Skupaj razkrivamo

13.11.2012

Divje in pripravljene na vse!
Besedilo: Sanja Lončar

Pogosto dobivam vprašanja o tem, zakaj rastline, ki jih iz divjine prestavimo na lastni vrt, nimajo več enakega vonja, barve in arome. Res je, da jih imate zdaj pri roki, le da to niso več enake rastline, kakršne so bile prej.

Najbolj preprost odgovor je ta, da jim je pri vas preveč dobro. Recimo, da ste si zaželeli prenesti žajbelj s Krka, rožmarin s Hvara ali gojiti svojo aloe vero, divji oves in podobno. Najprej boste opazili, da že po nekaj časa vaše gostoljubnosti te rastline ne bodo več prenesle ekstremnih pogojev, ki so jih nedolgo nazaj odlično prenašale.

Kaj se je zgodilo?
Tisti trenutek, ko je rastlina dobila svoj prostor in se ji zanj ni treba bojevati s trdovratnimi pleveli, ima na razpolago več hranil kot prej. Zato tudi hitreje raste. Rast pa zahteva vodo in vaši žajbelj, aloe vera ali rožmarin so naenkrat žejni. In ker nastaja veliko mladega in sočnega listja, se „mastijo” tudi škodljivci. S tem pa seznam težav še ni dokončen. Ali ste vedeli, da vsak presežek dušika pri rastlinah zavira nastajanje vitaminov, antioksidantov in drugih koristnih snovi? Resda imate rastlino pred nosom, videti je lepa, vendar je precej „izpraznjena” od znotraj. 

Če imate takšno izkušnjo, potem mi ni treba na dolgo razlagati, da DNK ne določa, kakšne bodo učinkovine v rastlini. Tako kot pri ljudeh je DNK le seznam naših možnosti. Katere se bodo aktivirale, pa je odvisno od nas samih in naših izbir. 

Mojstrice za premagovanje stresa
Če iščemo rastline, ki nam lahko pomagajo, da se hitreje prilagodimo nenadnim spremembam, da regeneriramo svoje moči in prenesemo tudi hude udarce, potem jih moramo poiskati med rastlinami, ki to nenehno trenirajo. 

Takšne najdemo na bolj ekstremnih območjih. V Sloveniji to pomeni, da bomo v visokogorju našli bolj zdravilne rože od tistih v nižinah. Bolj globalno pa to pomeni, da tam, kjer so ekstremna suša, mraz, UV sevanje in podobno, rastline nimajo izbire, temveč morajo razviti vse svoje zmogljivosti za preživetje. S tem ne razvijajo zgolj zdravilnih snovi, temveč tudi svoj program – informacijo, ki je dragocena tudi za naše telo. 

Pred leti, ko goji jagod ni imel že vsak na svojem vrtu, sem imela priložnost pojesti nekaj divjih, na soncu sušenih, s tibetanskega gorovja. Ena pest je bila dovolj, da od presežka energije polovico noči nisem mogla zaspati. Nato so goji jagode postale „IN”, zato so Kitajci z njimi zasadili nepregledne hektarje ozemlja, ki ga je lažje obdelovati. Gojijo jih v obrezanih vrstah, jih zalivajo, … S to razliko, da te jagode niso primerljive s prvimi, ki sem jih imela priložnost zaužiti. 

Podobna je zgodba o črnem sezamu. Njegova divja različica je izjemno redka. Dejansko gre za semena, ki so tako drobcena, da so prej podobna maku kot sezamu. Ta rastlina v tradicionalni kitajski medicini že tisočletja slovi kot čudežni eliksir za revitalizacijo energije v telesu. Zapisi to lastnost pripisujejo divjemu črnemu sezamu. Črni sezam, ki ga danes masovno gojijo, pa je nekaj povsem drugega.  

Znanstveniki, ki so ju vzeli pod drobnogled, so ugotovili, da je med divjim črnim sezamom in gojenimi (bolj donosnimi) sortami zelo velika razlika. Spremeni se razmerje med snovmi, antioksidantov, rudnin in vitaminov je manj ter, kar je zelo pomembno, informacija rastline je drugačna. Takšne raziskave me ne presenečajo. Namenjene so predvsem našemu razumu, ki se vztrajno upira spoznanju, da to, kar šteje ni kvantiteta, temveč kakovost. 

Kaj bo rastlina vsebovala, ni odvisno od tega, kako so jo gnojili – ravno nasprotno; več gnojil neposredno pomeni manj zdravilnih učinkovin. Najbolj dragocenih snovi ne moremo dobiti po naročilu. So materializirana izkušnja rastline. Zato je tako pomembno, da poznamo način pridelave rastlin, s katerimi si želimo pomagati.

Zakaj aloe vere ne moremo gojiti?
Da bi aloe vera razvila svoj zdravilni potencial, so potrebna leta. V tem času rastlina nabira izkušnje, kako prenašati dnevne vročine in nočni mraz, dolge suše ter kratke in močne padavine. Skrivnost aloe vere leži v zelo globokih koreninah, ki jih ta rastlina z leti razvije. Svojo moč in snovi, ki jih potrebuje, je aloe vera sposobna črpati iz tal, za katera bi mnogi rekli, da so popolnoma nerodovitna. Sposobna je stopiti ter preobraziti kamne in pesek ter iz tega črpati svojo moč.
Tega pogoja rastline, ki jih gojimo v posodah, nikoli ne morejo izpolniti, zato tudi po svoji moči ne bodo primerljive s tistim, kar lahko dobimo od rastline, ki je obvladala veščine preživetja. 

Podobno velja tudi za živila. Primerjajte divjerasle borovnice z gojenimi, divjo robido z gojeno, … Če kljub vsemu želimo tudi na svojih vrtovih gojiti „zdravila”, moramo izbrati avtohtone sorte, ki že poznajo okoliščine , v katerih bodo rasle, in jih spodbuditi, da svoje znanje uporabljajo. 

Za krepitev lastne energije boste imeli največ koristi od iskanja divjeraslih zelišč in sadežev, aloe vere, pridelane v mešanih nasadih, uživanja stročnic v svojih avtohtonih oblikah. Zanimivo je, da kot eliksir za obnovo vitalne energije TKM priporoča črne različice živil. Črno lečo, črni fižol, črni sezam, ... Vsa ta živila so rudninsko in energijsko bolj bogata od svojega žlahtnjenega potomstva.

Na seznamu živil, ki nam hitro obnavljajo moči, so tudi jedrca. Še najbolj orehi in mandlji. 
Energije je, kolikor je potrebujete, le poiskati morate rastline, ki so v poln formi. Če so morali rastline zdraviti, da bi jih vzgojili, potem od njih zdravja ne gre pričakovati.

Ključne besede:
divje rastline, vrt, gojene rastline, stres, goji jagode, črni sezam, aloe vera, gojenje, zelišča

 

Sorodni članki:

1,171875E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: