Skupaj razkrivamo

19.1.2012

Sekularizacija zdravja
Marjan Korez, Živa Center, Ljubljana, januar 2012

Zdravje je javna dobrina. 
O zdravju lahko razpravlja in svetuje vsak. Izdelke z zdravilnimi učinkovinami lahko ponuja ali prodaja vsak. S tem se večina bralcev ne bi strinjala, saj takoj pomisli na neregulacijo in kaos, ponujanje lažnih zdravilnih preparatov, izigravanje bolnih, ki si po navadi želijo čudežnih zdravil in na srednjeveško padarstvo. Dovolite mi, da razložim dejstvo, da je edina razlika med današnjim svetom zdravja in predrazsvetljenskim zdravstvenim kaosom v prikrivanju realnosti. Pod pretvezo oblastne regulacije, stroke in medicinskega izobraževanja, se prikriva nemoč današnje medicine in kapitalski interesi. Nereguliran diskurz in izmenjavo zdravja moramo ohraniti, saj je zdravje javna dobrina. 

Nemoč današnje medicine na področju zdravja je popolnoma razumljiva. Medicina, kot pozitivistična znanost, se s pojmom zdravja sploh ne bi smela ukvarjati. Pomislimo: zdravje je kvaliteta in nemerljiv pojem. Podobno kot življenje in ljubezen. Zdravje ni odsotnost bolezni, kot nekateri mislijo. Bolezen je funkcija zdravja. Bolezen je tudi korekcijska funkcija telesa. Podobno velja tudi za življenje in smrt. Medicina se po svoji znanstveni definiciji ukvarja z merljivimi simptomi bolezni. Medicina poskuša odstraniti merljive simptome bolezni. Odstranitev simptomov ali njihova nevidnost pa v večini primerov ni merilo zdravja.
Javno nerazumevanje področja medicine je v tem, ker si ljudje želimo, da bi se medicina ukvarjala z našim zdravjem. Kar pa je, kot smo pokazali že prej, nemogoče. Osnovni greh medicine je, da je neupravičeno (s)prejela posvečeno mesto javnega skrbnika za zdravje. Oblastni položaj je mamljiv. Po drugi strani pa je to tudi mesto shizofrenega razkola med zdravniško etiko in prakso. Veliko zdravnikov namreč trpi zaradi zavedanja, da morajo delovati v mejah uradnega zdravniškega kodeksa in ne v dobro bolnikov. Četudi zdravnik pozna postopek, s katerim bi bolniku lahko izboljšal zdravje, ga uradno ne sme izreči. Ustrezen zdravstveni nasvet namreč po navadi presega področje, ki je odgovornostno pokrito iz strani institucije.
Naš zdravstveni sistem deluje v okviru kapitalistične družbe. Naše dojemanje realnosti pa je še vedno v socialistični družbi, kar kapital s pridom izkorišča. Okupacija s strani kapitala pa je še lažja preko državnih institucij kot pa preko svobodnega trga. Pred nami se na področju zdravja, pa tudi drugod, dogaja rop javne lastnine. Tako kot se je zgodil skozi menedžerske prevzeme, se sedaj dogaja na področju državnih institucij in diskurzov. 

ZDRAVILSKE IN ZDRAVNIŠKE PRAKSE

Trenutno je v tem smislu aktualna razprava o koloniku ali kot ga nekateri imenujejo kolon hidroterapija. 

Kaj je kolonik? 
Kolonik je izpiranje debelega črevesa. Podoben je klistirju. Je pa bistvena razlika, da pri koloniku oseba udobno leži na masažni mizi, blato pa se odplakuje po cevi v odtok. Pri koloniku steče skozi črevo od 60 do 100 litrov mlačne filtrirane vode. Ni smradu, oseba pa se lahko posveča sproščanju trebuha. Izvajalec kolonika se pogovarja s prejemnikom in ga masira po trebuhu. Nasveti pri koloniku se lahko dotikajo tudi spremembe pri prehrani in psihoanalize emocij. 
Debelo črevo je direktno povezano z živčnim sistemom in indirektno s pljuči in kožo. Fizično se dotika vseh notranjih organov v trebušni votlini. Merilo zdravja debelega črevesa je elastičnost in peristaltika. Hrana, antibiotiki in analgetiki vplivajo na delovanje črevesa. Črevesje pa so emocionalni možgani. 
Črevo je prvi organ, kjer se začnejo kazati zdravstvena neravnovesja. Vendar ne v obliki merljivih izrastkov ali poškodb, temveč kot otrdine, zastoji blata, fermentacije in blokada peristaltike. Kolonik nima negativnih stranskih učinkov. Nepoznavalci na spletu radi omenjajo izpiranje črevesne flore in polenitev peristaltike. Številne zgodbe govorijo ravno o nasprotnih učinkih. Redno izvajanje kolonika (npr. štirikrat po tri kolonike letno), ne le da vzpodbuja črevesno floro in krepi peristaltiko, temveč v veliki meri preprečuje številne bolezni in omogoča hitrejše okrevanje po ali med boleznijo.

Ministrstvo za zdravje je kolonik izbrisalo iz popisa zdravilskih praks. Kaj to pomeni in kakšni so interesi?

Zdravilska praksa je po definiciji iz pravilnika o zdravilstvu lahko praksa, ki ni zdravstvena (medicinska) in ne škoduje zdravju. Izbris kolonika so pravno upravičili s strokovnim mnenjem specialista zdravnika, ki je povedal, da je ta praksa nevarna. Nikogar ni zmotilo dejstvo, da ta zdravnik nikdar ni videl, izvajal ali na sebi preizkusil prakso, o kateri je podal mnenje. Še bolj problematično je dejstvo, da je znanstveni strokovnjak mnenje podal brez eksperimenta ali poskusa. Ni se niti posvetoval z izvajalci, med katerimi so tudi osebe z desetletnimi izkušnjami in več kot tisoč izvedenimi koloniki. 
Interesi so tudi jasni. V obrazložitvi Ministrstva za zdravje piše, da bodo v naslednjem koraku razpravljali o vključitvi kolonika v zdravstvene metode. Preklasifikacija kolonika je le priprava za koncesijsko izvajanje te prakse. 
Za propagiranje kolonika so najbolj odgovorni izvajalci in številni uporabniki, ne pa medicina, ki je vsa leta nasprotovala tej enostavni in cenovno ugodni metodi. Od srede 1990. let je bila zahteva številnih, da bi lahko osebni zdravnik napotil osebo na kolonik, kot ima to možnost veliko državljanov Evropske unije. Sedaj, ko je zadeva zrela tudi v Sloveniji, se opravljanje tega dela preprečuje edinim izkušenim izvajalcem. 
Po eni strani se bo na ta način znižala kvaliteta storitve, saj izvajalec, ki ima le medicinsko izobrazbo in ne pozna alternativne medicine, lahko kolonik izvede le kot klistir. Ker se istočasno preprečuje izkušenim izvajalcem opravljanje tega dela, se bo na ta način razvrednotila tudi praksa kolonika. To dvoje pomeni, da se bo kolonik v prihodnje verjetno uporabljal le še kot vrsta odvajala. 
Po drugi strani pa gre za novo utrjevanje oblastnega položaja medicine, ki se ima za edino kompetentno in poklicano za razpravo in odločitvah o zdravju ljudi.

Danes se čutijo oškodovani izvajalci in uporabniki kolonika, včeraj so se čutili zeliščarji, katerim bodo  prepovedali prodajo zelišč, predvčerajšnjim so se nad aroganco medicine pritoževali ljudje, ki se hočejo svobodno odločati o cepljenju. Pritožbe so razdrobljene in neučinkovite, okupacija področja zdravja, ki je javna dobrina, pa je organizirana in globalna. 

DISKURZ ZDRAVJA

Zdravje je vzdrževanje človeškega telesa. Vsak človek je kompetenten, da se pogovarja o zdravju. Vsak človek je kompetenten, da svetuje in deli lastne ali pridobljene izkušnje o zdravju. Vsakdo lahko ima tudi svoje mnenje o zdravju in ga praktično uporablja na sebi in na tistih za katere skrbi. Vsak človek lahko ponudi kremo, zelišče ali hrano, z obrazložitvijo, da ima določene zdravilne učinke. Slednje je po današnji zakonodaji že kaznivo. 
Kot pravi Michel Foucault, se oblast ne izvaja le vertikalno in centralistično, temveč tudi skozi periferne odnose, podkrepljene z uradniki in predpisi. Evropska unija sprejme direktivo, Slovenija jo potrdi, inšpekcijska služba jo vpiše v svoj pravilnik, inšpektor pa pride v trgovino in na koncu zahteva, da se iz deklaracije žajbljevega čaja izbriše namen uporabe »pomaga pri prehladu«. Izdelek namreč ni registriran kot zdravilo, kot prehrana pa ne sme vsebovati besed iz diskurza zdravja. Postopek registracije zdravila je zahteven in finančno visok. Privoščijo si ga lahko le velika farmacevtska podjetja. Pa tudi žajbelj, kot javno dostopna rastlina, ni primeren za kapitalsko izkoriščanje, saj je zato potreben patent in privatno lastninjenje. 
Za Slovence je zdravje velikega pomena, kar se vidi iz besed pozdrava. Tudi ob praznikih drug drugemu zaželimo zdravje. Zeliščni pripravki in priročni zdravstveni recepti so še vedno tradicionalni repertoar vsake družine. Žal tako ne bo več dolgo. Že sedaj so farmacevtska zdravila bolj »varna« in za resne bolezni bolj učinkovita, že čez generacijo ali dve pa bodo farmacevtske družbe učinkovito prepričale ljudi, da so žajbelj, ognjič ali šentjanževka, nevarne rastline.  
Prehrana združuje dve lastnosti, kvantiteto in kvaliteto. Kvantiteta prehrane so kalorije, beljakovine, ogljikovi hidrati, aminokisline in druge izmerjene sestavine. Kvaliteta prehrane pa so nemerljive ali težko merljive sestavine, med katere spada sposobnost vpliva na življenske procese telesa in predvsem pojmi, ki spadajo pod diskurz zdravja. 
Danes smo priča ločevanju kvalitativne esence prehrane in priključitvi diskurza zdravja le na področje, ki ga upravljata farmacija in medicina. To se dogaja skoraj nevidno in neslišno, skozi oblastna razmerja zakonov in regulacij. Zakoni niso bili nikdar namenjeni za dobro ljudi, temveč jih oblast uporablja zato, da se legitimira. 
Razlogi za tako oblastno zavajanje so najmanj dvoji. Prvi je kapital, ki ga pridobijo farmacevtske korporacije z ekskluzivnim obvladovanjem izdelkov iz področja zdravja. Drugi pa je prikrivanje prehrane nizke kvalitete in njenega slabega učinka na zdravje. Po uradnem diskurzu hrana namreč ne sme vplivati na zdravje.
Podobna zgodba se dogaja na področju kozmetike, ki je vedno imela dve funkciji, estetsko in zdravilno.

SVETO IN ZDRAVO

Prehrani se odvzema kvalitetna lastnost zdravja, zdravje pa zapada pod ekskluzivno področje medicine, podobno kot so bili v »temnem srednjem veku«, cerkev in duhovniki edini kompetentni za diskurz o Bogu in duši.

Termin sekularizacije poznamo iz delitve med svetim in profanim, med cerkveno oblastjo in civilno. Čeprav je sekularizacija osnova zahodne demokracije in je paradni konj razlikovanja do drugih družbenih sistemov, je zahodna sekularizacija mit, ker je bila izvedena le delno in samo v korist meščanskih oblastnih pozicij. V uradnih dokumentih in znakih zahodnih držav še vedno najdemo veliko krščanskih simbolov in preferiranja krščanstva. Sekularizacijo se omenja predvsem v kritiki muslimanske družbe, kjer sta religija in oblast prepleteni. Vendar tudi na zahodu nismo razčistili s to prepletenostjo saj imamo časovno štetje, ki ima točko nič v krščanski religiji. 
Sekularizacija je mit razsvetljenstva. Razsvetljenstvo pa je tudi mit, kot sta pokazala Horkaimer in Adorno. Ideja, da bo medicina uredila in regulirala področje zdravja, je ravno tako razsvetljenski mit. Racionalizacija in regulacija privede le do močnejše oblasti. Zdravje je preveč dragocena javna lastnina, da bi ga prepustili stroki ali pa kapitalu.
Zdravje kot analogija svetega, se s predpisi, birokratskimi postopki in monopolom farmacevtskega kapitala, ločuje od prehrane in posameznika in postaja polje regulacije, nadzora in dobička. Pri sekularizaciji zahodne družbe torej ne gre za nek zavestni demokratični dosežek, na osnovi katerega lahko očitamo nesekularizacijo nezahodnim družbam, temveč gre za interese oblasti. 
Kot kaže se nismo še ničesar naučili od desetletnega oblastnega govorjenja o varnosti in bitke proti teroristom? Rezultati so večletne vojne za kapitalske interese in izvajanje kontrole identitete in lastnine posameznikov na javnih prostorih in letališčih. In vse to seveda na javne stroške! Želite varnost? Zagotovili vam jo bomo. Vaš prostor bomo spremenili v taborišče. Koliko bo stalo? Malenkost.
Ministrstvo za zdravje ravno tako piše o skrbi pred zavajanjem potrošnikov. Vendar ali se zavajanje na ta način res prepreči? Ali je podelitev ekskluzivnosti diskurza zdravja kapitalističnim podjetjem farmacije res primerno? Podjetje, ki dela dobičke iz razširjenosti bolezni med ljudmi, oziroma podjetje, ki bi propadlo, če bi bili vsi ljudje zdravi, ne more biti objektivni regulator izdelkov, ki imajo zdravilne učinke. 
Sklicevanje na laboratorijske analize, metodologijo in statistiko raziskav izdelkov z zdravilnimi učinki je sporno z več strani. Prvič, laboratorijske analize in certificiranje izdelkov so drage in si jih lahko privoščijo le podjetja, ki imajo množično distribucijo. Za množično distribucijo pa so primerni le izdelki, ki imajo sintetične sestavine, saj so kvalitetni rastlinski ekstrakti predragi in niso vedno in v velikih količinah na razpolago. Drugič, laboratorijske analize temeljijo na pozitivističnih osnovah moderne znanosti, kjer so pojmi življenja in zdravja nedefinirani in ne obstajajo v znanstvenih okvirih. Tukaj je seveda epistemološka omejitev moderne znanosti, ki bi ji pravzaprav morali prepovedati raziskovanja odprtih eksperimentalnih sistemov, kot so življenje, zdravje in človeško telo. Moderna znanost temelji namreč na raziskavah zaprtega modela, kjer so vsi dejavniki znani. Življenje, zdravje in človeško telo pa ne morejo uspešno delovati v zaprtih eksperimentalnih sistemih. Tretjič, prepletenost medicine, raziskovalnih laboratorijev in farmacevtskih podjetij, je že v izobraževanju in s tem tudi v osnovah izvajanja oblasti preko diskurzov zdravja. Medicina in farmacija sta v izobraževanju povezani, kar pomeni da medicina ne more objektivno kontrolirati in nadzorovati delovanja farmacije. To je biopolitika, ki se sklicuje na varnost državljanov, v resnici pa gre za nadzor, regulacijo in prenos moči iz splošne na privatno oziroma kapitalistično.
Razsvetljenstvo postavlja razum za gospodarja strahu. Mistični svet se je s pomočjo razuma odčaral. Absolutizem razuma, racionalizacija moderne znanosti in podreditev narave je le še en mit. Razsvetljenski mit je pravzaprav želja, da bi vse življenjske pojave opredelili, razložili in opisali z razumom. Mit in religija prinašata neznano, skrivnostno in sveto v človeški vsakdanji svet, moderna znanost pa bi naj to začaranost odčarala. Javni prostor diskurza in delovanja zdravja mora biti večinsko nereguliran in iracionalen, kar pomeni demokratičen!
Dejstvo je, da danes živimo v odčaranem svetu, vendar je v človeških obnašanjih veliko iracionalnosti. Moderna potrošniška družba celo obljublja dosegljivost človeških stanj, do katerih so bili tudi v »začaranih« družbah skeptični. Sreča, konstantno ugodje, splošno blagostanje, konstantni napredek, zdravje, romantična ljubezen, večna mladost in večni orgazem so le nekatera, ki nam iz reklam govorijo, da je njihova dosegljivost le na dosegu roke na policah supermarketov. Politične volitve so farsa racionalnosti. Volivci velikokrat izberejo kandidata, ki je bolj všečen in se odločajo v zadnjem trenutku. Nacionalizem je vse bolj popularen, kljub temu, da zanj ni prostora v logiki razuma in v demokratični družbi. 
Vendar pa obsedenost z zdravjem v zahodnih družbah kaže, poleg interesov kapitala, še en vidik, kjer se je sveto preobrazilo v zdravo. Moderni duhovniki in vrači so zdravniki in farmacevti v belih haljah. 
Kot nas uči današnja zgodovina, smo uspešno izgnali duhovnike in vrače iz upravnih institucij moderne družbe. Tiste družbe, kjer je sveto in profano še vedno povezano, pa so korak za našo, najbolj razvito družbo. Zgodovino seveda pišejo pripadniki moderne racionalne znanosti, zato poveličujejo dosežke in karakteristike te znanosti. Dejstva pa nam kažejo, da smo le zamenjali terminologijo. Namesto duhovnikov in vračev nam življenje predpisujejo zdravniki in interesi kapitala. Boga in svetega ni več v vsakdanu moderne zahodne družbe, zato pa je to mesto prevzelo zdravje. Namesto sveto in onstransko, je postalo polje oblastnega boja zdravje in telo. 

BITKA ZA HRANO

Bojno polje ni kmetijsko pridelovalno polje, temveč ideologija prehrane. 
Oblast se dogaja preko zakonov kot regulacija in izvrševanje, pa tudi kot legitimiteta. To pomeni, da oblast preko zakonov pripravi polje delovanja, na katerega se potem sklicuje. Osnova kapitalizma je privatna lastnina, ki se najprej zapiše v zakonih. V drugi fazi pa se na njo sklicuje. 
Primer so biotehnološka podjetja, ki diktirajo pogoje modernemu kmetijstvu. Dobička ne ustvarjajo v pridelavi in prodaji hrane, temveč v patentih in ekskluzivnosti. Strategija je naslednja. Z genskim inženiringom spremenijo lastnost splošno uporabne rastline. Spremenjena lastnost se kaže na dveh področjih. Prva je estetskega in trajnostnega značaja in prepričuje kupce, prodajalce in transporterje. Plodovi ostanejo zreli dalj časa, ne gnijejo, so večji in po obliki enaki. Druga pa je sprememba glede gojenja, ki prepričuje pridelovalce, saj na ta način dobijo večji in bolj kontroliran pridelek. Garantiran odkup pridelka uredi korporacija, za kmetijske investicije pa so na voljo ugodna posojila. Rastline pa so hibridne, se same ne razmnožujejo in imajo večji donos, vendar le pod pogojem uporabe kemikalij, ki so ravno tako patentirane s strani prodajalca nove rastlinske vrste. Druga stran te iste strategije je uničevanje semenske banke splošno razširjenih prehrambenih rastlin, ki so javna dobrina. Ključni povod te globalne prehranske strategije biotehnoloških podjetij je intelektualna privatna lastnina, ki omogoča trženje, pravno zaščito, tožbe in dobiček. 

OKUPACIJA TERITORIJA

Naj navedemo analogijo med okupacijo diskurza zdravja in med okupacijo pred nekaj sto leti »odkritih« novih celin, Amerike in Avstralije. 
Izločanje splošnega znanja o zdravju in dobrinah, ki so del človeške zgodovine in skupnega dobra, je podobno kot legitimizacija genocida nad staroselci. V Ameriki in Avstraliji, so Evropejci, ki jih je gnal pohlep po zlatu, iskali opravičilo v neciviliziranosti staroselcev. Neciviliziranost je bila seveda enostransko določena z evropskim pravnim, verskim in moralnim sistemom. Staroselcem ni bila priznana pravica do ozemlja, kjer so živeli, ker ni bila opredeljena kot lastnina po vzoru evropskega fevdalno pravnega sistema. Preživelim se je milostno dodelil rezervat neuporabne zemlje in se pravno formuliral v podrejeni poziciji evropske priseljenske zakonodaje. 
Danes se podobna zgodba ne dogaja staroselcem, temveč prebivalcem zahodne civilizacije, ki jih okupira kapital. Javno dobro in znanje o zdravju, ker ni opredeljeno skozi pravno lastniški sistem kapitala, se okupira. Gre za diskurz zdravja, ki postaja le domena stroke, ta pa je v primežu kapitala. Med ljudmi ni več dovoljeno govoriti o zdravju in dajati zdravstvene nasvete, saj človek sam po sebi »ni kompetenten in strokovno izobražen glede zdravja«. Ravno nasprotno. Človek, ki je manifestiran skozi človeško telo, je pravzaprav po definiciji kompetenten, da se ukvarja z vzdrževanjem in dobrobitjo svojega telesa. Na tem področju obstaja tradicionalno znanje, zeliščarstvo, neevropsko tradicionalno zdravilstvo, izkušnje in znanje ljudi, ki skozi generacije osebno predajajo znanje o preventivnem in kurativnem vzdrževanju človeškega telesa. Medicinsko znanje o zdravju je najmlajša in na žalost najbolj agresivna oblika, ki ekskluzivno ustvarja pravno podlago in izpodriva vse druge oblike znanja o zdravju. Medicina niso ljudje, saj so oškodovani tudi zdravniki, ki z grožnjo diskvalifikacije lahko uporabljajo le uniformirani profesionalni diskurz o zdravju.  
Rešitev in pomiritev agresije oblastnega prevzema diskurza zdravja bi bila v tem, da se pod zaščito intelektualne lastnine definira medicinsko in farmacevtsko zdravje in njegov diskurz. Skratka, diskurz o zdravju ostane javno dobro brez regulacije. Medicini in farmaciji lahko dodelimo teritorij s specifičnim imenom – medicinsko zdravje.

UPOR

Uporaba diskurza zdravja zaradi strateških interesov kapitala farmacije postaja ekskluzivna domena medicine. Najprej se postavlja pravna osnova za zaščito intelektualne lastnine diskurza zdravja. To se dogaja pod pretvezo zaščite javnosti. »Zaščita pred zavajanjem potrošnikov« ima dve predpostavki. 
Prva je, da morajo potrošniki verjeti oblastnemu diskurzu in ne smejo dvomiti v napise na izdelkih, ki so na razpolago na »svetem« potrošniškem tržišču. S tem se ustvarja vero v izdelke množične potrošnje, kjer manjkajo osebni kontakti do pridelovalca ali do prodajalca, ki je bil včasih zaupanja vredna referenca kupcu. 
Druga pa je, da obstaja nekdo, ki lahko potrošnika zaščiti pred zavajanjem. Ta »nekdo« ima znanje o tem, kaj je zdravo in kaj ni. Še več, to ni oseba temveč metodologija, raziskave in statistika. To daje občutek nepristranske, objektivne znanosti. Če bi bilo v resnici tako, potem bi v tej metodologiji moral biti večinski prostor za javno znanje o zeliščih in prostor za rastline, ki imajo zdravilne učinke in so splošno dostopne. Ker pa je polje zdravja okupiral kapital, je javno znanje o zdravju in rastlinah izničeno, zakonska regulacija pa vzpodbuja popolno privatizacijo zdravja. Zaščita pred privatizacijo zdravja ni le javni zdravstveni sistem, na katerega smo v Sloveniji tako ponosni. V kateri obliki družbene organizacije pa deluje naš zdravstveni sistem? V družbi, ki ji vlada moč kapitala!
Ali lahko namesto medčloveškega zaupanja postavimo zaupanje v tržišče in v institucijo, ki tržišče regulira? Lahko, začasno. Vedno znova moramo regulirati institucijo, saj se skorumpira. 
Ali lahko namesto individualnega ukvarjanja z lastnim telesom skrb za splošno zdravje prevzame institucija? Lahko, začasno. Vedno moramo znova  in znova regulirati institucijo, saj se skorumpira. 
Nobena družbena institucija ne more nadomestiti tega, kar mora posameznik narediti za svoje telo in za medčloveške odnose.

MINISTRSTVU ZA ZDRAVJE

Ministrstvo za zdravje mora kot demokratična javna ustanova omogočati večinsko prisotnost nemedicinske javnosti v razpravi o zdravju. Zdravje je javni diskurz, ki si ga ne more lastiti le medicina. Zdravilni postopki, zdravilne rastline, prehrana in kozmetika z zdravilnimi učinki, so del človeškega javnega znanja in se ne smejo privatizirati niti ekskluzivirati pod okriljem  medicinske stroke. Pred našimi očmi se dogaja desekularizacija zdravja in nazadovanje demokratičnih sekularnih načel. V moderni ateistični družbi, se pojem svetega, ki ga je ekskluzivno obvladovala cerkev, prestavlja na pojem zdravja. Kar je bilo včasih sveto in v ekskluzivnem posredništvu duhovščine, je danes zdravo in prehaja v ekskluzivno pristojnost medicine. Skrb za javno dobro in zaščita javnih dobrin je temeljna naloga demokratično izvoljene vlade in Ministrstva za zdravje.

Ključne besede:
zdravje, kolonik, debelo črevo, črevesje, prehrana, sekularizacija, hrana, diskurz zdravja, medicina

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>