Živim v kraju, kjer še vedno deluje čevljar in kjer lahko na bližnji kmetiji kupim mleko.
Nedavno je umrla gospa, ki mi je kot deklici šivala obleke – in celo oblekice za moje punčke, s katerimi sem se igrala. Pozneje so njene obleke zamenjala mamina oblačila, ki sem jih z največjim veseljem nosila v srednji šoli in na fakulteti. Bila so drugačna od tistega, kar smo takrat lahko kupili, predvsem pa neverjetno kakovostna. Še danes se spomnim rožnatega pulija, ki se kljub neštetim pranjem ni in ni hotel skrčiti, na njem pa skoraj ni bilo videti znakov obrabe. Pravzaprav ga niti ni bilo treba nenehno prati. In maminega plašča. Težkega, volnenega in tako toplega, da je bil resnično kos zimi. V nekem trenutku smo tudi njega, tako kot toliko drugih stvari, zamenjali za – novega.
Ni treba pripadati »onim časom«, da bi začutili, da smo nekje vmes nekaj izgubili. Tudi mladi, ki takšnega življenja niso nikoli izkusili, kupujejo stare kmetije, pečejo kruh, vrtnarijo in obujajo stare obrti. Želja po pristnosti, naravi in nekoliko počasnejšem ritmu nima veliko opraviti z letnico rojstva.
Najlepše pa je, ko se združijo generacije. To poletje sem bila na čudovitem dogodku v neki dolenjski vasici, kjer smo se pod vaško lipo zbrali otroci, ženske in moški ter prisluhnili pogovoru z zanimivim gostom. Skupaj smo se smejali, jokali od ganjenosti, na koncu pa se zbrali ob mizi, polni dobrot, ki so jih z veliko ljubezni pripravili vaščani. Nikomur se ni mudilo. In nikomur ni nič manjkalo.
Ni treba živeti kot nekoč. Dovolj je, da iz vsega, kar ponuja današnji svet, izluščimo dobro. Da bolj premišljeno izbiramo, popravimo, preden zavržemo, vdahnemo življenje zaprašenemu, rabljenemu, pozabljenemu. Da se večkrat spomnimo reka, da nismo tako bogati, da bi kupovali poceni. In da smo le majhen del narave, naše mame, in ne njen gospodar.
Celotno številko oktober-november/2026 lahko preberete v Arhivu tiskanih novic.
