Skupaj razkrivamo

30.4.2008

Se boste ujeli v mrežo?

Diagnoze v industrijsko razvitih državah so se groteskno razširile. Zdravniki menijo, da so pri homo sapiensu odkrili okrog 30.000 raznih nalezljivih bolezni, sindromov, motenj in obolenj. Za vsako bolezen obstaja tableta—in vse pogosteje obstaja tudi za vsako tableto bolezen. V angleščini že obstaja poseben izraz za ta fenomen: disease mongering - trgovanje z boleznijo …

Vsa prelomna obdobja v ženskem življenju so že zdavnaj preoblikovali v medicinske težave. Večina prihodnjih nemških mater sodi med rizične nosečnice, število carskih rezov na materino željo pa raste. Vsako leto odstranijo 160.000 maternic, pri čemer je po mnenju izvedencev vsaj 60.000 posegov odvečnih. Dnevi menstruacije, »predmenstrualni sindrom« in seveda čas mene so spremenjeni v medicinske poskuse: vsaka četrta nemška ženska, starejša od štirideset let, jemlje estrogenske preparate, čeprav se koristi uporabe znanstveno ne dajo dokazati.

Medtem, ko čez vse meje naraščajoči stroški preobremenjujejo zdravstveni sistem, gre podjetjem v farmacevtski industriji odlično. Leta 2002, med splošno krizo, je dobiček desetih največjih farmacevtskih podjetij spet zrasel za čednih trinajst odstotkov. Bogata panoga nameni za oglaševanje več denarja kakor za raziskave. Za utrjevanje položaja na trgu namenijo veliki farmacevti tretjino svojega izkupička in tretjino zaposlenih …

V to zanko so se ujeli številni zdravniki. Herman Fuesl iz okrajne bolnišnice v Haaru je v strokovnem časopisu MMW potožil, da »težave z epidemiološko spornimi raziskavami spreminjajo v gigantske zadeve, da bi prizadetim pokazali, da so v dobri družbi«.
Zdravniki, še posebno specialisti, imajo boljši status, pridobijo vpliv in zaslužijo več, če odkrijejo novo medicinsko področje. Profesorji z nemških univerz samoumevno stopajo v igro kot mnenjski voditelji za farmacevtsko industrijo. Ta pridružena gobezdala (po posmehljivem izrazu v stroki) vtaknejo v žep za predavanje ali nastop na tiskovni konferenci od 3000 do 4000 evrov ter delajo pogosto reklamo za ustrezne bolezni in izdelke, ki sodijo k njim.
»Če ne bi bilo bolezni, bi šle farmacevtske družbe na boben,« pravi Carlos Sonnenschein, strokovnjak za hormone z bostonske univerze Tufts. Tragedija znanosti tiči v tem, da so zdravniki pripravljeni prodajati svoje strokovno znanje in služiti interesom farmacevtskih podjetij ...

Večina podatkov o zdravju ljudi nastane po naročilu zasebnih podjetij in klinik, medijem pa jih dostavljajo agencije za stike z javnostjo. A številke temeljijo na naključnih vzorcih in so potem preračunane na celotno populacijo. Precej pogosto dobijo podatke o razširjenosti bolezni le s poljubnimi ocenami.
 
Trgovanje z boleznimi
Avstralski kritik Ray Moynihan je ob pomoči dveh zdravnikov razdelil trgovanje z boleznimi na pet različic:

Običajni procesi postanejo medicinski problem.

Ko je na primer družba Merck & Co. odkrila sredstvo proti izpadanju las, je začela globalna agencija za stike z javnostjo Edelman kampanjo. Novinarje je založila z izsledki študije, iz katerih je razvidno, da se mora tretjina moških bojevati proti izpadanju las. Pri tem naj bi ugotovili tudi, da vodi izguba las v paniko in čustvene težave ter zmanjšuje možnosti za uspeh na pogovoru za delovno mesto. Novinarjem so pri Edelmanu zamolčali, da je Merck & Co. sponzoriral študijo in da so izjave, ki so jih medicinski izvedenci narekovali novinarjem, pripravili v agenciji.

Redki simptomi postanejo razširjen problem
.
Od predstavitve viagre, tablete za potenco, se impotenca presenetljivo širi. Na spletni strani proizvajalca viagre, družbe Pfizer, piše: "Motnje erekcije so resna in pogosta zdravstvena težava: prizadetih je približno 50 odstotkov moških med 40. in 70. letom." Hamburški urolog Hartmut Porst, eden vodilnih svetovnih raziskovalcev potence, meni, da so te pavšalne ocene strahotno pretirane in da so čista neumnost.

Blagi simptomi so napihnjeni v znanilce hudih bolezni.


Osebne in družbene težave se spremenijo v medicinske
. Pri zdravljenju živčnih bolezni uspeva spreminjanje zdravega v bolnika še posebno dobro, zlasti ker ne primanjkuje teorij, po katerih ni zdrav skoraj nihče. Po drugi svetovni vojni smo poznali 26 duševnih motenj, v zdaj veljavnem vodniku duševnih motenj (DSM IV) Združenja ameriških psihiatrov je 395 različnih bolezni.

Tveganja postanejo bolezni.
Z nižanjem dovoljenih merskih vrednosti, na primer holesterola, se krog obolelih širi. Pri holesterolu so pred leti v Nemčiji postavili mejo tako, da so ljudje z »normalnimi« vrednostmi v manjšini, tisti z »nenormalnimi« pa v večini.

Kako je to mogoče? V obširni raziskavi, v katero je bilo vključenih 100.000 Bavarcev, so izračunali, da je povprečna vrednost 260 miligramov na deciliter krvi. Vendar je nacionalna pobuda za holesterol, zasebno združenje 13 profesorjev medicine, leta 1990 predlagala mejno vrednost samo 200 miligramov in dejansko dosegla sprejetje predloga. Zdravniki iz iniciative predstavljajo lobistična združenja, med njimi Ligo za boj proti visokemu pritisku (ta je blizu industriji) in Ligo za lipide ter Nemško združenje za laboratorijsko medicino. V »strateškem načrtu« so zahtevali agresivno širitev diagnoze: »Vsak zdravnik bi moral poznati vrednost holesterola svojega pacienta.« Z dekretom zdravnikov, zainteresiranih za finance, je bila večina Nemcev razglašena za rizične paciente. V skupini od 30 do 39 let ima po samovoljno določeni meji previsoko vrednost holesterola kar 68 odstotkov moških in 56 odstotkov žensk. Pri starosti od 50 do 59 let je prizadetih kar 84 odstotkov moških in 93 odstotkov žensk. Ukvarjanje z vrednostjo holesterola je danes splošno razširjena zabava, s katero služijo zdravniki in podjetja milijardne zneske. Združevanja kardiologov, proizvajalci margarin, farmacevtski koncerni in izdelovalci merilcev holesterola redno pripravljajo »pobude za zdravje«, s katerimi naj bi prepričali ljudi, naj si dajo izmeriti vrednost holesterola.

Diagnoza je najpogostejša bolezen.

To dokazuje tudi primer osteoporoze. Nekoč so o njej govorili le takrat, ko so se ljudem zaradi starostne neodpornosti lomile kosti. Po podatkih statističnega urada Nemčije je bila diagnoza »zlom stegnenice« pri starejših od 74 let postavljena le v 1,2 odstotka primerov. Ta številka, ki bi bila verjetno podobna tudi v drugih razvitih državah, ne zadošča, da bi bolezni prilepili oznako množična—zato je bilo treba osteoporozo definirati popolnoma na novo. Fundacija Rorer ter podjetji Sandoz Pharmaceuticals in SmithKline Beecham so leta 1993 sponzorirali srečanje komisije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), na kateri so predlagali prav ta korak. Že »postopna izguba gostote kosti v starosti« je po danes veljavni opredelitvi označena kot osteoporoza. Odtlej ima farmacevtska industrija, po mnenju nekega nemškega zdravnika, možnost, da lahko »od štiridesetega leta do visoke starosti z zdravili oskrbuje polovico prebivalstva«.

Širjenja medicine ne zahtevajo le tržne zakonitosti. To se dogaja tako hitro tudi zato, ker se zdravstvu že leta ni posrečil noben velik korak naprej. Ker terapije proti hudim boleznim, na primer raku, niso uspešne, ker se iztekajo donosni patenti za zdravila, ker besno znanstveno prizadevanje (vsak dan izide približno 5000 medicinskih člankov) ne prinaša napredka, se farmacevtski raziskovalci obračajo k zdravim ljudem.

Povzeto po članku  Izganjanje bolezni, Der Spiegel, objavljenem v Sobotni prilogi, Delo, 23. avgusta 2003

Ključne besede:
bolezen, diagnoza, farmacija, zdravniki, simptomi

 

Sorodni članki:

0

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: