Skupaj razkrivamo

5.6.2010

Zakaj ne bi živeli v raju?
 Besedilo: Sanja Lončar
 
Tekst pod sliko:
Predstavljajte si stavbo, ki jo obvija, na primer, kivi, ki na vsakem balkonu odžene dodatne korenine in podari nekaj svojih sadežev?“

Ni plevela, ne mrčesa, ne neugodnih leg, so le nesposobni ljudje, ki našega stvarstva in narave ne doumejo, temveč se proti njima borijo. (Sepp Holzer)

Mnogi Slovenci so že spoznali uporn(išk)ega kmeta Seppa Holzerja. Obisk njegove kmetije, ki se razprostira med 1.100 in 1.500 metri nadmorske višine najbolj mrzle avstrijske pokrajine Lungau, je za mnoge nepozabno doživetje. Kdor ga je obiskal, je lahko na lastne oči videl, kako tam rastejo tobak, češnje, fige, vse sorte žit in zelenjave, kako na isti zemlji rastejo cvetoči rododendroni in vrtnice, kako narediti ribnike brez folij in pomožnih materialov, kako se ribe prehranjujejo same ter kako lahko namesto delavcev zemljo obdelujejo in gnojijo prašiči-kopači.

Sepp kljubuje vsemu, kar smo se učili o poljedelstvu. Stroka zelo rada uporablja rek: »Izjeme potrjujejo pravilo.« Dejansko pa je ta rek že od časa starih Grkov napačno preveden in se v resnici glasi: »Vsaka izjema pripelje pravilo pod vprašaj.« In prav to boste doživeli, ko se boste poglobili v Holzerjevo permakulturo.

Če imamo na vrtu preveč dela, je to le zato, ker si na vrtu radi sami ustvarjamo težave. Ta Holzerjeva misel mi danes ni dala miru, ko sem čistila plevel z gredic in lovila strune v zemlji. Kaj, zaboga, počnem? Res pomagam solati rasti brez konkurence? Kakšna neumnost, dejansko odžiram strunam druge možnosti in jih usmerjam, da se z vsemi silami usmerijo le na mojo solato, ki zdaj sameva na gredici.

Nato sem se lotila urejanja gredice z jagodami. Pred tem sem še enkrat v »uradnem vrtnarskem priročniku« prebrala, kako bogata morajo biti tla s hranili in kaj vse bi morala dodati zemlji za boljšo rodnost jagod. Nato mi je pogled pritegnila prava kolonija jagod, ki raste na najbolj revnem in peščenem delu naše parcele. Tam nikoli ni bilo pognojeno, nikoli okopano, pravzaprav tam niti lopate ne bi mogla zabiti v zemljo, ker bi jo prej zlomila, jagode pa kar pokajo od zdravja. In prav o jagodah in redkvicah Holzer piše, da imajo najraje sušna kamnita tla. V redu, jagode so se same potrudile, da mi to dopovedo. Toda ali je res možno, da to velja tudi za redkvice? Za tiste majhne rdeče redkvice, nad katerimi bdim, da so vedno dobro zalite, sicer iz njih ne bo nič? Ob takšni zamisli koleščki v glavi kar zaškripajo.

Veste, kaj sem naredila potem? Spustila sem orodje iz rok, si skuhala čaj in šla brat Holzerjevo permakulturo. Odlična naložba časa, zlasti če ga nimate preveč!

Holzerjeva permakultura je resnična zakladnica, ki ne rešuje le tehničnih težav na vrtu, temveč nas uči opazovati naravo veliko bolj celostno kot doslej. Ni nujno, da se odpravite na zahtevne meditacije ali potujete na drugi konec sveta, da bi dojeli, da je vse povezano. Modrost stvarstva lahko raziščete tudi pred lastnim pragom, če boste pripravljeni odpreti oči in dojeti bistvo. Še bolj pa vas bo presenetilo, kar boste odkrili o lastnih vzorcih mišljenja, ko gre za naravo in red v njej.

Zakaj bi vztrajali pri naučenih napakah, ki nas stanejo denarja in energije, na koncu pa končajo s slabšim pridelkom in dodatnimi težavami? In zakaj bi pustili vabljivim slikam, da nam narekujejo, kakšen mora biti naš pravljični vrt ter kaj vse moramo kupiti in storiti, da bomo to dosegli?

Skoraj 300 strani praktičnih zamisli in razlag je zelo težko strniti v eno besedilo. Ne glede na to, ali kmetujete na večji površini, ali pa imate le mali mestni vrt ali teraso, vam bo branje te knjige odprlo nova obzorja, kaj vse bi lahko na tej površini počeli.

Zakaj bi se vse dogajalo na ravnih gredicah? Visoke grede so specialnost Seppa Holzerja. Na našem vrtu smo eno takšno naredili pomotoma, pred sedmimi leti, ko smo pospravljali gozd. Takrat smo na vrh vej in šavja navozili nekaj zemlje. To je edini del našega vrta, kjer brez gnojenja in oskrbe ves ta čas vse bujno raste. In res je, kar pravi Holzer, še prepogniti se vam ni treba, da pridelek poberete.

Zakaj bi moral biti kompost grda plastična, betonska ali lesena škatla na vrtu? Holzerjeva permakultura je en sam kompost, ki vedno opravlja več vlog hkrati. Če kompost nanašamo med visokimi gredami, bodo v njem mikroklimatski pogoji veliko boljši kot v kompostniku, istočasno bo izboljševal tla visokih gred, nad njim pa bodo idealni pogoji za buče. Tri v enem, ni kaj.

Če imate zelo majhen vrt ali le nekaj korit na balkonu, to še ni razlog, da si ne bi mogli pridelati obilo užitnih rastlin. Namesto brina in cipres, ki so stalnice naših balkonov, bi lahko v enem koritu pridelovali gobe, zelišča, kivi, maline in zelenjavo. Pa še z zalivanjem bi imeli manj opravka, ker les, zabit skozi dno posode, vleče nase vlago iz podstavka in skrbi, da je v zemlji vedno prisotno nekaj vlage.

Premagajmo tudi slovensko razmejevanje. Zakaj ne bi vsa stavba uživala v isti rastlini? Pustimo, da nas rastline povežejo in bomo vsi bolj bogati, kot smo zdaj. Predstavljajte si stavbo, ki jo obvija, na primer, kivi, ki na vsakem balkonu odžene dodatne korenine in podari nekaj svojih sadežev?

Zares živimo v rajskem vrtu in bil bi že skrajnji čas, da to tudi dojamemo. 


Ključne besede:
Sepp Holzer, kmetija, poljedeljstvo, vrt, tla, hranila, permakultura, grede, kompost

 

Sorodni članki:

1,501465E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: