Skupaj razkrivamo

1.12.2010

Ko trgovina postane sama sebi namen!
Besedilo: Anton Komat, svobodni raziskovalec in pisatelj

Človeštvo se vse bolj utaplja v grozečih vrtincih gospodarske, energetske, prehranske, zdravstvene in podnebne krize. Toda mediji objavljajo zgolj gospodarski vidik krize in tudi miselni domet politikov ne seže čezenj. V jedru kriznega dogajanja pa je prehranska kriza sveta, o kateri se ne razpravlja. Zanikanje težave še nikoli ni pripomoglo k rešitvi! 

Tržno gospodarstvo je dokončno razgalilo našo živalsko odvisnost od hrane in dopustilo, da je goli strah pred stradanjem »zbezljal«. Zavestno je zaostrilo naše ponižujoče suženjsko služenje kapitalu in zato razvilo dogmo ekonomije pomanjkanja. Zato je naša doba doba lakote, kot je v zgodovini še ni bilo. V času največje tehnološke moči je stradanje postalo institucija in družbeni status. Toda revščina in lakota nista le majhna količina dobrin, sta predvsem grozljivi podobi razmerja med ljudmi. Na eni strani lakota, na drugi prenažrtost razvitega sveta. Nizke cene hrane in do vrha napolnjene police megamarketov naj bi bile v razvitem svetu najboljši dokaz, da je s sistemom prehrane vse v najlepšem redu. Toda ali ste se kdaj vprašali, kako bi se počutili, če bi se police s hrano nenadoma izpraznile ali če bi cene hrane poskočile v nebo? Najbrž še ne, ni pa rečeno, da se ne boste s tem že kmalu soočili. Takrat bodo tudi politiki končno spoznali, da je stanje prehranske varnosti sveta kritično področje varnosti vseh ljudi. 

Težavo izredno zaplete dejstvo, da proizvodnja hrane temelji na ceneni energiji, predvsem na poceni nafti. V letu 1940 smo iz ene kalorije fosilnih goriv pridobili 2,3 kalorije energije v hrani, danes pa porabimo kar 10 kalorij fosilnih goriv za eno samo kalorijo hrane na polici marketa. Lahko rečemo, da z industrijsko hrano »žremo« nafto in izločamo toplogredne pline. Postavlja pa se še drugo vprašanje, in sicer koliko hrane na enoto njivske površine je sploh možno pridelati ob dejstvu, da nam vsakih 10 let propade 7 % obdelovalnih površin? Kmetje morajo pridelati vse več, da ne propadejo, ali pa morajo nenehno povečevati svoje površine. Ker med kmeti velja »popolna konkurenca«, med trgovci pa »popolni« monopol, je jasno, da prehransko verigo obvladujejo trgovci. Dokaz: leta 1950 je bil kmetov delež še 50 % končne cene, leta 2000 pa le še 10 %.
 
Vsi služijo na račun narave!
Prehranskemu sistemu, ki ga vodi trgovina, se nabira toliko neplačanih »zunanjih« stroškov, da se bo prej ali slej sesul. Dokler smo imeli v svetu ceneno energijo, obilje vode, ohranjeno rodovitnnost prsti in pestrost tradicionalnih sort kulturnih rastlin, je sistem industrijske proizvodnje hrane uspeval. Hrane je bilo dovolj in bila je poceni. Sedaj cene energije naraščajo, vode primanjkuje, prst je izčrpana in stara semena izumirajo. Narava izstavlja entropični račun za vse neplačane zunanje stroške. Globalni prehranski sistem je tako krhek, da je že majhen sunek od zunaj dovolj, da se sesuje. Če ne prej, se bomo morali povrniti k tradicionalnemu kmetijstvu na »sončni pogon«, ko bodo cene nafte ponorele. Ali bomo imeli dovolj časa za to nujno in usodno tranzicijo? 

Previsoka cena poceni hrane!
Ker smo se naivno odrekli pridelavi in pripravi lastne hrane, smo skrb za hrano predali v roke nekoga drugega, s tem pa velik del upravljanja naših življenj. Varnost živil je šolski primer nesposobnosti in nezanesljivosti odgovornih institucij, zato je neoporečnost hrane danes bolj predmet teorije kot prakse. Za začetek moramo radikalno spremeniti svoj pogled na hrano, s tem pa naš odnos do nje. Pri hrani moramo enakovredno upoštevati njene vse tri vidike: je vir življenja, kulturni fenomen in blago na trgu. S favoriziranjem le gospodarskega vidika se je sprožil proces komodifikacije hrane. Pomembna sta postala le dva parametra: velike količine in nizke cene. Biotska kakovost hrane ni več pomembna. Zato vse manj vemo, kaj v resnici jemo. Posledica je seveda uničeno zdravje ljudi in eksplozija degenerativnih bolezni. Glavni delež obolevanja prinašajo prav kronična obolenja, povezana s hrano. Med deset dejavnikov smrti se uvrščajo štirje glavni morilci, ki se skrivajo v industrijski hrani: srčna obolenja, kap, sladkorna bolezen in rak. Ali ni to previsoka cena poceni hrane? V 60. letih je zdravstvo porabilo okrog 5 % narodnega dohodka, danes pa ta številka presega 15 %, s tendenco hitrega naraščanja. Javnega zdravja nikakor ne bomo izboljšali brez odprave zdravstvene katastrofe, ki izvira iz nekakovostne hrane. 

Kdo hrani lakoto?
Samo oglejmo si primere, ki izvirajo iz množične reje živali. Več kot dve tretjini svetovne proizvodnje žita požrejo domače živali. Kdo torej hrani lakoto? Sodobna krava potrebuje vsaj sedem kilogramov krme, da pridobi kilogram žive teže – skoraj dvakrat toliko kot prašič in več kot trikrat toliko kot piščanec. Ker je pri kravi veliko večji del trupa neužiten kot pri manjših živalih, je resnični koeficient še nižji. Za en kilogram govedine je potrebnih dvajset kilogramov žita (pri kokoših 4,5 kg, pri prašičih 7,3 kg). Torej je treba dodati za vsako tono govedine dvajset ton porabljene krme. Piščanci pretvarjajo žito v meso štirikrat učinkoviteje od krav. Zaradi prehitre rasti piščancev je prekrvavljenost tkiv manjša, zato prihaja do nekroz - razkrajajo se pri živem telesu! Veliko piščancev je tako mesnatih, da pri petih tednih ne morejo niti stati, kaj šele hoditi. Četrtina ima pohabljene noge, veliko jih umre zaradi zastoja srčne mišice. Podobne grozljivke se dogajajo tudi prašičem. En sam ogled industrijske reje živali je dovolj, da postanete zapriseženi vegetarijanec! Obenem so industrijske farme sodobni inkubatorji za vzrejo novih patogenov. Hitrost, s katero se bolezni prenašajo znotraj urbanih okolij, in neustreznost zdravstvenega sistema sta najboljši garanciji za izbruh katastrofalne pandemije, ki kot Damoklejev meč visi nad človeštvom. Do nje bo zanesljivo prišlo, le ne vemo, kdaj bo izbruhnila!

Dobro je vedeti, da se je najbolj pocenila hrana z največ kalorijami in da največji dobiček nosi najbolj predelana hrana, ki se tudi največ oglašuje. Toda najbolj predelana hrana ni živa hrana, je kot mrlič, ki mu na parah polepšajo obraz. Bolj je podobna eksponatom iz muzeja voščenih lutk kot pa njihovim živim originalom. Naši predniki so govorili: »Najboljša je tista hrana, ki se najhitreje pokvari.« Danes nas reklame posiljujejo s »trajnim mlekom«. Kako naj bo materino mleko, ta eliksir življenja sesalcev, ki hrani človeškega novorojenca, dokler ne shodi in spregovori, trajno? Še bela barva za zidove ima rok trajanja! 

Čudežne moči domače priprave hrane
Sodobna povprečna družina naj bi za pripravo kosila porabila pol ure! Cilj industrije pa je skrajšati ta čas na 15 minut. Ponuja se nov rod »prenosnih« prehranskih izdelkov, ki jih lahko použijemo kjer koli in kadar koli, brez kakršnih koli predpriprav. Ali se zavedamo, da je to programirani umor domače kuhinje in konec kulturnih odnosov med ljudmi? 

Tisočletja je hrana odražala kulturo človeških skupnosti. Pri resnični hrani okusa ni mogoče ločiti od kraja porekla in če želimo ljudje ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi deželo, iz katere izvira. Ugotovimo, da moramo nekaj storiti za zaščito ekologije kraja, kjer nastaja. To je prava pot h kulturi hranjenja, ne pa zapleteni recepti iz uvoženih pridelkov in sintetičnih dodatkov. Okus in vonj je treba obuditi od mrtvih, s tem pa bomo ob štedilniku in domači mizi obudili tudi razrahljane družinske vezi. Kaj hitro bomo spoznali, kakšne čudežne moči ima doma pripravljena hrana.

Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novo kulturo preživetja. Čas je, da obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Da bosta pridelava in poraba hrane potekali znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih dobavnih poteh med »vilami« in »vilicami«. Spoznati moramo, da je najbolj zdravo živeti z živo hrano, ki raste okrog nas, kajti sezonska hrana je zakon zdravega življenja. Z njo spremljamo letne čase in potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu nudi bogato obložena miza narave. Ne pozabimo, da se je človeška vrsta skozi evolucijo prilagodila cikličnosti letnih časov in lokalnim razmeram preživetja. Hrana je kulturna dobrina in del naše kulturne dediščine, tako kot so to stavbe, stare knjige ali pa ljudsko izročilo, pravljice in pripovedke. Če je priprava hrane obred, postane hrana umetnina, kuhinja pa kreativna delavnica. V takem okolju pridobi hrana magično moč darila! Postane simbol radosti darovanja in magična moč darov se nam kaže z omamnim vonjem v hiši, ki nam obudi speče čute in čustva. Tako mrzla hiša postane topel dom in njegovi stanovalci družina, ki jih duhovno povezuje skupni obred za mizo. Skupni obroki so temeljni duhovni obred družine. 

Če se odločimo za spremembe, se moramo zavedati, da bodo te lahko prišle le od ljudi. Krizo je treba sprožiti z uporniškimi dejanji javnega razglašanja težav, ki jih nihče ne bo mogel spregledati. Elektriko in hrano imamo za samoumevne, dokler ju ne zmanjka. Mesto, ki bi ostalo brez elektrike in hrane, bi v nekaj tednih postalo podobno taborišču, v katerem je ujetih na tisoče sestradanih in nemočnih beguncev. Nastop nepredvidljive krize bi vodil v dramatično družbeno polomijo. V nekaj dneh bi se trgovine izpraznile, okrepiti bi se moralo varovanje, da bi preprečili ropanje skladišč in tovornjakov. Vsaka razumna vlada bi se morala začeti pripravljati na najhujše scenarije zdrsa v družbeni kaos, kajti prehranski sistem se že brez nepredvidljivih dogodkov giblje proti zlomu. S povečevanjem števila možnih nevarnosti se povečuje tudi verjetnost, da bo do ene v resnici prišlo. Zato smo na potezi mi, ljudje, za nas gre!

Odločimo se zdaj: »Jaz, kupec, bom z izbiro načina prehranjevanja ustavil izvajanje praks, ki škodujejo našemu zdravju, našemu planetu in kakovosti življenja na njem!« 

__________________________________________________________________
V ZRCALU NARAVE – sporočilo knjige

Knjiga »V zrcalu narave« prinaša 28 zgodb iz narave. Pripoveduje nam jih radovedna deklica Frida z bujno domišljijo, ki se nenehno čudi prizorom iz narave. Frida pravi: »Pogosto se mi je zdelo, da živim svojo podobo v zrcalu narave. Bila sem slikar, ki mora postati drevo, če hoče naslikati drevo.« V ospredju je torej čudenje otroka kot duhovna kategorija odgovornega in zrelega odraslega človeka. Že veliki W. Goethe je zapisal: »Tu sem, da bi se čudil!« Za spremembe zavožene civilizacije ne potrebujemo novih teorij, študij in gore podatkov, temveč zgodbe, ki burijo ustvarjalno domišljijo. Potrebujemo jih kot kruh za vsakdanje preživetje. 

Današnja nenaravna in protičloveška družba potrebuje ustvarjalne ljudi, ki znajo, tako kot otroci, uporabiti svojo domišljijo. Zato pri reševanju grozečih težav sodobnega sveta ne potrebujemo »več znanja za večjo konkurenčnost«, temveč »več domišljije za velike spremembe«. Ne potrebujemo »davkoplačevalcev« in »potrošnikov«, temveč »ustvarjalce vrednot nove etike« in »ustvarjalne osebnosti za spremembe«. Le tako se bomo izkopali iz te groze in ničevosti. Danes, v svetu smrti, je moderna apokalipsa in nič čudnega, da se še poglablja. Povsod same krize, vendar nobenih sprememb! Če hočemo, da se bo svet resnično spremenil, potrebujemo ustvarjalnost vseh, tako otrok kot odraslih. Sporočilo zgodb deklice Fride je, da bistvo človekovega preživetja ni v sebičnem zadovoljevanju lastnih potreb, temveč v njegovi sposobnosti prenesti središče svoje pozornosti s sebe na svet okoli sebe ter uporabiti svoje znanje v korist preživetja skupnosti in v zagovor planetarnega življenja. Fridine zgodbe so zato namenjene v branje tako otrokom kot tudi odraslim, učencem in učiteljem.    

»Nagovor otroka je zadnje, kar lahko storim za vas,« pravi avtor knjige Anton Komat.
     
Knjiga je izšla v samozaložbi. Naročite jo lahko na e-mail anton.komat@gmail.com ali po telefonu na 041 641 483.

Ključne besede:
kriza, prehrana, lakota, prenažrtost, sistem, proizvodnja, nafta, trgovina, hrana, zdravje, bolezni, živa hrana

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: