Skupaj razkrivamo

20.5.2014

Svečeniki že vedo, zakaj

Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 

In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.

Kdor hoče od hrane življenjsko energijo in ne le praznih kalorij, jo bo moral s to energijo napolniti in jo tako oplemenititi.

Prav ste prebrali. Živila lahko proizvajamo (kot to danes počnejo tovarne hrane), pridelujemo (kot to počne večina kmetov) ali jih soustvarjamo, z ljubeznijo, veseljem in s spoštovanjem do čudeža, ki nam je podarjen.

Učimo se od menihov
„Na vrtu človek lažje najde boga kot v cerkvi.“

Ta navidezno bogokletni stavek je napisal krščanski menih sveti Pachomius in stoji na vhodu v samostanski zeliščni vrt samostana Sttift Zwetl.

Ko pa enkrat začutimo svetost sodelovanja z rastlinami, nam bo pomen tega še veliko bližji. Ko sedete na njihov vrt, na mesto, kjer so morda sedeli in meditirali že stoletja pred vami, boste morda začutili to, kar so začutili Pachomius, Hildegarda ali naš Pater Ašič. 
Iz našega zornega kota si življenje v samostanih predstavljamo kot življenje v osami, daleč od tokov sodobnega življenja in sodobnih spoznanj. Ta predstava pa utegne biti zelo zgrešena. 

Že od časa svojega nastanka, ko je pred več kot 1.500 leti Benedikt iz Nursije ustanovil prvi samostan, so bili ti mesta, na katerih se je ohranjalo znanje in se razvijale ideje, ki jih ni bilo izven samostanskih sten. 

Osnovno načelo samostanov je bila samooskrba. Beseda, ki se je v zadnjem letu prebila na sam vrh „priljubljenosti“, ima torej svojo dolgo zgodovino. Da bi samostani obstali, so zasnovani tako, da zagotavljajo samooskrbo z živili in zdravili. Le tako so preživeli kuge in druge epidemije …

Prav zaradi tega, ker je bila oskrba v vseh štirih letnih časih življenjsko pomembna, so samostani razvili veliko inovacij, kako pridelovati in kako shranjevati živila. Tople grede, rastlinjaki, gojenje sadik v zaprtih prostorih, načini varjenja piva, shranjevanja vina, izdelava različnih zeliščnih pripravkov, kompostiranje, namakalni sistemi – vse to se je skozi stoletja razvijalo za samostanskimi zidovi. Zagotovo niso prvi, ki so se tega spomnili. Od Babilonskih vrtov naprej lahko občudujemo znanje in posvečenost naših prednikov pri vzgoji različnih rastlin. 

Posebnost samostanov pa je bila v sistematičnosti in dokumentiranosti vsega, s čimer so se ukvarjali. Ker so svoje izkušnje in napotke, kako je nekaj treba delati, natančno zapisali, so lahko to znanje v obliki napotkov posredovali tudi drugim bratom. In če pomislimo, da je v Evropi v določenem trenutku delovalo 30.000 benediktinskih samostanov, vam postane jasno, zakaj mnogi pravijo, da so samostani razvili prvo obliko franšiznega poslovanja, po kateri se danes zgledujejo multinacionalne korporacije. 

Opazovanje, sodelovanje, izmenjava, ...
Ni nujno, da znanja ostanejo last zgolj peščice ljudi, ki jih nato prej ali slej uporablja za prevlado in manipulacijo z ljudmi. Od samostanskega pristopa k samooskrbi se lahko naučimo tudi veliko dobrega. Predvsem o pomenu opazovanja, izmenjave izkušenj in izgradnje skupnih zakladnic.

Najboljši primer za to so knjižnice semen, ki pospešeno nastajajo na vseh koncih sveta. Razen takšnih, ki jih financirajo vlade, so še posebej pomembne tiste, kjer izmenjava znanj, izkušenj in semen poteka med posamezniki. 

Ni pomembno zgolj zbrati seme. Vsak, ki mu ga izročite, potrebuje tudi natančen opis tega, kar ste mu dali, kakšne pogoje to seme potrebuje za svojo optimalno rast in kako ga negovati. Šele takrat imamo zaklad, ki ga lahko uporabimo. 

Če veste, kaj rastlina potrebuje, jo lahko gojite tudi na območju, kjer bi lahko to bila „misija nemogoče“. Če pa tega ne veste, vam tudi najboljše seme ne bo v pomoč. Pa smo spet pri menihih. Ali ste vedeli, da je vse, kar so pomorščaki prinašali s svojih potovanj (beri: osvajanj), najprej prispelo do samostanov? Na vseh ladjah, ki so plule po svetovnih oceanih v iskanju novih ozemelj, so bili tudi menihi, ki so imeli razen širitve krščanstva nalogo širiti tudi biotske zaklade. 

Tako se je število rastlin, ki so jih samostani gojili, nenehno povečevalo. Celo v zelo severnih krajih jim je uspelo gojiti toploljubne rastline, kot so citrusi, mandlji in občutljivo sadje, in sicer preprosto zato, ker so vedeli, kakšne pogoje te rastline potrebujejo in so jim te pogoje zagotovili ob južnih stenah ali s posebnimi načini varovanja pred mrazom. Zato je obisk ohranjenih samostanskih vrtov odlična bližnjica do dobrih idej, ki vam lahko pridejo zelo prav tudi na vaših vrtovih.

Samooskrbne ideje, ki so jih tisočletja izpopolnjevali, bomo odkrivali na seminarju Začimbna doživetja v Avstriji, od 11. do 13.julija 2104. Obiskali bomo samostanske vrtove, največjo semensko knjižnico Arche Noah in še veliko zanimivih lokacij, ki vas ne bodo pustile hladne. Več preberite tukaj


Ključne besede:
hrana, življenjska energija, vrt, rastline, samooskrba, knjižnice semen, seme

 

Sorodni članki:

0,2617188

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: