Skupaj razkrivamo

3.12.2012

Alfred Vogel o hvaležnosti

Kako dragoceno vlogo ima v našem življenju hvaležnost, se je tudi Alfred Vogel zavedal šele, ko ga je zvesti prijatelj nekoč vprašal, ali se je zahvali za zrak, ki ga je tisti dan vdihaval. To nepričakovano vprašanje je celo Alfreda Vogla nekoliko prestrašilo, kajti še nikoli prej ni pomislil, da bi se za to nepogrešljivo in tako samoumevno darilo zahvalil. Gotovo pa Vogel takrat ni bil edini, ki o tem ni razmišljal. Danes živimo v družbi, katere prednostne naloge so popolnoma obrnjene na glavo, hvaležnosti za preproste stvari tako skorajda ni. Namesto tega so v ospredju pohlep, skrb, strah, jeza, žalost in številne bolezni, katerim mnogi ne znajo ali nočejo ubežati. Je torej hvaležnost lahko zdravilo za posameznika ali celo za družbo? 

Ko je Vogel dojel, kaj mu prijatelj sporoča, je spoznal, da je imel vzrok, da se zahvali še za številne druge dragocene darove, ne le za zrak, ki ga diha. Pozneje se je zavedal, da mu je vsak dan s svojimi viharnimi zahtevami, različnimi radostmi, pa tudi z mnogimi neprijetnostmi, pogosto zastrl mnoge neprecenljive dragocenosti, ki nam jih daje narava in so človeku brezplačno na razpolago. Prav je, da se zavedamo, da imamo kljub vsem težavam vzrok, da smo hvaležni za vse neizogibno potrebne dobrote, ki si jih sami ne mogli priskrbeti.

Prebujajoča se hvaležnost nas prešine s toplim občutkom in tudi ta toplina je v našem času darilo, ki si ga lahko vedno priskrbimo brezplačno. 

Domorodna ljudstva niso pozabila na hvaležnost
Vogel je na svojih popotovanjih pozorno spremljal življenja številnih domorodnih ljudstev in ko je raziskoval vzroke njihove radosti, je ugotovil, da nikoli niso pozabili biti hvaležni za mnoge drobne in velike radosti. Vedno znova so čutili spoštovanje in hvaležnost za sončno svetlobo, toploto, sinje morje z njegovim bogastvom hrane, pa tudi za kokosove palme, razna sadna drevesa in še za marsikaj drugega. Takšna hvaležnost pa zraven topline posreduje tudi zadovoljstvo, ki spet vzbuja radost ter spodbuja hormonske žleze in s tem pospešuje krvni obtok. To pa ugodno vpliva na presnovo. Zato nam je veselje nad zdravjem najbolj v prid, saj spodbuja vse pomembne dejavnosti telesa.

Še več, radost naj bi bila kot poživljajoča iskra, ki celo poganja kolesa velike zemeljske ure. Ker so mnogi med nami začutili, kaj pomenijo vojne, vedo, da lahko pogonska peresa svetovne ure vodijo tudi uničevalne moči. Vendar pa nas te kljub temu ne morejo oropati hvaležnosti do naravnih darov svetlobe, sonca, zraka itd.

Ne dovolite, da pohlep premaga hvaležnost 
Poželjivost je med najhujšimi sovražniki, kar so jih lahko spustili med naravna ljudstva, je svoja opažanja še dopolnil Vogel. Z vsiljevanjem pohlepa so ta ljudstva izgubila svoje zadovoljstvo in tudi notranje ravnovesje. Enako rušilen je pohlep tudi v vzgoji otrok. Če motimo nepokvarjenega otroka, ki se še zadovoljno in srečno igra s smrekovimi storži, kamenčki in koščki lesa, v njegovem miru in mu dajemo najrazličnejše umetne igrače, zbudimo v njem poželenje, ki ga zlepa ne moremo več pomiriti. Sčasoma otrok zahteva vedno več, saj se „čar pohlepa” krepi in nazadnje niti obilje ni več dovolj, kajti zdaj je otrok hvaležnemu zadovoljstvu obrnil hrbet in zahteva več. Na žalost pa ta življenjska pot ne ostane zgolj pri posameznemu otroku. Posamezniki namreč sestavljamo družbo!

Hvaležnost kot zdravilo
K sreči so še ljudje, ki se tega nezadovoljstva niso nalezli, temveč so znali ohranit svojo dobro voljo tudi v težkem položaju. Kadar so Vogla vznemirjale neprijetnosti, ki se jim na Zemlji ne moremo izogniti, se je vedno znova spomnil zadovoljstva hudo bolne kmetice z multiplo sklerozo. Zaradi bolezni je bila že 14 let hroma. Ko ji je z veliko truda uspelo stanje izboljšati do te mere, da je lahko spet uporabljala roke in jedla sama, brez tuje pomoči, je bila neznansko srečna in hvaležna, z boleznijo pa se je docela sprijaznila.

Zlasti kadar smo utrujeni, presojamo prihodnost, sedanjost in preteklost kot nekaj negativnega. To ne pripomore k zadovoljstvu in nas prav gotovo ne sprosti ter nam ne prinese krepilnega spanja. Bolje je, da se v takih trenutkih spominjamo vsega dobrega, kar smo že doživeli in kar vsak dan doživljamo. Nikoli ne smemo pozabiti, da ima vsak človek dovolj vzroka, da se jezi, se predaja skrbem in se čuti nesrečnega. Če položi te pasivne uteži na eno izmed obeh posod svoje življenjske tehtnice, mora tudi na drugo posodo dati prav toliko dejavnih uteži, da ostane tehtnica v ravnotežju. In sicer kar je znal dobrega opraviti v svojem življenju, vse, kar se mu je posrečilo, mnoge darove, ki nam jih narava vsak dan ponuja, na vse to mora človek pomisliti, kadar je potrt in se čuti zatiranega. Vsi ti krepilni spomini in izkušnje bodo njegovo srce napolnili z dovolj hvaležnosti, zaradi česar bodo bremena, nad katerimi se pritožuje, vedno lažja. 

Tudi zelo hudi bolniki si tako olajšajo svojo bolezen, zato so lahko hvaležni, da številni telesni organi še vedno brezhibno delujejo. Lažje tudi takrat vidijo, kaj lahko sami prispevajo k hitrejšemu okrevanju. Kadar pa je človek zaradi bolezni zlovoljen, bo poskušal olajšati le bolečine, namesto da bi z ustreznimi ukrepi podprl čiščenje in ozdravitev telesa. Uspeha na ta način prav gotovo ne bo. 

Bodimo torej hvaležni in cenimo mnoge drobne stvari, ki se zdijo samoumevne in ki nam vsak dan polepšajo naša življenja, kajti to nam dviguje utrujenega življenjskega duha in odganja občutek potrtosti!.

Ključne besede:
hvaležnost, toplina, darilo, presnova, radost, pohlep, poželjivost, obilje, zdravilo, vzrok, bolniki, potrtost

 

Sorodni članki:

1,489258E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: