Skupaj razkrivamo

6.10.2008

Stres, moj zemeljski učitelj
Tekst: Rajko Škarič


Izmišljotina, laž, norost, znanstvena prevara? Morda potegavščina?
Stres je izraz za pojem, ki označuje določeno stanje, in ga je tako nekdo, nekje, nekoč poimenoval oziroma opredelil. Ta pojem, to ime so nadgrajevali, opredeljevali z znanstvenih in napol-znanstvenih zornih kotov, dokazovali, o njem razglabljali …  
S tem tedaj niso soglašali vsi in še danes je tako. Prav tako kot nekoč se tudi danes vsi s takšno razumsko definicijo stresa ne strinjamo. Kajti zaradi razumske razlage ga razumsko zdravijo, razumsko opredeljujejo, kar za samo znanost ni sporno, sporno pa je, da ti isti legitimno pričakujejo in izsiljujejo od prizadetega razumski odziv!
Dandanes še vedno kot stres opredeljujejo marsikaj; v strokovni in laični literaturi ga razlagajo kot vzrok in posledico nečesa »resnega«!? Je stres res lahko oboje? Ali je samo vzrok ali samo posledica?
Kaj na to temo pravijo holistični in tradicionalni spisi, tisti spisi, ki skozi dolgo zgodovino opredeljujejo človeka celostno? Smo res tako sodobni, da mislimo, da takšne opredelitve in stališča ne z-držijo več?
Na zahodu so v preteklosti dogovorno razbili holističen pogled na človeka in s tem povzročili ločitev telesa in duha. (Kdo si je pri-lastil dušo in kdo telo?) Od tod izvirajo posledice današnjega minimalističnega, ločenega, znanstvenega in specialistično razumskega poznavanja človeka in bitja. In kdaj bo takšna razumska delitev zopet vrnjena v celostno obravnavo? Menim, da prav kmalu - čakanju se bliža konec! 
Poskušali bomo osvetliti stres malo drugače; morda boste začutili razliko in se opredelili po lastni vesti.

Zdrav človek/bitje
Začnimo s stanjem človeka/bitja, ki je načeloma zdrav. Zdravje opredelimo s holističnim oziroma celostnim pristopom. Povedano drugače: tak človek/bitje je duhovno, psiho-socialno in fizično uravnotežen, pretočen, vitalen in njegova vest je čista.

Vzrok disharmonije
V nekem trenutku njegovega življenja nastopi - holistično gledano - disharmonija; poruši se ravnotežje duhovnega, psiho-socialnega in fizičnega stanja. Zakaj?
Nekemu moškemu/bitju je umrla ljubljena žena. Nastopijo žalost, strah, skrb,… V trenutku se mu je zrušil vsakodnevni ritem in zapadel je v stanje zmede.
Otrok/bitje je dobil negativno oceno v šoli; pojavijo se žalost, jeza, skrb,…
Neka ženska/bitje je povzročila hudo prometno nesrečo; v trenutku je v njej zavladal strah, nato skrb, žalost, jeza,...
Nekje na drugem koncu sveta neka ženska/bitje izve, da jo partner vara; tudi tu nastopijo jeza, žalost, skrb,...
Vaš sosed je dedoval: nastopi pohlep, jeza, skrb,…
Tako bi lahko našteval v neskončnost. In kaj pravzaprav naštevam? Naštevam »prelomne trenutke« v človekovem življenju, trenutke zemeljskih pre-izkušenj za to-isto bitje, ki se poleg življenja uči bivanja, ne, pravzaprav se uči življenja v bivanju! Ti vzroki, »prelomni trenutki«, so del posameznikovega scenarija oziroma del naše zavestne šole, razum pa je vmesni »zemeljski člen«, ki mora prijateljevati z zavestjo, biti njej podrejen in ji služiti, da se tu-svetno lahko znajdemo in funkcioniramo. Kadar je tako, smo pomirjeni in vzroke in posledice zavestno sprejemamo; kadar pa prevzame glavno vlogo razum, smo, nasprotno, v stresu.

Poenostavljeno  so vzroki oziroma »prelomni trenutki« tisti, ki osebo/bitje nenehno preizkušajo z namenom zavestnega sprejemanja trenutno aktivnih razmer. Tisti, ki jih takšni trenutki razumsko močno in trajneje »ožigosajo« in ohromijo, zapadejo v stanje stresa. Tisti pa, ki se danim razmeram dokaj hitro, brez težjih posledic prilagodijo, jih s stanjem čiste za-vesti sprejemajo. S tem so izpolnili pogoj, da prehajajo iz trenutno aktivnega stanja v naslednji vzrok in njemu pripadajoče stanje; ker velja, da je to bitje posledično zrelo za bolj provokativno in močnejšo izkušnjo. Takšnim pravimo, da imajo zavest in razum uravnotežena; so v stanju ravnotežja telesa in duha! Ves čas dozorevajo v zrelejša, bolj svetla in bolj ljubeča bitja.

Stres
Vzrok za stresno stanje smo že zapisali: če se prizadeti kmalu ne prilagodi danim razmeram, zapade v stres. Zapade v stanje, ko prevladuje odsotnost (odsotnost duha) ali pa mu misli begajo od vzroka na možne in manj možne ter neverjetne posledice; razum išče krivca, zahteva sodbo, maščevanje. Razum pretkano in brez-ciljno plete brez kroja, brez cilja, kar vzame celostnemu človeku/bitju ogromno energije, tiste edine, ki jo ima za skladno, zdravo življenje v bivanju.
Ker razum ne more vsega predvideti, se izgublja v brezmejnih predpostavkah, razumskih nasvetih, razumsko pisani literaturi, razumskih razlagah, razumskih sodbah,… Razum išče zunaj sebe! S takšnim načinom postaja prizadeti še bolj odsoten, kar se izraža z vse manj življenjske energije; povedano drugače: prizadeti je duhovno, psiho-socialno in fizično zmaličen. Ker ga je strah in/ali je jezen in/ali zaskrbljen in/ali žalosten in/ali pohlepen, je hkrati vse bolj psiho-socialno osamljen, izogiba se družbi,  pogovorom, teži k samoti in razmišljanju; je blizu trpljenja in bolečine. Ker se upira spremembam, ker noče sprejemati trenutno danih razmer, ker ni tukaj, zdaj, v tem trenutku, nastopi trpljenje, ki mu sledi bolečina, bolečini bolezen - najprej v blažji, kasneje v hudi obliki. Od vzroka do bolezni lahko preteče nekaj tednov do nekaj desetletij!

Stres je lahko pozitiven in negativen!?
Ta stavek zavaja toliko bolj, ker je stres samo stres. Ne glede na to, kako ga opredelimo, je stresno stanje - stresno. Postavimo si na primer vprašanje: Je poroka negativen ali pozitiven stres? Najprej si odgovorite sami, nato isto vprašanje zastavite drugim. Dobili boste številne različne odgovore, kar kaže na to, da je vzrok za stres vedno in vselej povezan s pričakovanji, z navezanostmi in željami človeka; in - poudarjam - ne bitja! Človekov razum je pretkan arhitekt, ki neprestano gradi pričakovanja, na vzorcih že poznanega, videnega, družbeno želenega, na vsemogočih vzorcih.

Bitje, ki živi v bivanju, tega občutka ne zazna. Ravna se po vesti. Zavest takega bitja prevzema glavno vlogo in krmili razum! Človek, ki zna bivati in se ravnati po svoji vesti, ne zapade v izkušnjo pričakovanja. Sprejema le potrebe, ki se tvorijo v okolju brezmejne, vse-mogočne in brezpogojne ljubezni. Zaveda se življenja v bivanju.

Stres je potemtakem stanje, do katerega pripelje razum prizadetega ali razumsko razlaganje vzrokov in posledic. Razum želi fizično zdravje za vsako ceno, je navezan na vse prijetno in udobno, želi uspeh, aktivnost, pričakuje več, rad se pokaže pred drugimi, mora biti »in«, zahteva fizično moč, moč denarja, bori se za življenje, … Vsak odklon od navedenega predstavlja razumu težavo.

Lahko pa rečemo drugače: stresnemu stanju se izognemo, če se ravnamo po svoji vesti, če vzrokov in posledic ne spremljamo z razumom, temveč jih sprejemamo na zavestni – bivanjski ravni. Bivanje pozna vzrok in posledico v svoji primarni biti; tedaj ima vsako dejanje svoj smisel; postanemo prisotni opazovalci in ne prizadeti ljudje. Bivanje tudi ne pozna pričakovanj in  navezanosti, pozna pa potrebo, opravičilo, odpuščanje, izpuščanje, minljivost, … Osnovna energija bivanja oziroma prisotnosti je brezpogojna ljubezen.

Vzrok in posledica
Ko se človek/bitje zave nastalih posledic, se najbrž ne spomni več vzroka! Nemalokrat preteče od vzroka do resnih posledic toliko časa, da človek pozabi dejanski vzrok oziroma »prelomni trenutek« v svojem življenju ali ga celo vztrajno ignorira - bitje/zavest pa nikoli ne pozabi in nikoli ne ignorira ničesar!

Obstaja torej razum prizadetega, ki je v času od vzroka do posledice služil za uresničevanje vseh mogočih razumsko zastavljenih ciljev, le sprejemanja vzroka ni bil sposoben opraviti. Celo potlačil in prikril je zavest. In prav to postaja v ozadju razumskega delovanja, na zavestni ravni, vse bolj pomembno in aktualno. Razum počasi, a vztrajno prevzema glavno vlogo. Tako lahko razum človeka spretno »vleče za nos« leta in leta in ne dopušča zavestnega dialoga, razprave in podobnih diskusij o vzroku, ki je sprožilec vse bolj »čudnega« zdravstvenega stanja. Še več, takšen razum poskuša speljati človeka na stranski tir, probleme prikazati drugače, preusmeriti vzroke na nekaj drugega, nepomembnega; razum skuša najti rešitev v tabletah s takojšnim učinkom, raznih terapijah, ki so koncentrati po svoji učinkovitosti, času in čarobnosti. Hkrati pa se zavest iz potlačenosti vse bolj oglaša in kriči na način, ki mu zemeljsko pravimo: VEST, KI PEČE! Ta občutek večina tu-živečih pozna.

Česa se takšen razum boji? Boji se zavesti – zavestnega, odkritega, iskrenega, z ljubeznijo prepojenega pogovora; boji se biti šibak, boji se izraziti v vsej svoji brezpogojnosti … Čas, življenje pa ob vsem naštetem neustavljivo teče; in ne samo čas, naraščajo še druga stanja, saj življenje s svojimi novimi »prelomnimi trenutki« ne miruje, a prizadeti jih niti ne zazna na novo. Utaplja se globoko v odsotnosti, izčrpanosti, praznini, samoti, …

Vse to traja do trenutka, ko je prizadeti pripravljen ZA-VESTNO sprejeti začetni vzrok za nastalo stanje, v vsej svoji grandioznosti. Ko zavest prestopi iz potlačenega stanja v glavno vlogo, mora razum soglašati. Razum pa soglaša samo tedaj, ko je prizadeti v stiku z močjo brezpogojne ljubezni. Zavesti je treba ponuditi glavno vlogo, ki jo neprestano čaka. Tedaj zavest ponudi vso svojo univerzalno moč, vso svojo univerzalno zavest in ves svoj zavestni spomin. Ob tem nastopa samo-zdravilen trenutek, sprošča se neizmerna moč,  energija univerzuma, sprošča se brezpogojna ljubezen iz čiste prisotnosti, ki je pogoj, da se prizadeti povrne v holistično ravnotežje. Prej ko se po nastopu vzroka zavest postavi v glavno vlogo, tem manjše so težave, manj je trajno poškodovanega na duhovnem, psiho-socialnem in fizičnem področju; prijateljevanje zavesti in razuma je v takšnem primeru vedno zmagovalna kombinacija. Tedaj je ta človek/bitje celostno napredoval za nove vzroke, ki bodo povzročili nova stanja. In tako vse do fizične minljivosti.

Drugačen pa je potek dogodkov, ko prizadeti ni pripravljen ZA-VESTNO sprejeti začetnega vzroka za nastale posledice. Tedaj nastopa pogrezanje v težave, ki s pripadajočimi simptomi mejijo na nemogoče; vsako novo stanje je iz tedna v teden podobno zaporednemu podiranju domin, dokler ne pade zadnja! Medicina se izgublja v novih trenutkih zdravstvenega stanja prizadetega, ki se nizajo po njej »neznani« poti. Diagnostika je parcialna, pacient se ne odziva, tablete ne učinkujejo, operativni posegi ne izboljšajo stanja, nasprotno: pacientovo stanje je vedno slabše. Če nastane celo rakasta tvorba, jo odstranijo, obsevajo, sanirajo s kemoterapijo, … A vse našteto takšnega pacienta ne pozdravi, saj ni odpravljen vzrok. Ene rakaste tvorbe ni več, vprašanje pa je, kje se bo zaradi še vedno istega vzroka pojavila nova. Izboljšanja torej ne bo, ker PRIZADETI ŠE VEDNO DRŽI, PESTUJE IN NEGUJE SVOJ VZROK! Za to pa je odgovoren sam.

Takšen prizadeti pričakuje »rešitev od zunaj«, od vseh okoli sebe, kakor je to počel celo svoje življenje. Zato je pri takšnih vprašanje, koliko zatajenih vzrokov še vedno drži v sebi, jih pestuje in neguje! In prav zaradi slednjih je v takšnem skrhanem stanju. Razum se tedaj, ob ključnih ali končnih življenjskih trenutkih zaleti v področje brezpogojne ljubezni, ki ne dopušča več nikakršnih laži. Razumu je nastavljena pot bivanja (brezpogojne ljubezni), ko ne more več slepiti. Kljub vsemu se nekateri tedaj pogrezajo še globlje. Razumsko krivijo za svoje zdravstveno stanje zdravstvo, zdravilstvo, farmacijo in vse ljudi okoli sebe, s čimer izgubijo zadnjo priložnost za preobrazbo, za priznanje, opravičilo, odpustek, ljubezen. Še vedno niso zmožni pogledati vase in odpreti svojih vzrokov. Izbruhnejo še zahteve po zadnjih željah oziroma neuresničljivih pričakovanjih in s tem v tem življenju še zadnjič zatajijo lastne potrebe. V času težkih, neozdravljivih bolezni in umiranja ima torej takšen prizadeti priložnost sprijazniti se s svojimi zatajevanimi vzroki in končno dovoliti svoji zavesti odigrati svojo veličastno vlogo - vlogo ljubezni in odrešitve!

Prav to vlogo pa lahko vsakdo preda svoji zavesti v vsakem trenutku svojega življenja, v bivanju, ko se za to pač razumsko odloči. Tedaj se prepričljivo zmanjša možnost doživljanja stresa. Prav to pa je ena od osnovnih nalog vseh nas, ki hodimo po tej Zemlji. Naloga se imenuje nekako takole: NAUČIMO SE BREZPOGOJNO LJUBEZEN DAJATI IN SPREJEMATI.  
Opomnik ali neizprosni učitelj, ki nas na to v življenju venomer opozarja, je torej stres. Ko brezpogojne ljubezni ne moremo dajati niti sprejemati, je Z NAMI nekaj hudo narobe, ne glede na to, s kom smo, kaj počnemo in kje se nahajamo!

Zdravljenje
Morebiti je zdravljenje hkratni poseg v dejanski vzrok in posledico! Hkratno obravnavanje vzroka in posledice zahteva holistično provokativen odnos, ki prizadetega sistematsko in neizprosno secira. Prizadeti mora imeti za takšen poseg jasno, zavestno izraženo potrebo, voljo in namen. Brez tega velja, da prizadetemu še vedno gospodari razum, da je zadovoljen s stanjem, v katerem trenutno je. On sam bi moral priti do določene nemoči, kar je pogosto pogoj da izrazi potrebo, z ustrezno voljo in namenom.

Očiščevalne, prehranske, protibolečinske in ostale terapije, tako z alopatskega kot s holističnega stališča, imajo pri prizadetem le parcialno vlogo, vse dokler ne vključijo v proces hkrati vzroka in posledice. Prepogosto je ta parcialna vloga razumska, vezana na številke, razpredelnice, paličaste in tortne diagrame z najbolj nemogočimi načini preračunavanja. Temeljijo na različnih dokaznih gradivih, ki prizadetemu nikoli niso jasno razložena in prikazana. Znanstveno oblikovanim in promocijsko podprtim statistikam se mora slepo-razumsko podrediti in jim verjeti. S tem prevzame dodatno razumsko vlogo in teka od podatka do podatka, za vrednostmi, za nekim novim zunanjim fizičnim ciljem. Pa je to res njegov cilj, je to res njegova pot? Kdo ima zares pravi odgovor zanj?

Si upamo odgovoriti drugače, kot to, da njegov odgovor tiči v njegovi zavesti?

Kaj pravi njegova zavest?
Zakaj je nihče ne vpraša: Je to sploh mogoče? Zveni morebiti kot znanstvena fantastika? Morda je prav zato stres tako neobvladljiv za zdravstvo in tudi za cerkev. Zagotovo pa je zaradi tega medicina vse bolj ločena od človeka in še veliko bolj od bitja; prav zaradi slednjega je vse bolj draga in nedostopna! Skupaj s farmacijo in z najsodobnejšo tehnologijo išče univerzalno zdravilo, ki bo temeljilo na ignoranci holističnega - celostnega.

Zdravljenje bo v prihodnje temeljilo na celostnem sprejemanju in priznavanju petih vzrokov vseh bolezni (strah, jeza, žalost, skrb, pohlep) oziroma holistične disharmonije od pra-človeka do danes. Posledice stresa  s simptomi pa so iz trenutka v trenutek drugačne in vse več jih je, ker je odziv na vzrok odvisen od ravnotežja zavesti in posameznikovega razuma.

Delitev telesa in duha je v zgodovini povzročilo stanje (posledico), ki je danes izraženo z neštetim legitimnim pogojevanjem tako s strani sodobne medicine kot cerkve. V disharmoniji razum sprejema pogojevanje in ga vzorčno nadgrajuje; postane poslušen in ubogljiv; predaja se zunanjim vodilom …

Zavest ne pozna pogoja in pogojevanja; je imuna na tuje in zunanje vplive. Zavest je(!), je prisotnost, je sočutje, je brezpogojna ljubezen, je duša, je Bog!

Ključne besede:
stres, vzrok, posledica, holistični spisi, zdravje

 

Sorodni članki:

1,501465E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: