Skupaj razkrivamo

8.10.2010

»Počutim se kot posiljena!«
Ranljivost žensk v sodobnih obporodnih praksah
dr. Zalka Drglin, Združenje Naravni začetki, www.mamazofa.org

Od 2-5 % žensk porodu doživlja posttravmatski sindrom (PTSD), za katerega so značilni podoživljanje delov poroda, težavno povezovanje z otrokom, nočne more, tesnoba, hud strah, pretirana skrb, huda ranljivosti, nemoč, groza, panični napadi, jok, jeza. 

PTSD je povezan s predhodnimi travmatičnimi dogodki, in/ali s porodom – je tudi posledica neustrezne porodne pomoči in odnosa zdravstvenih strokovnjakov. PTSD lahko dolgotrajne in bistveno zaznamuje zgodnje obdobje materinstva. Posameznica potrebuje pomoč. Ključne so spremembe v obporodni skrbi, glejte Porodna pobuda www.mamazofa.org/peticija .

Kot svetovalka za obporodne stiske in kot vodja programov pri Združenju Naravni začetki sem v vsakodnevnem stiku z materami v stiski, ki zaradi svojih izkušenj porod in materinstvo povezujejo s trpljenjem; pogosto pa so v  težavah tudi njihovi bližnji. 

V nacionalni raziskavi »Porodnišnice za današnji čas« smo raziskovali ženske izkušnje z obporodno skrbjo v Sloveniji (podatki za leto 2005). Med drugim smo ugotovili, da so nekatere izmed naših intervjuvank svoje porode opisale kot travmatične, kar se je v nekaterih primerih povezovalo z izkušnjami poporodne depresije ali celo posttravmatskega stresnega sindroma. Povezava med hudo porodno izkušnjo in kasnejšimi težavami v duševnem zdravju ni dovolj poznana in prepoznana s strani zdravstvenih strokovnjakov, pa tudi s strani uporabnic zdravstvenega sistema. Pogosto ženske slišijo: »Nikar tako ne kompliciraj glede poroda. Imaš zdravega otroka, čudovit je, ali ni to najbolj pomembno?«

Morda kdo težko verjame, da je porodna izkušnja povod za resne čustvene težave v obdobju po porodu. Seveda je za vsako nosečnico najpomembnejši cilj varen porod in rojstvo zdravega otroka. A porodni potek in porodna pomoč lahko povzročijo pravo opustošenje za čustveno in telesno zdravje ženske, o tem govori tako strokovna literature kot pričanja žensk. Da bi bolje razumeli vzroke in povode travmatičnega poroda, je dobro osvetliti velik pomen zdravstvenih strokovnjakov v obporodni skrbi za dobro počutje matere in za dobro potekajoč porod. Ali so lahko ravnanje (in opustitev ravnanja) zdravstvenih strokovnjakov in specifična organizacije obporodne skrbi dejavniki tveganja za posttravmatski stresni sindrom po porodu?

Ko govorimo o posttravmatskem stresnem sindromu, govorimo o bolezni oz. motnji* (*zavedam se, da je z rabo besedo bolezen nekaj težav, a na tem mestu je ne bom problematizirala; prosim, berite jo v širšem smislu), ki se lahko pojavi, kadar je nekdo priča dogodku, ki je življenjsko ogrožajoč, ali ga sam preživi. Navadno si predstavljamo, da lahko tak travmatičen odgovor povzroči življenje ogrožajoč dogodek, kot so naravna katastrofa, doživetje vojnega konflikta, prometna nesreča ali nasilen napad na posameznika ali skupino.  Včasih je res težko razumeti, pa naj gre za splošno javnost ali za zdravstvene strokovnjake, da bi posameznica lahko dogodek kot je porod, ki ga ponavadi povezujemo z veseljem ob rojstvu otroka, doživela kot travmatičen. 

V nekaterih primerih travma izvira iz dogodkov in ravnanja ob samem rojstvu. Kadar je deležna neobčutljive ali celo grobe skrbi in nege v obdobju prehoda v materinstvo, lahko posameznica začne razvijati negativne občutke do same sebe in/ali do svojega dojenčka. V nekaterih primerih je porod travmatična izkušnja kljub temu, da je na zunaj videti, kot da je bil porod nezapleten ali celo “lahek”. V nekaterih primerih porodna travma korenini v predhodni travmi, ki jo je ženska doživela, na primer v spolni zlorabi v otroštvu ali kasneje v življenju, ki jo je skozi ne-dovolj-občutljivo in premalo individualizirano obporodno skrb podoživela.  

Danes vemo, da je posttravmatski stresni sindrom lahko posledica travmatične porodne izkušnje. Nekateri raziskovalci predlagajo, da bi posttravmatski stresni sindrom dodali kot četrto kategorijo duševnih težav, s katerimi se ženske srečujejo po rojstvu otroka; da bi se torej pridružil poporodni otožnosti, poporodni depresiji in poporodni psihozi in da bi ga specifično poimenovali posttravmatski stresni sindrom po porodu (v angleščini Postpartum Stress Syndrome or Post Natal Post Traumatic Stress Disorder (PN PTSD)).

Skozi pripovedovanja ranjenih in prizadetih posameznic se lahko naučimo razumeti, kako travmatična porodna izkušnja žensko oropa uresničevanja veselega pričakovanja, ki je povezan z materinstvom. Mama namesto radosti ob zdravem otroku čuti jezo, žalost, izgubo, razočaranje, ob tem pa omenjenih čustev njeni bližnji, zdravstveni strokovnjaki in širša okolica pogosto ne priznava kot verodostojne in upravičene. Tako se mater pogosto počutijo popolnoma same s celo kopico neprijetnih občutkov glede poroda; pri tem lahko gre za široko paleto vse od obvladljivih občutkov nezadovoljstva in žalosti ter jeze do zelo hudih telesnih odzivov. 

Postravmatski stres po porodu se lahko pojavi, če je bilo ogroženo njeno življenje ali življenje otroka, če je bila ogrožena njena telesna ali duševna integriteta, če je grozilo, da bo poškodovan njen otrok, pa naj je bilo to objektivno ali ne. Pomanjkanje informirane izbire in pomanjkljivo zagotavljanje popolnega sodelovanja pri odločitvah, izguba možnosti za samoodločanje glede svojega telesa in poteka poroda lahko povzroči telesno in duševne poškodbe žensk.

Po rutinskih porodnih postopkih, ki so v naših porodnišnicah del “normalne” skrbi, je ženska dejala: “Počutim se kot objekt, ne pa kot človeško bitje.” Ker je zdravstveni strokovnjaki niso vključili v proces odločanja o postopkih in posegih, je bila nemočna kot so lahko nemočne žrtve posilstva. Eden zelo povednih trenutkov naše raziskave je bil, ko je neka mama opisovala svoj porod, za hip zastala in z ranjenim glasom dejala: “Počutim se kot posiljena!” 

Da bi postavili diagnozo postravmatskega stresnega sindroma, morajo biti prisotni intenziven strah, nemoč ali groza; drugi simptomi so še nočne more, podoživljanje posameznih delov poroda, čustveni izpadi, panični napadi, huda jeza ali nasprotno, čustvena neobčuljivost.

Kot je povedala sogovornica: “Ko zaprem oči, se še vedno vidim, kako spet in spet ležim na tisti mizi, brezupno kričim, in iz mojih ust ni nobenega glasu.” In druga: “Počutim se kot okradena svoje samozavesti, ne zaupam več svojemu telesu. Sem popolna zguba, še otroka ne morem roditi, niti ne znam zanj skrbeti.”

Nikakor ne bi smeli podcenjevati nuje po čustvenem in telesnem celjenju po hudi porodni izkušnji. Brez zdravljenja bi lahko neprepoznani ali nepredelani občutki izgube, jeze, žalosti, bolečine vplivali na odnos med materjo in otrokom, na partnerski odnos, telesno in socialno podobo matere, na načrte glede novih nosečnosti in porodov v prihodnje.

Izjemnega pomena je, da se zdravstveni strokovnjaki izobrazijo o potencialno iatrogenem učinku svojega delovanja v času nosečnosti in med porodom kot tistem, ki vpliva na žensko telesno in duševno zdravje in posledično tudi na otrokovo telesno in duševno zdravje ter   zagotoviti skrb, ki je osrediščena na žensko in otroka. Ob tem je pomembno, da znajo prepoznati znake travmiranosti in ponuditi dodatno podporo ter usmeriti posameznico k ustreznim virom pomoči in/ali zdravljenja. 

Travmirana ženska potrebuje podporne osebe in možnosti, da izbere in se odloči glede svojega zdravljenja; nekatere bodo morda potrebovale strokovna svetovanja, da bi razvozlale posledice travmatičnega poroda, nekatere pa morda potrebujejo podporno skupino, kjer bi dobile podporo, nasvete in informacije, ki bi jim pomagale de-patologizirati občutke, prebroditi težke trenutke ter se usmeriti k zdravju. 

V obporodni skrbi so najpomembnejši ženske, njihovi partnerji in otroci: potrebujejo individualizirano in neprekinjeno čustveno in telesno podporo, celovite in jasne informacije o prednostih in slabostih posameznih postopkov, zdravil, testov in zdravljenj, ki jim jih predlagajo, in o drugih možnostih izbire.

Vsem uporabnicam in uporabnikom zdravstvenega sistema svetujem, da se dobro informirajo o možnostih, pravicah in da raziščejo svoje potrebe, da bodo znali najti tisto, kar potrebujejo za dober in varen porod.

Zdravstveni strokovnjaki pa bi morali pregledati svoje prakse in preveriti, ali preprečujejo iatrogeno škodo, ki bi jo lahko povzročili ženskam na različnih ravneh od zanemarjanja do besedne, telesne in spolne zlorabe, kar lahko v nekaterih primerih rezultira v posttravmatskem stresnem sindromu; in storiti vse, da bi bila obporodna skrb resnično v dobrobit žensk in njihovih otrok tako kratkoročno kot tudi dolgoročno. Še enkrat bi morali premisliti svoja izhodišča, in ravnati tako, kot pravi prvi korak Pobude MamaOtrok Mednarodnega porodnega združenja (International MotherBaby Childbirth Initiative): »Odnos do vsake ženske naj bo spoštljiv. Zagotavljajte dostojanstvo žensk.«

Ključne besede:
porod, posttravmatski sindrom, travma, poporodna depresija, rojstvo otroka, materinstvo, ženska

 

Sorodni članki:

2,734375E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: