Skupaj razkrivamo

11.5.2011

Ali Zemljo boli?

Za nekatere je Zemlja le kup prsti in kamnin, iz katerih človek, kot iz samopostrežne trgovine, pobira, kar si želi in nato na blagajni »pozabi« poravnati račun. Za druge pa je Zemlja mati, Gaja, ki čuti, daje in ljubi. Te druge prvi pogosto imenujejo pesniki, umetniki, fanatiki, filozofi ali primitivna plemena. Pa je res tako? 

Znanstveniki so se dolgo posmehovali tezi, da je Zemlja samostojen organizem, vendar zdaj vse bolj dopuščajo to možnost. V zadnjem času se vrstijo tudi materialni dokazi, da je Zemlja več kot le »prizorišče«, na katerem se prepleta kup organizmov. Danes so prav znanstveniki dokazali, da ima Gaja svoje lastno valovanje in svoje aminokisline, kar jo okarakterizira kot bitje in ne kot snov. 

Kaj pa čustva? Ali jih Zemlja ima? Večini ljudi, ki so jih uspeli vzgojiti tako, da jim deluje predvsem leva, racionalna polovica možganov, se to vprašanje zdi smešno in celo religiozno. Pa je res tako? Če so znanstveniki z neštetimi poskusi uspeli dokazati, da imajo rastline spomin, čustva in intuicijo*, zakaj se nam zdi tako nemogoče, da bi bila Zemlja kot veliko bolj kompleksen organizem zmožna enakega?

Puščavnica Anastazija, šamani in nešteto senzibilnih ljudi nam poskušajo posredovati sporočilo matere Zemlje, ki jo boli vse, kar z njo in na njej počnemo. Če ste brali knjige o Anastaziji, potem poznate njeno mnenje, da so vrtičkarji trenutno edini na tem svetu, ki skrbijo za ljubeči odnos do Zemlje. So edini, ki ji izražajo hvaležnost in ljubezen. So redki, ki Zemlji zaželijo dobro jutro in jim ni vseeno, ko vidijo, kako se po njej posipavajo strupi. S tem jo tolažijo, mirijo in s svojo ljubeznijo tudi zdravijo. 

Ali bo to dovolj, da se umiri njena bolečina in ustavi njena upravičena jeza? Vsa naša intelektualna moč je nič v primerjavi s silami, s katerimi razpolaga Zemlja. Katastrofa na Japonskem je pokazala, kakšen je napuh naše znanosti, ki »ni računala« s takšno močjo narave. Pa je Gaja le kihnila! Če smo pošteni, je razdejanje, ki sta ga ustvarila potres in cunami, manjše od tistega, kar ga še vedno ustvarjajo poškodovane nuklearke (o čemer vsi naši mediji nesramno molčijo). Ali smo dojeli sporočilo, da nam je bolj kot narava nevarna naša lastna tehnologija, s katero se igramo, ne znamo pa je obvladati, ko gre kaj narobe?

Težave pa prinašajo tudi dobre novice. Med ostalim prav nevarnost sevanja ponovno obuja zanimanje za biodinamiko. Razlog je zelo preprost. Še po Černobilu so bile oblasti presenečene, da na biodinamičnih posestvih, čeprav so bila na kontaminiranem območju, ni bilo izmerjenega sevanja. Sodelovanje z Zemljo, ki upošteva tako materialni kot energijski vidik, je v praksi pokazalo svojo moč. In kaj, če znanost tega (še vedno) ne zna razložiti – pomembno je, da to deluje. Tako kot so vse učene razlage, ki jih poslušamo, popolnoma nepomembne in neuporabne, če v praksi ne delujejo. 

Ker zgodba o sevanju še zdaleč ni končana, vam svetujemo, da se čim prej povežete z najbližjim društvom za biodinamiko, spoznate biodinamične principe dela in si izdelate svoj »barelski kompost« (rečejo mu tudi kompost po Mariji Thun), s katerim boste varovali vse površine, za katere lahko skrbite.
 
Seznam najbližjega društva poiščite na www.zveza-ajda.si.

* Če ne veste, o čem govorimo, vam priporočamo v branje knjige »Tajni život biljaka«, »Tajni život zemlje« in podobne.

Ključne besede:
zemlja, čustva, znanost, napuh, nuklearke, tehnologija, sevanje, biodinamika, Marija Thun

 

Sorodni članki:

1,501465E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: