Skupaj razkrivamo

18.10.2013

Kako varne so sodobne diagnostične naprave?

Besedilo: Adriana Dolinar

Sodoben človek na Zahodu se je, na žalost, že davno nazaj oddaljil od celostnih diagnostičnih metod, pri katerih je temelj diagnostike temeljit pogovor bolnika s terapevtom na temo vzroka in posledic ter pregled fizičnega stanja bolnika z neinvazivnimi in zdravju neškodljivimi metodami (npr. diagnostika pulza, pregled jezika, telesnih izločkov, palpitacija, …). Ko torej danes zahodni človek zboli, se raje zateče h konvencionalni medicini, saj je prepričan, da ima „znanstveno opevane“ diagnostične naprave, s katerimi lahko dela čudeže. 

Mnogi so seveda že ugotovili, da takšne naprave ne odkrivajo vzroka njihove bolezni, pa jih kljub temu sprejmejo, če so že na razpolago. Večini se v tem ne zdi nič narobe, dokler se ne vprašajo, kako varne so te naprave v resnici. Oglejmo si primer nam vsem poznane rentgenske diagnostike. 

Načelo delovanja te diagnostike sloni na ionizirajočem sevanju, ki je sestavljeno iz zelo visoko frekvenčnih valov, ki prehajajo skozi živo telo, s pomočjo katerega se ustvarja rentgenska slika telesa. Telo, ki je odvisno od gostote tkiva, različno zadrži del tega sevanja. Tako žarke, ki jih telo močneje absorbira, na rentgenski sliki vidimo kot bela ali siva območja (npr. kosti). Žarke, ki prehajajo mehka tkiva (npr. kožo, mišice), pa na rentgenski sliki vidimo kot temno siva ali črna območja. 

Običajna rentgenska metoda, ki nam je najbolj poznana zaradi diagnostike zlomov kosti ali preverjanja stanja z zobmi, pa se je z leti napredka razširila tudi na diagnostiko zgodnjega odkrivanja raka dojke (mamografijo), merjenje kostne gostote za odkrivanje osteoporoze in v CAT ali CT skeniranje celotnega telesa itd. 

Ali obstaja varna rentgenska diagnostika?
Kljub temu da je rentgensko slikanje eno izmed najpogostejših diagnostičnih preiskav v medicini, ki je široko v uporabi po vsem svetu, pa to še ne pomeni, da je ta diagnostika tudi učinkovita v ugotavljanju vzrokov naših težav, dovolj natančna oziroma merodajna, predvsem pa tudi za človeka dovolj varna. 

Navkljub napredku tehnologije so namreč mnogi raziskovalci mnenja, da varno rentgensko slikanje ne obstaja. Opozarjajo namreč, da se posledice rentgenskega slikanja v telesu v času življenja zbirajo, kar lahko vodi v številna obolenja. 

Kako žarki poškodujejo naše telo in kakšne so posledice?
Načinov, kako sevanje poškoduje naše telo, je več. V grobem pa so načini trije. Rentgenski žarki lahko poškodujejo posamezne celice (poškodbe so sicer manjše in se hitreje popravijo ob nizki izpostavljenosti). Redko oziroma odvisno od stopnje sevanja se lahko iz takšne poškodbe celice razvije kancerogeno dogajanje. Raziskovalci ne vedo natanko, kako to poteka, vendar predpostavljajo, da večino sevanja vpije voda (te je v celici približno 75 %) in ustvarja proste radikale, za katere vemo, da so kancerogeni. To načelo naj bi izkoriščali tudi v novi tehnologiji steriliziranja živil z obsevanjem. Prosti radikali, ki se tako ustvarjajo, naj bi namreč poškodovali DNK bakterij, zajedavcev itd. 
Rentgenski žarki lahko usodno poškodujejo plod v razvoju, če je obsevanec nosečnica. Posledice takšnega obsevanja so lahko smrt ali deformacije ploda.

Rentgenski žarki lahko poškodujejo tudi spermije in jajčnike tako pri odraslih kot pri otrocih. Posledice so seveda katastrofalne, saj povzročajo abnormalnosti na tem področju tudi v prihodnjih generacijah.

Posledice rentgenskega obsevanja so torej lahko številne in se vrstijo vse od pojava opeklin na koži, odmiranja kože, nenormalnega delovanja hormonov, hormonskih žlez, živčevja, pojava genskih deformacij, deformacij ploda, pojava levkemije in Downovega sindroma zaradi rentgenskega slikanja v nosečnosti, neplodnosti, pojava neaktivne ščitnice (o tem si preberite več v novi knjižici Preverjene naravne rešitve na temo Ščitnice) itd., pa vse do pojava raka. 

Kako hitro se bo zbralo dovolj škodljivega sevanja, da bomo zboleli, pa je odvisno od številnih dejavnikov. Na primer od števila prejetih obsevanj, od vrste obsevanja, od ustreznosti zaščite med sevanjem, od starosti aparatur, od drugih škodljivih elementov te diagnostike, kot je, na primer, močen stisk dojke med ploščami ob mamografskem slikanju, in ne nazadnje tudi od načina našega življenja.

Rentgenska diagnostika – za vsak slučaj
Ker torej k razvoju obolenja šteje tudi število obsevanj, naj bi bilo teh čim manj. Tudi zdravniki in zobozdravniki naj bi bolnike čim redkeje pošiljali na takšne diagnostične preglede. Pa na žalost ni tako. Pri rentgenski diagnostiki se namreč dogaja podobno kot pri terapiji z antibiotiki – večina je po nepotrebnem predpisanih tudi zaradi argumenta „za vsak slučaj“. 

R. Wootton, profesor in direktor oddelka Medicinske fizike v londonski Bolnišnici Hammersmith, navaja, da v Veliki Britaniji predstavlja rentgensko slikanje, na katerega zdravniki napotijo bolnike, čez 90 % skupne izpostavljenosti prebivalstva sevanju. Ameriška Uprava za hrano in zdravila ocenjuje, da je ena tretjina vseh rentgenskih slikanj v Ameriki nepotrebna! Slovenska agencija za jedrsko varnost v poročilu Vladi navaja, da pri nas približno 35 % vsega prejetega radioaktivnega sevanja prejmemo z medicinskimi preiskavami (odstotek je pri nas manjši, saj je izpostavljenost drugim virom radioaktivnega sevanja večja).

Velika Britanija naj bi imela, po raziskavah Univerze v Oxfordu, letno 700 smrti zaradi nepotrebnega obsevanja, v ZDA pa naj bi bilo takšnih smrti letno kar 5.700. Glede na takšne in podobne raziskave je brez dvoma radioaktivnemu sevanju vsak človek izpostavljen vsaj enkrat v življenju. Z vsakim nadaljnjim slikanjem pa je tveganje za pojav številnih obolenj vse večje. Koliko večje, je odvisno tudi od vrste rentgenskega slikanja. 

Kakšen odmerek žarkov prejmemo?
Za občutek, koliko sevanja smo deležni ob posameznem rentgenskem slikanju, si oglejmo tudi podatke o nevarnosti posameznega rentgenskega slikanja, ki jih je zbrala ameriška Skupina za zaščito potrošnikov (Health Research Group), ki javnost osvešča o tveganjih v medicini. 

Največ rentgenskih žarkov bomo zbrali z rentgenskim slikanjem zgornjega prebavnega trakta (4–8 miligrayev), sledi slikanje hrbtenice (1–5 miligrayev), želodca, dojke, medenice (1–2 miligraya za posamezno slikanje), lobanje ali ramen (0,25–0,75 miligraya), prsnega koša (0,2–0,6 miligraya) ter slikanje vseh zob (0,1–0,3 miligraya). To so uradne, idealne vrednosti. Stare naprave, neustrezna uporaba zaščitnih sredstev in nepravilno delo v praksi povzročijo, da je lahko sevanje, ki smo mu izpostavljeni, tudi za 30-krat večje. (Liz Francis, uslužbenka NRPB za odnose z javnostmi, je navedla, da fiziki trdijo, da stari rentgenski aparati izpuščajo v prostor večje odmerke sevanja od Černobila!) 
Tudi CAT (računalniška aksialna tomografija) ali CT, ki se uporablja za diagnostiko bolezni trebuha, pljuč, srca, jeter, osteoporoze, težav s hrbtenico itd. ter predstavlja sodoben način slikanja kosti, krvnih žil in mehkih tkiv, saj omogoča 20-krat bolj natančne posnetke od navadnega rentgenskega slikanja, ni varen način rentgenskega slikanja. CAT skener pošilja snop rentgenskih žarkov skozi telo, tako da posname niz prečnih rentgenskih slik iz vseh kotov (360 °). Rentgenska cev, v kateri leži bolnik, se zato obrača okrog telesa in snema posamezne izseke slike. Ti izseki se s pomočjo računalnika sestavijo v tridimenzionalno sliko na zaslonu, na katerem lahko gledamo telo iz vseh kotov. 

Vse lepo in prav, napredek tehnologije vpogleda v telo se zdi krasen, če ne bi imelo takšno slikanje tudi usodne posledice za snemanega. CAT je namreč od vseh oblik rentgenskega slikanja najbolj nevaren. Zraven težavnega vpliva kontrastov, ki so včasih potrebni za takšno slikanje, je sevanje, ki ga po mnenju raziskovalcev dobimo z enim CAT slikanjem, ekvivalentno tistemu, ki so ga prejeli nižje obsevani preživeli atomske bombe v Hirošimi (A Shot in the Dark; Coulter et Fisher). Zlasti nevarno je CAT slikanje za otroke. V Ameriki naj bi, po mnenju raziskovalcev, od 600.000 skeniranih otrok, mlajših od 15 let, 500 zaradi CAT skeniranja umrlo. Zraven izpostavljenosti velikim odmerkom rentgenskih žarkov je za CAT skenerje že dolgo znano, da zraven očesne mrene in drugih zameglitev leče povzročajo tudi motnje v delovanju ščitnice (več o tem lahko preberete v novi knjižici Preverjene naravne rešitve na temo ščitnice).

Mnogi tudi ne vedo, da lahko mamografija (rentgensko slikanje dojk), ki naj bi se uporabljala za hitro odkrivanje raka dojke, po mnenju nekaterih strokovnjakov tega celo povzroči.

Ključne besede:
rentgen, diagnostika, sevanje, varnost, rentgenski žarki, poškodbe, CAT, tomografija, posledice

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>