Skupaj razkrivamo

11.5.2011

Premislek o porodni bolečini 
Besedilo: dr. Zalka Drglin

Pri skupnem kopanju v kadi me je še ne dveletna hčerka kmalu po tem, ko sem rodila njeno sestrico, vprašala: »Kako pa pride dojenček iz mame?« Res, skozi odraščanje neposredni in posredni odgovori na taka pomembna raziskovanja o prihodu na svet ključno sooblikujejo predstave o prihodnjem materinstvu. Kakšna so sporočila naše kulture, da se že odrasle ženske sprašujejo podobno nevedno, pol v upanju in pol v strahu: »Le kako se bo iz mojega telesa porodil tri in polkilogramski otročiček, ne da bi se poškodovala? Le kako to boli?« 

Osupljivo pomanjkanje vednosti o zmožnostih ženskega telesa je na eni strani posledica prekinjenega stika z lastno tradicijo in ženskim izročilom, o katerih nekaj malega celo vemo iz drugih kultur, za našo pa trenutno zgolj slutimo, da naj bi obstajala. Na drugi strani pa prevladujoč način življenja, ki ga zaznamujejo temeljno nezaupanje do narave, nerazumevanje njenih ritmov, strah pred njenim navideznim neredom, ki se zamenjuje s kaosom, in poudarjeno vrednotenje tehnologije, posegov in zdravil, narekuje nadzor nad telesom ter njegovim delovanjem, obvladovanjem njegovih funkcij od zunaj, podrejanje normam in narekovanemu tempu, ki metronomsko seka trajanje časa. 

S temeljnimi pojmovanji o ženskem telesu in porodnem procesu so povezana tudi spraševanja o vzroku in smislu porodne bolečine ter izbiri, kaj z njo početi. Je porodna bolečina rezultat kulture in pridobljenega strahu, kot trdijo nekateri avtorji? Je postranska škoda, ki jo posameznice plačujemo za dvig v dvonoštvo in razvoj možganov? So protibolečinska zdravila različnih vrst, ki jih ponuja tehnološka družba, ki ima rada bližnjice, končna odrešitev porodnic izpod jarma vrste? 

Oglejmo si to pobliže. Že daleč pred trenutkom, ko ženska spozna, da je noseča, njeno telo zacveti v nalogi, ki jo kot posameznico presega, (saj) v njeni notranjosti nastane in se razvija novo življenje, s samim porodnim dejanjem pa se dobesedno skozenj povezuje in nadaljuje rod. Nosečnica ponavlja čudežno zgodbo materinstva svojih predhodnic in njihovih prednic, ki je na biološki ravni zapisana v njenem organizmu zato, da bi se človeštvo nadaljevalo. Odnos med materjo in otrokom, ki terja devet mesecev potrpežljivega pričakovanja, negovanja upanja in prisluškovanja v notranjost, je prototip človeškega sožitja, ki vodi od simbioze v novorojenčkovem obdobju do prostosti človeka, ki ob svojem pravem času odraste. Sodobna spoznanja o življenjskih procesih v ženskem organizmu razkrivajo občutljive in soodvisne igre, na primer na ravni hormonov, ki zanositev, nosečnost, porod, laktacijo in dojenje omogočajo ali pa otežijo ali celo preprečijo. Ti najnovejši znanstveni izsledki o naravi materinstva (in tudi očetovstva) vzbujajo globoko spoštovanje, obenem pa ta drugi pogled omogoča novo tehtanje vednosti, na katerih je temeljilo čaščenje materinstva in plodnosti v tradicionalnih kulturah. Toda ne gre zgolj za razumevanje preteklosti; izsledki nas usmerjajo k premisleku o pogojih, v katerih danes ženske postajajo matere.
 
Ni ženske zunaj kulture, in če razširim misel babice, ki je objavila svoj prispevek v zadnji številki revije Babištvo danes in ki se v prevodu iz enega izmed indijanskih jezikov imenuje Sestra Danica iz države Missouri v ZDA (Sister MorningStar v Midwifery Today), je ženska sama rojena v kulturo, okopana v jeziku in pomenih ter vlogah, ki zamejijo, kaj sploh pomeni biti ženska in še marsikaj, kar imamo za spontano, pa to še zdaleč ni, torej, kako jesti in kako izločati, kako skrbeti za čistočo in kako negovati svoje telo, kdaj in kako se ljubiti, ter tudi to, kako biti noseča in kako rojevati. Tako kulturni obrazci bolj ali manj strogo oblikujejo tudi materinstvo, navade in rituale, povezane z nosečnostjo in s porodom, pa tudi zaželeno in pričakovano vedenje ter zadržanje posameznice, ki v različni meri ponotranji družbena pričakovanja in norme. Odnos med fiziologijo in kulturo, presejan skozi posameznico in njeno osebno zgodbo ter družinsko izročilo, je lahko konflikten že v nosečnosti, še bolj pa je konflikt izrazit pri samem porodnem dejanju. Podoba o porodu, ki jo ponujajo mediji, prenašalci pomembnih sporočil, z žensko, kričečo v agoniji, ne bi mogla biti dalj od sekvenc fiziološkega, naravnega poroda. Zanj je značilen ritem, ritem valov, ki zastrejo obalo in jo spet razkrijejo, znova in znova v neutrudnem in vztrajnem ponavljanju istega, pa vendar z razpoznavnimi nizi razlikujočih se vzorcev. Obenem pa gre vedno za nekaj povsem posebnega, odvisnega od matere, otroka, porodnega okolja, tako kot melodija in ritem valov odsevata presek Lunine mene, sporočil vetrov, stopinje obrata in nagiba Zemlje, zapisa letnega časa. V kulturi, ki ceni samonadzor in objektivizacijo telesa, bo posameznica sile naravnega poroda in njegovo valovanje doživela kot prestop meje; prepuščanje je lahko zanjo problematično in nesprejemljivo. Z medikalizacijo poroda in njegovo premestitvijo v zdravstvene ustanove, s skorajda rutinsko rabo umetnih popadkov in s prevladujočo pasivnostjo z lego porodnice na postelji se tovrstno dojemanje o nemoči sodobnih žensk, da spontano rodijo, medsebojno krepi in podpira, na srečo nikoli brez preostanka. Kajti vedno obstajajo tudi ženske, ki čutijo in mislijo drugače, bodisi zaradi lastne povezanosti s telesom bodisi zaradi prepoznavanja tihih, pa vendarle zaznavnih drugačnih kulturnih sporočil. Obenem pa na podlagi razvoja znanstvenih spoznanj že nekaj časa vemo, da s pretehtano zdravstveno pomočjo in posegi med porodom zdravstveni strokovnjaki ohranjajo zdravje in življenja, da pa pretirana raba teh sredstev med porodom ali njihova neutemeljena uporaba pomeni zlorabo, ki kratkoročno in dolgoročno prinaša povečana tveganja za zdravje ter življenje matere in otroka.

Kaj bi spontano storila zdrava ženska, če bi rojevala v skladu s sporočili telesa: naslonila bi se na drevo in se prijela za vejo, ali pa bi se v opori svojega ljubljenega ali morda v zatemnjenem zavetju povezala z otrokom in s telesnimi občutki, zaprla bi oči in se prepustila dogajanju v telesu. Ne bi se zoperstavljala sili in močnim občutkom, ki razpirajo telo kot nikoli poprej. 
Bi ležala? Zanesljivo ne, le občasno bi počivala. Najbrž bi občasno kaj popila, morda bi ritmično ponavljala preprosto pesem, mantro, molitev. In tik pred rojstvom bi se vzravnala, tako morda počepnila, glavo bi nagnila nazaj, najbrž bi bila glasna in bi otroka, ki bi se rodil in jo pogledal, počasi dvignila v naročje in se čudila. Bi jo bolelo? Verjetno, a ne neznosno.

Odvisno od igre dveh poglavitnih hormonov, adrenalina, ki je povezan s strahom, in oksitocina, ki je hormon odpiranja in ljubezni ter povezave med materjo in otrokom. 
Tisti, ki ga je strah, ima v biološkem zapisu tri poglavitne možnosti: beži, bojuj se, »zmrzni«. Vsaka izmed teh izbir je lahko odličen izhod iz ogrožajoče situacije, ki bo povečala možnost za preživetje, vsekakor pa v nobeni od teh ne bi bilo smiselno roditi novorojenčka. Poglavitno je, da je v telesu vse pripravljeno na hitro in učinkovito gibalno akcijo: prebava se upočasni, mišice se bolje prekrvavijo, pozornost se poveča. In porod se bo začasno ustavil, kajti nesmotrno je roditi mladička v nevarnost. Zato strahu pri porodu nočemo; kemično geslo dobrega poroda je torej: manj adrenalina, več oksitocina in z njim povezanih naravnih blažilcev bolečin, ki jih telo izloča samo.

Bistvo porodnega dogajanja je v sodelovanju med otrokom in mamo, ki se s spontanim gibanjem in z menjavanjem položajev odziva na telesne občutke, tudi na bolečine. Obenem pa so določene vrste bolečin med porodom tudi opozorilo ženski in zdravstvenim strokovnjakom, ki ji stojijo ob strani, da se morda dogaja nekaj, kar zahteva ukrep, poseg ali zdravilo. Brez občutka za bolečino teh sporočil ni.

Katere metode za blažitev porodnih bolečin so na voljo: vse tisto, kar vodi k nižjim ravnem strahu in napetosti ter k sprostitvi, prepuščanju, miru, zaupanju, kar ne vzpodbuja mišljenja in argumentacije: gibanje, različni položaji, raba vode, na primer porod v vodi, prhanje, topli in mrzli obkladki, meditacija, vizualizacija, prepuščanje ritmu gibanja, glasbi, plesu, petje, vokalizacija, dihalne tehnike, humor, dotikanje, ljubkovanje, masaža različnih vrst in oblik, nasprotni pritisk, topli in hladni obkladki; te procese lahko spodbujajo in krepijo nekatere metode, kot so med drugimi aromoterapija, akupunktura, akupresura, hipnoza, homeopatija, raba določenih zelišč, transkutana električna stimulacija živcev. Pomembno je okolje, ki omogoča navedeno: udobno, toplo, zatemnjeno, z naravni elementi, kot so zemlja, les, kamen, voda v različnih oblikah, stik z naravo v njenih premenah luči, glasov, živih bitij, zraka. Navzoči ob porodu zagotavljajo varnost otroka in matere, ustvarjajo celico človeške skupnosti z vsemi dobrobitmi, ki jih ta prinaša, in obenem spoštujejo potrebo po zasebnosti. Spontan porod pomeni pot skozi bolečine v radost, ki je zapisana na obrazih žensk, njihovih otrok, očetov in vseh, ki jih okopa oksitocinska kopel. 

V porodnišnicah se uporaba teh metod počasi širi, bolj pa se uporabljajo različna zdravila za lajšanje bolečin, od narkotikov, smejalnega plina do epiduralne analgezije. Kot vsaka druga uporaba tehnologije in zdravil pri porodu lahko zdravila proti bolečinam vplivajo na proces poroda; včasih dobro, lahko pa tudi slabo; zdravila imajo stranske učinke na mater in otroka. Vsaka ženska naj se odloči zase, kako se bo soočala z bolečino. Gre za zelo osebno odločitev, odvisno od njenega znanja, prepričanj, zmožnosti in presoje, kaj je dobro zanjo in za njenega otroka. 

Na ravni skupnosti pa smo pred izzivom, kako združiti najboljše v medicini in babištvu hkrati s kulturno premeno. Morda je dozorel čas za krepitev prizadevanja, s katerim bomo ustvarjali drugačne spomine, namenjene za prihodnost naših hčera in vnukinj. Čas je, da premislimo o darilu, ki jim ga z našimi porodnimi zgodbami ustvarjamo in izročamo danes; da odkrivamo vednost o modrosti ženskega telesa v naši biološki in kulturni preteklosti, da pričujemo o bolečini in radosti poroda.

Ključne besede:
materinstvo, bolečina, porod, žensko telo, porodna bolečina, zdravila, adrenalin, oksitocin, porodnišnica

 

Sorodni članki:

0,015625

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>