Skupaj razkrivamo

7.6.2013

Blaginjo zdaj!
Besedilo: Sanja Lončar 

„Čez dve leti bo krize konec …“
„Ko bo zrasel BDP, bo vseh težav konec.“
„Ko bomo sanirali banke, se bo gospodarstvo okrepilo.“
„Če več trošite, bo gospodarstvo dobilo novi zagon.“
Ste tolikokrat že slišali te stavke, da verjamete, da so resnični?

O tem, kdaj bomo Slovenci živeli v družbi blaginje, ne bodo odločali DDV, rast BDP, stanje naših bank ali ocene bonitetnih hiš (ki so v službi kreditodajalcev in jim omogočajo, da nam denar dražje prodajo).

Vse navedeno nima veliko skupnega z blaginjo. Večina pelje prav v nasprotno smer. O tem bi se dalo veliko napisati, pa ne bomo zapravljali dragocenega papirja za zgodbe o tem, „kaj nam delajo“. Bolj smiselno je, da se vprašamo, kaj lahko mi storimo, da bomo že danes živeli v blaginji. 

Koliko je dovolj?
Ali živite v blaginji, zadovoljno in sproščeno, je odvisno predvsem od tega, kaj si vaš razum misli o razmerah, v katerih se nahajate. Če bi našim južnim sosedom nekdo dvignil plačo za 50 %, bi bili še vedno daleč pod slovenskim povprečjem, pa bi se vsi počutili kot v raju. Če bi Dancem, pri katerih je najnižja plača 2.300 EUR neto, plače razpolovili, bi jim šlo še vedno bolje kot nam, pa vendar bi se počutili, kot da je konec sveta. Gorivo, oblačila, hrano, avtomobile in računalnike pa vsi, tako Srbi, Hrvati, Slovenci kot Danci, kupujemo po skoraj enakih cenah. Zdaj vidite, kako je vse relativno in povezano zgolj s tem, s čim nekaj primerjamo.

Kaj je treba plačati?
Danes je denar veliko težje zaslužiti, kot ga prihraniti. Zakaj bi tarnali za nekaj odstotkov manj prihodkov, če lahko hitro dosežemo, da imamo za 10, 20 ali celo 30 % nižje izdatke?
Ali kupujete izdelke v majhnih pakiranjih? Ste vedeli, da živila, ki jih kupite v 5-, 10-  ali 20-kilogramskih pakiranjih, pogosto stanejo skoraj polovico manj od malih pakiranj? Če ne veste, kaj bi s 5 ali 10 kilogrami orehov, maščobe, žit …, je čas, da se povežete s prijatelji in se odločite za skupinski nakup. Ekološka živila, kupljena „na veliko“, tako postanejo cenejša od konvencionalnih, ki se kupujejo v manjših pakiranjih. 

Ena izmed najdražjih postavk slovenskega gospodinjstva je avtomobil. Naš vozni park je daleč nad našo kupno močjo. Ali tudi vi delate od dva do tri dni na teden zgolj za avtomobil, pa se tega ne zavedate? Preberite ugotovitve društva Fokus in preverite, kaj vam bo pokazal njihov kalkulator.

Vsako gospodinjstvo ima kopico strojčkov in pripomočkov, ki jih zelo redko uporablja. Ali res menite, da mora imeti vsaka hiša frezo, mulčarja, lestve za čiščenje žlebov, mlinček za moko, sušilnik za sadje, športne rekvizite, ki jih uporabimo zgolj nekajkrat na leto, itd.? Ali si predstavljate, koliko prihranka pri nakupu, vzdrževanju in shranjevanju bi imeli, če bi začeli sodelovati? Če vas skrbi, ali bo sosed znal ravnati s kakšnim bolj občutljivim orodjem, zakaj ne bi vi nekaj postorili s svojim orodjem pri njem, on pa s svojim pri vas? 

Otroke peljemo na prazno in drago zabavo, ker ne vemo, kako bi jih animirali. Pred dvajsetimi leti je stala vstopnica za kino manj kot evro, danes je že poskočila nad 5 evrov. Družinski odhod v kino z nekaj pijače ali pokovke tako na koncu stane več, kot mnogi zaslužijo v enem dnevu. Ali se res izplača ves dan delati zgolj za to, da bi dve uri gledali promocijo ameriškega pogleda na svet? Kaj če bi ta teden ena hiša pripravila zabavo za otroke drugih treh hiš? Naslednji teden druga in tako naprej – tako bi vsak prišel na vrsto enkrat na mesec, otroci bi imeli veliko zabave za malo denarja, starši pa bi dobili nekaj dragocenega časa zase. 

Koliko časa traja, da se otrok naveliča nove igrače in je čas za novo? Zakaj ne bi tudi igrače krožile ali bile v uporabi za več otrok? Ali bo morala res vsaka hiša imeti svoje igrišče, tobogan, hiško na drevesu in trampolin za svoje otroke? V moji mladosti smo imeli le elastiko v žepu in občasno kakšno žogo, pa zabavi ni bilo konca. 

Čas je največji kapital!
Kaj vam pomaga visoka plača, če morate zaradi pomanjkanja časa plačati še vse tisto, kar bi lahko imeli brezplačno? 
Kdor ima čas, spomladi ne kupuje drage zelenjave, saj si nabere regrat, čemaž, koprive. 
Kdor ima čas, ne potrebuje dragih prehranskih dopolnil, saj lahko skoraj vse, kar potrebujemo, v naravi naberemo brezplačno, ob tem pa naša koža posrka še dragoceni vitamin D in tudi mišice se okrepijo, ne da bi za to morali plačati članarino v fitnes centru. 
Kdor ima čas, si lahko malico pripravi doma in tako porabi vsaj trikrat manj denarja od tistih, ki jo morajo kupiti. 
Kdor ima čas, temu ni treba plačati pošastno dragega parkirnega prostora, saj si lahko privošči, da se del poti sprehodi ali do cilja pride s kolesom.
Kdor ima čas, pripravi svoja semena, sadike, opore in podobno sam, ob tem pa ima še veliko veselja in novih spoznanj. Kdor nima časa, bo vse to moral kupiti.
Kdor ima čas, lahko oblačila, pohištvo in okrasne predmete ustvarja, dodeluje, predeluje … Kdor časa nima, lahko stvari zgolj meče proč in kupuje nove. 
Kdor ima čas, lahko počaka na najcenejšo ponudbo za potovanja. Kdor mora potovati v točno določenem trenutku, ko to določi sistem ali vnaprej načrtovani dopust, bo enako pot in kakovost namestitve plačal včasih tudi dvakrat več, ob tem pa bo deležen največje gneče, čakalnih vrst in slabe volje. 

Če bi imeli 30 % manj prihodkov in 30 % več prostega časa, bi zelo hitro ugotovili, da lahko v tem času ustvarimo več prihrankov, kot smo izgubili prihodkov. In obratno: ko ste prisiljeni delati 20 % časa dlje za 20 % višjo plačo, ali res mislite, da boste 20 % na boljšem? 

Nižji BDP, večja blaginja!
Merjenje blaginje družbe skozi bruto družbeni proizvod so si kot merilo ocenjevanja uspešnosti izmislili le tisti, ki živijo od naših davkov in obresti na denar, ki nam ga prodajajo. Po tem merilu bi bilo najbolje, če bi morali prav vse, kar bi v življenju potrebovali, kupiti. Če nimate prijatelja in se lahko pogovorite zgolj s psihoterapevtom po ceni 40 EUR na uro, boste s tem prispevali k dvigu BDP. Če ste skregani s starši in boste morali plačati varstvo otroka, boste prispevali k dvigu BDP. Če se tožite s sosedom zaradi mejnika, bodo stroški odvetnikov in sodišča polnili državno blagajno in tako prispevali k rasti BDP. Če morate hrano kupovati v majhnih pakiranjih, ker se ne znate povezati z drugimi, bo v obtoku več denarja in davka. Če se doma ne znamo več pogovarjati, bomo potrebovali televizor in računalnik za vsakega člana družine. Da vam vsega tega ne bi nekdo poškodoval ali vas oropal, pa boste plačali še ograjo, varnostnike in zavarovanje. In ker boste seveda zaradi vsega, kar je treba plačevati, vzdrževati in oskrbovati, vse slabše volje in zdravja, boste naredili še veliko prometa tistim, ki vas morajo zabavati, rekreirati, zdraviti …

Kot vidite, za navadnega človeka nižji družbeni proizvod (seštevek vsega, kar uradno proizvedemo in kupimo) ne pomeni nujno manjše blaginje. 

Nimate vi stvari, stvari imajo vas. 
Živimo v delu sveta, kjer smo lahko zelo daleč od revščine, kot jo poznajo drugje. Če bi vprašali Afričana, preprosto ne bi mogel verjeti, da lahko nekdo, ki ima na razpolago 500 EUR na mesec, zase reče, da ne more preživeti. Seveda, ne po merilih, ki jih je zastavila potrošniška družba. Kot edine možne smo sprejeli vrsto konceptov, ki iz nas delajo sužnje. 

Kriza je odlična priložnost, da preverimo, kateri izmed teh konceptov zares prispevajo k naši blaginji, kateri pa nam jemljejo veliko več, kot nam dajejo.

Ključne besede:
blaginja, kriza, DDV, denar, sodelovanje, kino, igrače, kapital, BDP, revščina, koncepti

 

Sorodni članki:

1,599121E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: