Skupaj razkrivamo

8.1.2009

Depresija!? Tekst: Rajko Škarič

Kabir:
Na smrt se utruja človek
 z branjem knjig,
 a učenjak s tem ne postane.
 Resnično učen je tisti,
 ki se nauči besedico »ljubezen«.
Zakaj je človek z ravnotežjem telesa in duha popolnoma imun/odporen na t. i. depresijo? Zakaj človeka, ki je učlovečena ljubezen, ne napada t. i. depresija? Zakaj, ko ljubimo, nismo depresivni? Zakaj je ljubezen tako vse-mogočna? Hitro in zanesljivo lahko ugotovimo, da je ljubezen nekaj neizpodbitnega, nenadomestljivega, čarobnega, vsemogočnega.
Zakaj potemtakem ljubezen ni javno in registrirano zdravilo za t. i. depresivna stanja? Zakaj nihče tega ne oglašuje? Ali je možno, da zdravstvo tega ne pozna, ali morda ne prizna? Zakaj v zdravstvenem sistemu ni terapij na osnovi načel brezpogojne ljubezni? In kako brezpogojno ljubezen določajo različne veje ostalih znanosti, ki legitimno krojijo dokazna gradiva kot temelje različnih izobraževanj, šolanj, pravil medsebojnih odnosov, poslovanja, zakonodaje itd.?

Sokrat:
Ni nujno, da je tisto, česar ne razumem, nespametno. Mogoče obstaja področje modrosti, iz katerega je izključena vsaka logika.
Danes je pač vse mogoče. Piše se leto 2009 in še vedno znanstveno ne vemo skorajda nič o ljubezni, o brezpogojni ljubezni, o osnovni energiji, ki nas hrani z vsem, kar potrebujemo. Znanosti z vsemi vejami in pod-vejami raziskujejo vse mogoče in nemogoče, kar potrebujemo za svoj obstoj, in tudi tisto, česar za svoj obstoj nikakor ne potrebujemo. Kljub vsem svojim zmožnostim ne morejo raziskati nečesa tako osnovnega in primarnega, kot je čista, brezpogojna ljubezen. Zakaj tako?

Odgovor je na dlani: enostavno zato, ker je VSE ustvarjeno z njo. Prav VSE! Znanstvene raziskave so s svojimi »laboratorijskimi izolacijami« prekratke za nekaj, kar vse-obsežno obstaja in je stvarstvo samo! Zato zasledimo priznane, nagrajene, visoke znanstvene teze, ki med drugim opisujejo, kako neka neznana sila drži skupaj to in ono itd. Prav ta neznana sila je tista, ki drži skupaj nas, da smo v duhovnem, psiho-socialnem in fizičnem ravnotežju, in to isto silo imenujemo brezpogojna ljubezen.  Brezpogojna ljubezen je prisotna med vsemi nami, v vsem stvarstvu, treba se ji je samo preprosto pustiti in prepustiti. Za nekaj tako enostavnega, preprostega, iskrenega, vse-obsežnega, brezplačnega in dostopnega vsepovsod pa zaenkrat še ni nove, v profitabilnost usmerjene znanosti! In je tudi ne bo.

Bhagavat gita, verz 2:62, 2:63:
Ko človek razmišlja o predmetih čutne zaznave, se naveže nanje. Iz navezanosti se razvije poželenje, iz poželenja pa se rodi jeza.
Iz jeze se rodi popolna iluzija, ta pa povzroči zmedo v spominu. Zaradi zmede v spominu človek izgubi inteligenco, ko nima več inteligence, pa znova pade v močvirje materialnega življenja.
Človeku je dano življenje. Vsi, ki hodimo po tem svetu, imamo eno in isto nalogo: brezkompromisno se naučiti brezpogojno ljubezen dajati in prejemati.

Ko nas življenjska pot »zavede« in nam ponudi »vabo« navezanosti, nastopi prelomen trenutek, ki je nevaren v toliko, da se pač samo poigramo z brezpogojno ljubeznijo (do sebe in/ali do druge osebe). Primer: oseba spozna in se naveže na lepega, družbeno vplivnega, premožnega partnerja, ki ga ne ljubi, in z njim celo ustvari družino; naveže se na njegove nepremičnine, premičnine in nato trpi iz leta v leto … Vest se ob tem takoj odzove, ne da miru in se začne nemudoma primerno oglašati. Hoče resnico! Zahteva čisto, iskreno reakcijo razuma, zahteva ravnanje po načelu brezpogojne ljubezni. Razum pa na zahtevo zavesti izbira:
a) sprejme načelo vesti; brezpogojna ljubezen se tedaj izraža z resnico, po načelu vesti in zahteva od razuma temu ustrezno reakcijo; resnica nemalokrat boli; sledi čista in mirna vest; ohranja se energija. Vse do naslednje »vabe«;
b) zavrže načelo vesti oz. brezpogojne ljubezni, kar pomeni, da se razum ravna po nekih tujih načelih; sledi ločenost telesa in duha, nadaljnje življenje je prikrajšano za polno ljubezen do sebe in posledično do drugih, potlačena vest, brezup; sledi izguba energije, bolezen …. Vse do naslednje »vabe«. (V tej točki b se nekje med naštevanjem nahaja t. i. depresija, o kateri razpravljajo različne znanosti in jo premikajo sem ter tja.)

Sveto pismo (Matej, 6:22)
Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!
T. i. depresija je stanje odsotnosti duha. Ko oseba zataji zavest prvič, pa drugič in morebiti tudi tretjič in se ne zmeni za takšno ravnanje, mora prevzeti odgovornost ZA SEBE! Vest je tako vsakič znova bolj potlačena. S takšnim ravnanjem je vse bolj oddaljena od sebe oz. od svoje vesti. Ko zatajevanje vesti preide v navado in se splete klobčič velikega števila neporavnanih bremen, ki se vlečejo tudi desetletja v preteklost, govorimo o sila težkem stanju tako duhovne, psiho-socialne in fizične ravni. Takšnemu stanju stiske botruje lenoba za reševanje nastalih situacij, nezainteresiranost, ležernost, vehemenca, zatajevanje vesti in tudi lepše: depresija.

Ko takšno osebo zaznamo v svoji bližini, opazimo zaprtost, asocialnost, razočaranje, nemoč, tresavico, potenje, žalost in/ali jezo in/ali strah in/ali skrb in/ali pohlep … V vsem tem ni prostora za ljubezen, ali drugače rečeno, vse našteto izrine ljubezen. Če je ljubezen sama luč svetosti in če te luči ni, kolikšna je potem tema?

Sveto pismo (Matej 18:3)
Resnično vam povem: če se ne spreobrnete in postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.
Depresija je ime, pod katerim se skriva nemalo opravičil prizadetega posameznika. Izguba bližnje osebe, prometna nesreča s hudimi poškodbami, amputacija, ločitev, umor, kraja … Našteti in podobni dogodki so za vsakogar »prelomen življenjski trenutek« (za prizadetega in tiste, v njegovi bližini). Takšne trenutke sprejemamo različno, glede na to, koliko smo celostno pri stvari, koliko smo prisotni oz. koliko prisotnosti duha premoremo v takšnem trenutku ali dogajanju. Od tega je odvisno tudi, ali dejstvo sprejemamo težko, z odporom – v tem primeru je stres močnejši, trajnejši; ali se prilagajamo danim razmeram celostno - stres je blažji, krajši.

S celostnim oz. duhovnim, psiho-socialnim in fizičnim ravnotežjem je v osnovi naša vest čista. Od tod izvira moč, mogočnost in zmožnost brezpogojno ljubezen dajati in sprejemati. Tedaj je vsak »prelomni življenjski trenutek« z razlogom; tedaj ima vse svoj namen, ravnamo se po svoji vesti. Tedaj smo kot navihan in naiven otrok, ki se predaja vtisom in ne opisom. Zavedamo se ljubezni, minljivosti, prisotnosti, sočutja, empatije, sožitja … Vsega, kar izvira iz čiste ljubezni do sebe in nato do drugih. Ali je tedaj še možna t. i. depresija?

Charan Das
Razum je suženj čutil,
intelekt je suženj razuma;
povej mi, kako naj motrim Boga,
ko pa je svet takšen kaos!
Kako ukrepati tedaj, ko je prizadeti daleč stran od zavesti, nemočen, v temi?
  • Ljudje pravijo »povej kar ti leži na duši«, povedano drugače pomeni »Povej zakaj te peče vest«. Če takšnega prizadetega okolica zazna pomeni, da je izgubil še tisto zadnjo energijo, ki bi omogočala kakovostno blefiranje. Vsakič, ko se najde kdo, ki prizadetega tako provocira nastopa kontaktna hvaležnost prostora.  Kajti to je vedno opozorilo svetosti (vest čutečega sogovornika), da je prizadeti v globoki odsotnosti. Zato je treba vsako takšno vabilo sprejeti kot najvišjo priložnost za vrnitev v svet ljubezni. Poudarek je na vsako vabilo, ki lahko prihaja od partnerja, otrok, staršev, prijateljev, sosedov, učiteljev, oz. vseh, ki ga začutijo. Dobri prijatelji se izkažejo z iskrenim, zavestnim odnosom do prizadetega; kar se izraža z močjo čiste, zavestne resnice, govorijo brezkompromisno in ne poznajo usmiljenja. Dober prijatelj ne tolaži! Dober prijatelj zavestno premika, vzpodbuja, priganja in vztraja, ne glede na zavračanje. To je pot k brezpogojni ljubezni.
  • Ko ni nikogar, ki bi prizadetega opozoril, mora poiskati tišino in samoto. Marsikomu ob tem skočijo lasje pokonci, kajti to je nekaj, česar ne bi privoščil največjemu sovražniku. Če je z lenobo, vehemenco in intrigo razuma podpiral svojo odsotnost toliko časa, da je že globoko v obupu, pomeni, da je natančno toliko časa vztrajno zatajeval svojo vest! Če je v tem času prekomerno delal, se zabaval, bežal v glasnost gneče ali glasbe, se prekomerno utrujal s fizičnimi oziroma telovadnimi aktivnostmi, skrbel za vse samo zase ne, potem je zdaj napočil čas, da se sliši; da sliši svojo vest. Za to pa je potrebna osama in tišina. Tedaj spozna, da ni sam. Spozna glas v sebi, ko je »pri sebi«, tedaj komunicirata dva: zavest govori razumu. Napoči trenutek resnice, zaveda se, kaj ga teži, kaj je zatajil, koliko je prikrival, zakaj je prikrival, zakaj do tega trenutka ni storil ničesar … Napoči trenutek iskrene, čiste brezpogojne ljubezni, resnice, ki je blažilna toliko bolj kot boli. To je priložnost za spremembo.
  • Če pa prizadeti ne najde izhoda v svojem okolju ali v tišini in osami, lahko išče priložnost za spremembo pri strokovnjaku. Prizadeti mora sam izraziti potrebo, tega ne more nihče namesto njega! Nekateri pridejo do strokovnjaka, ker želijo prevaliti odgovornost na njega, in pričakujejo, da se bo odločal namesto njih. Strokovnjak je v tem primeru zrcalna slika prizadetemu, kakovosten strokovnjak počne enako kot dober prijatelj: premika, vzpodbuja, priganja in vztraja. Za takšno podporo potrebuje več časa od prijateljev, kajti za takšno sodelovanje potrebuje čas za spoznavanje. Pri tem igra pomembno vlogo iskrenost in namen ter volja prizadetega za spremembo. Prizadeti se s takšnim načinom vpelje v izkušnjo in preizkušnjo lastnega jaza. To je vsekakor daljša pot, ki vodi do sebe.
  • Obstajajo pa tudi stroke in strokovnjaki, ki prizadetemu »pomagajo« s standardnimi diagnozami in antidepresivi. Tu marsikateri poskoči, da moramo namesto antidepresiv zapisati zdravilo. Moramo se pač razumeti in v tem stoletju odkrito priznati, da s temi zdravili še nihče nikoli ni ozdravel. Nihče ni tako pridobil več ljubezni in ni razrešil svojih prej naštetih problemov.
  • Skrajna odsotnost ljubezni dodobra načne človeka in ga močno odtuji od sebe in okolice. Postane sebi in družbi nesprejemljiv. Takšnega prizadetega antidepresivi fizično in psiho-socialno »umirijo«, vendar dodatno odtujijo od sebe in le navidezno ustvarijo »prijeten« stik okolice z njim. In prav zaradi tega ima tovrstna znanost TEŽAVE!
Hrepenimo po svoji prisotnosti. Iščimo, kar nas razveseljuje. Bodimo kreativni. Naučimo se takoj oprostiti, odpustiti in izpustiti.

Sveto pismo (Matej, 7:7)
Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Ključne besede:
depresija, ljubezen, znanost, življenje

 

Sorodni članki:

0,015625

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>