, zakaj ne? Taki so si za lajšanje moralnega mačka izmislili rekli, po katerih so ukradene češnje najslajše, ukradene rastline pa bolje rastejo. Na koncu je še tistih 2 do 5 odstotkov ljudi, ki jih pri nameri, da si nekaj prilastijo, ne ustavi nobena ograja. Zanimivo je pokukati v njihove glave in izvedeti, kako vidijo svoje kraje. Presenetljivo, toda psihologi ugotavljajo, da temu, kar počnejo, sploh ne pravijo kraja. Nekateri v sebi vidijo Robina Hooda – kradejo bogatim, ki »imajo vsega preveč«. Drugi menijo, da so le vzeli pravico v svoje roke: ko kradejo drugim, si zgolj »povrnejo« to, kar je sistem ali nekdo tretji vzel njim. »Pa kaj, saj tudi meni kradejo!«, »Če lahko vsi, lahko tudi jaz!«, »Poglejte samo naše ministre!« Nihče od njih vam ne bo rekel, da je samo len, nesramen in nespoštljiv.

Četudi svoje lenobe ne bodo priznali, vam je pri obrambi v edino pomoč prav njihova lenoba. Tako kot so preleni, da bi zavihali rokave in si nekaj pridelali, so preleni tudi za to, da bi se spoznali na to, kar kradejo. Narava jih je spregledala, zato vse rastline rastejo razsuto, prikrito, nikoli sočasno in nikoli na kupu. Če posnemamo naravo, je koristno, če na vrtovih, ki so na udaru, ne sadimo v lepo urejenih vrstah, ampak posevke razdelimo tako, da ne dospevajo hkrati. Kraja na permakulturnem vrtu zahteva veliko več znanja, časa in vztrajnosti kot tam, kjer so rastline razstavljene kot v izložbi.

Že vnaprej vem, da so na našem vrtu, ki leži ob sprehajalni potki, najbolj ogroženi paradižniki, paprike, zelje in štrucarji. Torej pridelek, ki ga hitro zagledajo in hitro odtrgajo. Da se bodo lotili rukole, mizune, rumene kolerabe in blitve, se mi ni treba bati. Tudi ko gre za paradižnik, na tem dostopnem vrtu sadim predvsem tiste, s katerimi nepridipravi ne vedo, kaj početi: velike votle pelate, paradižnike čudnih barv, za katere ne vedo, kdaj so zreli, nizke grmičaste paradižnike, ki niso prav okusni za solate … Paradižniki, ki bi jih vsakdo na hitro pobasal in pojedel, pa rastejo na varnem in daleč od oči sprehajalcev.

Poletje in jesen bosta prinesla rezultate velikega družbenega eksperimenta, tudi kar zadeva samooskrbo. Dokler je bil v ulici samo en vrtičkar, so ga imeli za čudaka. Ko je bilo takih že polovica, je druga polovica prodajala zgoraj omenjene »modrosti«. Odkar pa vrtnari večina, ima tistih nekaj »čudakov«, ki (še) ne vrtnarijo, vse manj manevrskega prostora. Zveni protislovno, vendar ni! Več je vrtov, manj je kraj in prilaščanja!

Kritična masa zavesti šteje več kot ograja. Šteje tudi kritična masa povezovanja. Če nič drugega, je postaviti ograjo okrog štirih vrtov veliko ceneje, kot ograditi vsakega posebej. Pes, ki jih bo sprejel kot svoj teritorij, pa jih bo branil enako zavzeto, kot če bi imeli štiri pse.

Skratka, sodelovanje je najboljša bližnjica do večje varnosti.


Živali kot varnostniki

Sodelovanje z živalskim svetom, ki določen prostor sprejme kot svoj, povečuje tudi varnost človeka.

Pri tem nimam v mislih le človekovega najboljšega prijatelja – psa. Vsaka žival bo varovala prostor in tudi marsikatera druga zna morebitnim vsiljivcem zelo zagreniti življenje.

Tako so denimo gosi odlične čuvajke prostora. Do domačih so prijazne, če pa v prostor vstopijo neznanci, znajo biti hujše od psa čuvaja. Petelini bodo brez zadržka napadli desetkrat večjega od sebe, če le čutijo, da ogroža njihov prostor. Lani smo imeli kuro, ki bi napadla še slona, da bi le obvarovala svoje piščance. Tudi prašiči, osli, čebele … so lahko vaša neoborožena armada za varovanje skupnega domovanja.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj