Skupaj razkrivamo

10.2.2014

Odprto pismo sodržavljanom: za vzajemno podporo in lokalizacijo
Katja Plut, pesnica in ekologinja

Dragi sodržavljanke in sodržavljani,
 
v naši lepi deželi sončno od Alp imamo težavo, ki je po vrstnem redu reševanja v tem trenutku pomembnejša od nekaterih drugih kriz, a se o njej niti še ne govori. Ko sem začela preštevati vse, ki smo vsaj občasno na psihoaktivnih zdravilih, legalnih ali nelegalnih drogah – in glede na tabuiziranost področja so tu samo tisti, ki mi dovolj zaupajo, da o tem sploh govorijo z menoj –, je boleče zadonela v prostor odsotnost vsakršne diskusije o duševni krizi v državi. Pa v štetje niti nisem vključila teh, ki so zasvojeni s čim, kar ni substanca, ali tistih, ki se iz krize poskušajo izvleči z drugimi metodami.

Pisala sem na ministrstvo za zdravje, da bi mi posredovali podatke o letno izdanih količinah psihoaktivnih zdravil v državi. Če je mogoče, za več let zapored, tako da lahko razberemo gibanje. Kolegici je namreč gospa lekarnarka zaupala, da ta zdravila zajemajo že 60 % vseh, ki jih izdajo. Želela sem zanesljiv podatek, na katerega se lahko opremo.

Napotena sem bila na Inštitut za varovanje zdravja, od koder sem v odgovor dobila dostop do rezultatov ankete iz leta 2007, v kateri so bila med drugimi tri vprašanja, ki se nekako nanašajo na to temo, v smislu, ali ste v zadnjih dveh tednih pojedli kako uspavalo. Tudi če lekarne ne bi računalniško vodile evidenc, bi me tak pristop presenetil, ker ankete pri tabuiziranih temah niti niso uporabne. 

Razumem, da zadolženi ne želijo, da bi se alarm sprožil, dokler ne zmorejo ponuditi konkretne rešitve. Razumem tudi, da je politično-ekonomski eliti stanje pogodu, kajti – na čemerkoli že – smo prijetno vodljivi in ravno toliko odsotni, da ne zmoremo učinkovite reorganizacije iztirjenega sistema. Še sami sebi se zazdimo kolikor toliko zadovoljni. 

Ko ljudstvo skozi medijske podobe prepričamo, da je edino normalno biti zdrav, lep, bogat in zadovoljen, smo s tem tako in tako samodejno dosegli, da se bodo vsi, ki ne spadajo v kalup, poskrili. Torej vsi. Z občutkom, da so drugačni. In drugačnost je seveda osebna težava.
Ampak težava pri takih številkah ne more biti osebna. Lahko se vzdržuje tak videz, ker se jo tako skrbno skriva. Izolacija, ki izhaja iz dejstva, da o njej nočemo oziroma ne zmoremo govoriti, pa pravzaprav še največ pripomore h kolektivnemu duševnemu neravnovesju. Kriza ni bolezen. Kriza je kriza. Skrita kriza, v samoti, pa je nekaj podobnega kot zlomljeno nogo pospraviti v predal. Vsak dan še malo zgnije. In vsak dan nas je kakšen več. Zato nikar ne vprašujmo, komu zvoni. Zvoni nam.

Če naj se lotimo reševanja, je problematiko treba najprej izreči. Potem lahko začnemo skupaj iskati rešitve. Treba je glasno povedati, da psihoaktivna „zdravila“ ne zdravijo. Odpravljajo simptome. Ne pravim, da jih pomečimo kar stran, temveč da se je nujno lotiti vzrokov, in v primeru kolektivne obolelosti to pomeni, da potrebujemo docela nov družbeni sistem. Kaj je torej to, kar očitno ne deluje, in kaj bo? O tem se moramo začeti pogovarjati.

Ob začetku diskusije si lahko pogledamo primer čebelarja Renata Garibaldija, ki v sodelovanju s psihiatrično bolnišnico v Tolmezzu v Italiji že 18 let uspešno zdravi različne duševne težave tako, da ljudi preprosto vzame k sebi za sodelavce pri čebelarjenju. Vsakdo, ki pride na njegovo učno kmetijo Bosco di Museis v Cerciventu, najprej pomaga že utečeni ekipi sodelavcev in se uči, zlagoma pa sam prevzame skrb za posamezne panje. Učinki Garibaldijevega načina dela z ljudmi so vredni velike spoštljivosti. Poleg tega, da lahko pozovemo tudi naše psihiatrične bolnišnice k posnemanju učinkovitega zgleda, lahko na tem primeru obenem raziščemo temelje duševne celosti – kaj pravzaprav človek potrebuje, da (spet p)ostane psihično trden in zdrav.

Najbolj temeljna, pravi Renato Garibaldi, je družina, ljubezen. Ko posameznik postane enakovreden del skupnosti, ki skupaj dela, kósi in medsebojno skrbi drug za drugega, je to prvo, kar je potreboval, da si opomore. 

Drugo zdravilo so čebele same. Njihova prisotnost, organiziranost in jasnost namena so nalezljive. Tudi samo delo z njimi zahteva zbranost in stik s stvarnostjo. Tako v človeku prebudijo voljo do življenja. Skrbeti za živali, opravljati koristno delo, ki ga izpolnjuje, ter zvečer zadovoljno opazovati plodove svojega truda pomeni neposredno vključitev posameznika tako v naravno kot v družbeno okolje.

Tako preprosto je – in tako daleč od družbene realnosti, ki smo jo soustvarili na Zemlji. Opravljati funkcijo znotraj socialnega in naravnega okolja, ki jo rad opravljaš, je danes privilegij redkih. Odtujenost od soljudi in tudi od drugih sobitij, s katerimi si delimo planet, je lastna globalnogospodarskemu sistemu, ki je sicer v smrtnih krčih, a smo vsi skupaj toliko hipnotizirani od vrtenja njegovega kolesja in teh drugih reči, da še nismo uspeli domisliti in zagnati novega. V Sloveniji je v tem trenutku videti, da smo nekateri še preveč na udobnem, drugi pa tako na robu, da se nimajo nikoli niti časa usesti in se dogovoriti, kako drugače dalje. Izmenjava z okoljem je le še virtualna oziroma je razosebljena. Brez teh izmenjav pa človeka nič ne drži na trdnih tleh. Ranljivi postanemo za vse, kar pripluje mimo. In pripluje zelo hitro. Kolektivni brezup in strah sta skrajna do končnih meja človekove zmogljivosti. Vsa vrsta stoji na robu bolezni.

Tudi ekonomisti, ki raziskujejo rešitve iz vrste kriz, v katerih smo se hkrati znašli, predlagajo manjše ekipe, v katerih se člani med seboj kolikor toliko poznajo: relacije postanejo jasnejše in bolj poštene. V številnih krajih po svetu so se ljudje že začeli reorganizirati, o tem govori, denimo, čudoviti dokumentarec Ekonomija sreče (www.theeconomicsofhappiness.org), ki smo ga pred časom prevedli tudi v slovenščino. Gre za gospodarsko lokalizacijo, ki bo razmrežila vzporeden ekonomski sistem, tako da se bo stari odplaknil kar sam, ko ga ne bomo več potrebovali, skupaj s politiki, pripetimi nanj, ki jih skupno dobro niti najmanj ne zanima. Zakaj so še tukaj? Ker mi nismo več.

Začnimo se pogovarjati o tem.

Časa ni več.

Ključne besede:
zdravila, kriza, psihoaktivna zdravila, simptom, zdravljenje, vzrok, ljubezen, čebele, odsotnost, strah

 

Sorodni članki:

0,453125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: