Skupaj razkrivamo

6.5.2010

Priložnosti zelene ekonomije
Tekst: Marta Gregorčič
(Kolumne Delo - petek, 16.04.2010 )

Biti kmet v Sloveniji je psovka. Predstava o kmetu je predstava o neukem človeku, ki gara, trpi, je umazan in nima nič od življenja. Vse od začetka gospodarske krize prav nikjer in niti enkrat samkrat ni bilo omenjeno, kaj se dogaja s kmetijskim sektorjem. Številne države so prav v času gospodarskih kriz poiskale vir dodatnih delovnih mest v ekološki pridelavi hrane in zeleni ekonomiji, s čimer so prispevale tudi k energetsko varčnemu, sonaravnemu in samooskrbnemu razvoju.

Že peti teden smo brez kmetijskega ministra, pa čeprav skupna kmetijska politika, ki je edina zares usklajena politika med vsemi članicami EU, predstavlja 42 odstotkov vseh proračunskih sredstev. S tega vidika bi se splačalo poiskati odgovornega in strokovnega ministra, ki bi skrbel vsaj za črpanje sredstev. Morda pa bi bilo pametneje na to mesto postaviti ekologa. Zakaj?

Usmeritve EU-kmetijstva so postale s pomočjo Svetovne trgovinske organizacije izrazito netrajnostne. Z monokulturnim kmetijstvom in industrijsko živinorejo je EU ukinila presežke lastne pridelave hrane. Zdaj jo uvaža iz revnih držav juga in jim "pomaga". Samo za prevoz ene kalorije zelene solate prek Atlantika se porabi 127 kalorij goriva (nafte), brez upoštevanja energije, ki je bila porabljena pri pridelavi, pakiranju, zmrzovanju in distribuciji.

Velika Britanija na leto uvozi 61.400 ton perutnine iz Nizozemske, pol toliko pa je izvozi nazaj na Nizozemsko. To prinaša dobiček! Prav tako uvozi 240.000 ton svinjine in 125.000 ton jagnjetine, izvozi pa 195.000 ton svinjine in 102.000 ton jagnjetine. To zvišuje konkurenčnost!

Visokosubvencionirana kmetijska politika v EU je izjemno nevarna, nelogična, netrajnostna in dolgoročno pogubna. Sistem evropskega kmetijstva je popolnoma odvisen od poceni fosilnih goriv, in dokler so ta dostopna, se nihče ne ozira na emisije. Vendar zlom se lahko zgodi v trenutku, ko bi zmanjkalo fosilnih goriv. To se je zgodilo Kubi.

V osemdesetih letih 20. stoletja, ob samem vrhu kmetijskega razcveta in svetovnih presežkov hrane, je bila Kuba država, ki je imela največ traktorjev, uporabljala je največ pesticidov in gnojil na kvadratni meter. Vse to je skupaj s fosilnimi gorivi uvažala iz Sovjetske zveze, nazaj pa izvažala sladkorni trs in tobak. Ob razpadu sovjetskega bloka je izgubila nafto, umetna gnojila in pesticide, zato ni bila sposobna oskrbeti niti lastnih prebivalcev. Ker so ZDA že leta 1962 uvedle embargo, je ostala Kuba sama v svoji revščini in pomanjkanju.

Kubanci so iznajdljivi. V desetih letih so razvili zeleno ekonomijo, utemeljeno na urbanem vrtnarstvu, ki izrablja kompostirane organske odpadke, z domačimi žuželkami nadzira škodljivce, z raznovrstnim rastjem pa ustvarja habitat, ki je izvrsten za gojenje zelenjave in sadja. Ta eksperiment urbanih vrtov imenujejo organoponicos. Danes je Kuba prva država na svetu, ki je dosegla zgodovinsko samozadostnost prehrane, in prva, ki ima ob najmanjših investicijah v kmetijstvo največji pridelek, pri tem pa je izrazito popravila tudi ekološki odtis države.

Postfordistične družbe v 21. stoletju z intenzivnim, mehanskim, monokulturnim kmetijstvom, kot so na primer države EU ali Severne Amerike, porabijo 20 kalorij energije, da pridelajo eno kalorijo hrane. Kuba je dokazala, da lahko organska pridelava hrane ob porabi ene kalorije energije prinese 20 kalorij hrane. Kubanski eksperiment se je v zadnjem desetletju preslikal v marsikatero evropsko prestolnico.

Primerjava Slovenije in Kube je zabavna: šele zdaj smo dosegli nivo mehanizacije, ki ga je imela Kuba pred tremi desetletji. Slovenija je (vsaj) po številu traktorjev vodilna v svetu, vendar ima zaradi zastarele mehanizacije tudi nadpovprečno število nesreč pri delu. Povprečna starost kmeta je že zelo blizu 60 let, vsak dan zavržemo sedem hektarjev rodovitnih zemljišč, kar pomeni, da vsak dan umre več kot ena povprečna slovenska kmetija. Rodovitna kmetijska zemljišča nadomeščajo ceste in drugi gradbeni objeti ali pa se zaraščajo.

Male kmetije z raznovrstno pridelavo hrane so požrle visokosubvencionirane, velike in monokulturne kmetje. Zdaj dosegamo le še rekordnih 33 odstotkov samooskrbe z vrtninami, imamo pa presežke pri vzreji živine. Vrsto let nismo več semensko samozadostni, zato iz leta v leto izgubljamo avtohtone sorte in biotsko raznovrstnost. Skoraj popoln uvoz beležimo pri okrasnih rastlinah, s katerimi polnimo balkonska korita in mestne parke.

Da je kakršen koli stik z zemljo, pridelavo vrtnin ali obdelavo površin lahko omembe vreden le, če je dovolj estetski, so poskrbeli tudi župani večjih mest. Mokrišča in dele naravnih parkov okrog mest so zasuli in zgradili nakupovalna središča, golf igrišča in podobna zabavišča za utrujeno in neizživeto ljudstvo. Vsakega hegemona se ceni šele takrat, ko ljudem prepreči temeljne societalne pogoje, da se realizirajo, in ko morajo osnovne stike s sočlovekom iskati v nakupovalnih zabaviščih.

Vendar ni povsod tako kot doma. Urbano organsko vrtnarstvo, zelenice, parki, urbane kmetije so postali izzivi evropskih prestolnic, ki visoko vrednotijo človekovo vitalno potrebo po stiku z naravnim okoljem in ekološko pridelano hrano. V Stockholmu so zastavili vizijo zelenega urbanizma, kjer na 10.000 vrtovih dela 24.000 ljudi. Vrtove štejejo za pomembne žepe družbenoekonomskega spomina. London se ponaša z največjo urbano farmo z 200 redkimi živalskimi pasmami in pridelavo svežih vrtnin. S projektom so povezane tudi izobraževalne institucije.

V Bruslju so prav v času gospodarske krize zagnali projekt urbanih vrtov in zelenic, saj ocenjujejo, da urbana proizvodnja hrane prispeva k lokalnemu gospodarstvu, s podpiranjem lokalnega zaposlovanja in oživljanjem mestnih četrtih pa se revitalizirajo tudi skupnosti. Urbane vrtove razumejo kot orodje za ozaveščanje in izobraževanje prebivalcev o kmetijskih in okoljskih vprašanjih 21. stoletja. Bomo v Sloveniji spet utišali potrebe po malem, ekološkem kmetijstvu, zeleni ekonomiji in prednosti urbanega vrtnarstva?

KOMENTARJI
Risan (petek, 16.04.2010 ob 07:33)
V debeli naivnosti sestavljen in zavajajoč članek, ki si ga lahko izmisli le družboslovka, katere roke so dovolj daleč od plodovite zemljice. In ki ji romantični odnos do "mestnega vrtičkarstva" zamegli vse ostale vidike. Prav nič romantičnega ni, če zaradi hudega pomanjkanja plodne zemlje in grozeče LAKOTE požagaš mestne parke in prekoplješ vse zelenice in tja - na vsak prosti kvadratni centimeter - posadiš vrtnine . Pa mimogrede, me ne bi čisto nič motilo, če bi si katero slovenskih mest to privoščilo, ne vem pa, če so iz njenih izvajanj bralci to dojeli.

Ne glede na ugoden obrat kubanskega kmetijstva, je treba vedeti, da je država načrtno vpletla v proizvodnjo hrane ogromne družbene resurse. Vključiti so moralo svojo znanost, ki je bila na področju biotehnologij že ob vstopu v krizo dovolj razvita, da je lahko preživela . Poleg tega je bil glavni razlog za tak razvoj HUDA LAKOTA, ki je v kali zatrla vsak morebitni upor proti strategiji, ki jo je država ubrala. In česar teta Marta ne pove, je, da pravzaprav Kuba gre natanko v moderni smeri kmetijstva, to je v smer gensko spremenjenih rastlin, ki pa si jih je v ekonomskih težavah in zunanjem (ameriškem) pritisku razvila SAMA. Kar je po moje seveda super, ne vem pa, če se teta Marta tega zaveda - napisala ni v članku čisto nič.

Ni brez notranje ironije pisarjenje o zaposlilnih možnostih takega mestnega kmetijstva. Z nekaj privoščljivosti bi v tako raboto vpregel tiste nezaposlene socialne delavke,ki so od Svetlika zahtevale, da jim država zagotovi službe. Res: vprašajte kmete, koliko od teh naših nezaposlenih družboslovcev je pripravljenih za zamorsko plačo opravljati delo na slovenskih kmetijah z "organsko hrano".... in moja teza je, da s selitvijo "sonaravnega kmetijstva" v mestna jedra v "urbano vrtnarstvo" takoj po uplahnjenem navdušenju peščice organskih vernikov - ne bi bilo veliko kandidatov za taka dela.

Uporabnik (petek, 16.04.2010 ob 09:56)
Zanimiv pogled, pravzaprav pogleda, ker Risanov komentar lepo dopolnjuje članek.
Naj le pripomnim, da ima Slovenija zelo malo pravih kmetov. Takih, ki so podkovani na tem področju, domači v uradnem listu EU, seznanjeni s tržnimi možnostmi in nenehno iščejo novosti in zanimivosti, skratka podjetnikov. Ali navdušencev, ki so pripravljeni vlagati v naravno pridelavo in oblikovanje mestu alternativnih načinov življenja. Imamo pa veliko starodobnih kmetavzov, za katere negospodarske postopke in zaostalost smo do pred kratkim plačevali vsi in delno še plačujemo ...

k (petek, 16.04.2010 ob 12:54)
bravo gospa Gregorčič , čestitam , najboljši prispevek v medijih na temo kmetijstva daleč nazaj in se bojim tudi daleč naprej
ne vem - narod kmetov pa tako ravnamo s kmetijsko zemljo ? ali se sramujemo kmečkega porekla ?
___________________________
Zdaj dosegamo le še rekordnih 33 odstotkov samooskrbe z vrtninami, imamo pa presežke pri vzreji živine. Vrsto let nismo več semensko samozadostni, zato iz leta v leto izgubljamo avtohtone sorte in biotsko raznovrstnost. Skoraj popoln uvoz beležimo pri okrasnih rastlinah, s katerimi polnimo balkonska korita in mestne parke.
_____________
za to je krivo tudi to da smo imeli veterinarje in živinorejce za ministre (Pogačnik, Ostrec, zdajšnji predsednik Kmetijske zbornice )
medtem ko je rastlinstvo zanemarjeno in tako bogastvo imamo - to je nujno popravit !

Malo ljudi se zaveda da moramo bivati sonaravno kar pomeni da ima prostor poleg pridelave hrane še druge prebivalce - ptice , žuželke , zveri - kar pomeni da ni vseeno ali med njivami pustimo živo mejo ali ne, ali izkrčimo gozd do tal ali ne, ali pustimo naraven meander potoka in zaraščena obrežja ali ne in da ne gnojimo in škropimo do obrežij potoka.
Vse to in še kaj bi morali uvesti tudi v osnovne šole -za ozaveščanje da je to edini pravi način ravnanja in tudi za večje poznavanje ko gremo v pol urbani pol naravni prostor , ker le ta je najbolj ranljiv za grobe posege - ko se zdi da je vse dovoljeno- ne moremo imeti narave samo v rezervatih in parkih, še posebej je to v Sloveniji saj imamo na obronkih večjih mest le nekaj km iz LJ gozd z bogato floro in favno , bogate travnike in čiste potoke- le katera evropska prestolnica to ima ?- - pa tudi saj biti kmet ni sramota ampak bo koga še pritegnilo v tem ponorelem svetu.

alive (torek, 27.04.2010 ob 18:39)
 Se pridružujem komentarju

M70 (petek, 16.04.2010 ob 15:35)
Zelo zanimiv pogled na stvari v kmetijstvu se kar strinjam z njim morda bi dodal le to da nam ni treba rešitve zdajšnje situacije uvažati iz Kube pač pa bi morali uporabiti znanja naših očetov in dedov katera žal vse bolj tonejo v pozabo kajti oni so bili takrat sposobni prehranit slovenijo mi jo danes žal več nismo.

Ključne besede:
kmet, kmetijska politika, uvoz hrane, zelena ekologija, kmetije, vrtnine, živinoreja,

 

Sorodni članki:

1,599121E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: