Skupaj razkrivamo

13.4.2010

Kje se zares začne ekologija?
Tekst: Nara Petrovič

Bolj pomembno kot delati stvari dobro, je delati dobre stvari.

»Proizvajajte manj CO2! Zmanjšajte porabo goriva! Ustvarjajte manj škodljivih odpadkov! Uživajte manj nezdrave hrane!« slišimo z vseh strani. Tisti, ki naredijo korak ali dva v tej smeri, veljajo za zelene, zdrave, ekološko ozaveščene. Pa je zmanjševanje svinjanja že ekologija? Je uživanje manj slabih živil že samo po sebi zdravo?

Na odgovor odlično namiguje tale primer, ki ga navaja William McDonnough, eden ustanoviteljev industrijske filozofije »od zibke do zibke« (Cradle to Cradle; C2C). K njemu je prišla stranka in se začela hvaliti, da so v njihovem podjetju prihranili 200 milijonov dolarjev z bolj učinkovito rabo energije, vode in z uporabo odpadnih snovi v proizvodnji. McDonnough je odvrnil, da to, kar opisuje, sploh ni ekološki program, to je samo primer slabega upravljanja v preteklosti. Z novo odločitvijo niso nič prihranili, samo prej so 200 milijonov potencialnih prihodkov metali stran. To je zgolj biznis in nima nič skupnega z ekologijo.

V resnici ni ničesar ekološkega v zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida, metana, strupov. Ekološko bi bilo, če teh snovi sploh ne bi izločali in bi povečali izpuste snovi, ki naravnim in tehnološkim sistemom koristijo!

Vsa današnja ekologija se vrti okrog zmanjševanja škodljivih učinkov popolnoma zgrešenega industrijskega, političnega in socialnega dizajna. Preprosto ne znamo pretehtati bistva stvari, ki jih počnemo vsak dan. V šoli nas učijo, da moramo vse naučene naloge delati dobro. Nikoli pa ne premislimo, kakšne so te naloge. Skratka začeti z nečim dobrim in v to vlagati 100 % energije, ne pa brezumno delati, kar koli nam naroči delodajalec.

Recikliranje je spreminjanje odsluženega slabega izdelka v nov še slabši izdelek. Kaj s tem dosegamo? Samo upočasnjujemo drsenje surovin od naravnih virov k odlagališčem in sežigalnicam, še vedno pa ne ustvarjamo sklenjenih tokov kroženja snovi v inteligentnih proizvodnih obratih. To je cilj tehnlogije »od zibke do zibke« (Cradle to Cradle).

Sodobna tehnologija ni inteligentna

To bi bilo možno, če bi proizvajalci inteligentno zasnovali proizvodni proces in izbrali ustrezne materiale. Izbire je na pretek, torej ni pravega opravičila, zakaj tega ne počno.
Kateri pa so danes prevladujoči materiali, s katerimi polnimo domove? Presenetil me je podatek, da je zrak v katerem koli mestnem stanovanju tri- do osemkrat slabši kot zrak na mestni ulici. Krivo je hlapenje kemikalij iz množice umetnih snovi. Najhuje je navadno v otroški sobi z igračami s Kitajske, živobarvnimi tapetami, ometom, zavesami, lučmi, posterji, talnimi oblogami ...

Nič bolje ni pri oblačilih: emisije kemikalij iz tkanin močno presegajo stopnje, ki bi jih osveščeni potrošniki bili pripravljeni sprejeti in bi si jih proizvajalci drznili priznati. Izmed 1600 kemikalij, ki so standardno v rabi v ekobarvalnicah pri barvanju tkanin, jih je le 16 ustrezalo standardom C2C certifikacije, a k sreči je iz njih z mešanjem mogoče narediti vse barve, ki si jih zaželite.

Ste se kdaj vprašali, kaj je v papirju, s katerim si brišete zadnjico? Tudi če na običajnem stranišču uporabljate ekološki papir, vsaka rola kontaminira 5000 litrov vode.
Kaj mislite, zakaj se odsluženi avtomobili samo kopičijo na odpadih, zakaj železa ne recikliramo? Preprosto zato, ker je sloj barve poln strupenih snovi in ga je zelo težko odstraniti. Ste se kdaj pozanimali, s čim je industrija nadomestila azbest, ko je naenkrat izginil iz avtomobilskih zavor? Z antimonovim sulfidom! In kaj je bilo s svincem v gorivu? Neosvinčen bencin je vse, kar slišimo. Toda zdaj je v gorivu namesto svinca vrsta novih kemikalij, v marsičem še hujših od svinca.

Industrija še ni dojela, da zamenjava ene umazane rešitve z drugo ni trajnostna rešitev. Seznam vsega prezrtega bi se lahko nadaljeval še mnogo vrstic ... z izgubljanjem neobnovljivih fosfatov (kar je celo večji problem za obstoj človeka kot povečevanje CO2!); z izčrpavanjem mnogih redkih elementov, kot so indij, nikelj, krom, baker itd. itd.
Pri industrijski filozofiji C2C je temeljna ideja ta, da je treba izdelke najprej inteligentno oblikovati. Pri tem se vse snovi lahko vrnejo bodisi v proizvodni proces (postanejo spet surovine) ali pa se vrnejo v naravo (razgradijo se na kompostu brez negativnih učinkov). Zato se tej ideji reče »od zibke do zibke«. Kroženje snovi je v idealnem primeru neskončno, z optimizirano potrošnjo energije, izgubo materialov v procesu, z manj odvisnosti od surovin iz narave.

Pri C2C tehnologiji je poskrbljeno za pet področij:
1. transparentnost izdelkov/materialov in zdravstvenih karakteristik v odnosu do človeka/okolja
2. ponovno uporabnost izdelkov/materialov
3. energijo pri proizvodnji
4. rabo vode v proizvodnem obratu
5. družbeno pravičnost/podjetniško etiko

Najvišja stopnja C2C sistema je bivalno okolje, tesno prepleteno z delovnim, v katerem so vsi materiali človeku in okolju povsem neškodljivi (ni strupenih barv, topil, mehčal, čistil ...), primarne surovine so natančno analizirane in potrjeno varne. Organski materiali niso nikoli neločljivo zlepljeni s sintetičnimi, oboje zlahka vrnemo naravi ali industriji, torej jih v polnosti recikliramo z minimalnimi izgubami. Voda, ki izteka iz sistema, je tako čista, da jo lahko pijemo. Sistem ustvarja več energije, kot je troši. Delavci so pošteno plačani, imajo kakovostno delovno okolje in pravice.

Menite, da to ni možno? Kitajska je na ta način štirideset stoletij prehranjevala množico ljudi in živali, brez da bi uničila prst in okolje. Šele v drugi polovici dvajsetega stoletja je »napredni« kitajski oblasti uspelo v le štiridesetih letih uničiti nepregledna prostranstva polj in postati ena izmed največjih onesnaževalk.

Prvi širši premiki se zdaj dogajajo v osveščenih skandinavskih državah: tako se je, denimo, petdeset največjih podjetij na Danskem odločilo v svojo razvojno strategijo vključiti C2C koncept. Vse več podjetij razmišlja v tej smeri tudi na Nizozemskem. Na Kitajskem dizajnirajo po tem sistemu šest novih mest. Pod vplivom ideje C2C v New Orleansu v ZDA na področju, ki ga je  leta 2005 opustošil orkan Katrina, nastaja novo naselje MIR (Make It Right)

Cilje filozofije C2C so uspeli strniti v en sam čudovit stavek, ob katerem vam brž postane jasno, zakaj postaja vse bolj priljubljena povsod po svetu: »Naš cilj je razveseljivo raznolik, varen, zdrav in pravičen svet s čistim zrakom, vodo, zemljo in energijo, ki prinaša zadovoljstvo – ekonomsko, enakopravno, ekološko in elegantno.«
 
_____________________________________________________________________
Plastika po meri narave

V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez enega samega plastičnega izdelka – ta umetna masa se je vtihotapila v vse kotičke našega življenjskega okolja. Za marsikoga je zato popolnoma nepredstavljivo, da je (iz ekoloških vzgibov) ne bi več uporabljal. To pa je krasna priložnost za razvoj novih, seveda C2C, tehnologij.

V zadnjih letih je ta razvoj uspešno prinesel »plastiko« iz rastlinskih škrobov, iz katere je možno izdelati najrazličnejše stvari: v Sloveniji so med drugim že dostopne nakupovalne vrečke (več na www.biobag.si) in damski vložki (Naturae') iz koruznega škroba, prav kmalu pa se nam obeta tudi na škrobu osnovana embalaža za prehrano (poiščite znamko La Bio Idea).

In za kaj sploh gre pri takšni plastiki?

V koruznih zrnih je shranjen škrob, ki ga rastlina uporablja kot »gorivo« za svojo rast. S posebnim postopkom kuhanja in mletja koruznih zrn ta škrob izolirajo in ga predelajo v sladkor. Nato uporabijo mikroorganizme, ki s fermentacijo iz sladkorja naredijo mlečno kislino. Iz nje nato v procesu polimerizacije nastanejo dolge verige polilaktidnih polimerov. To pa so organska vlakna, ki so po kakovosti popolnoma primerljiva s sintetičnimi plastikami. So 100 % razgradljiva in izdelana iz 100 % obnovljivih virov. Na konkretnem primeru: damski vložki narejeni iz njih se v kompostnem okolju razgradijo v 16 dneh, poleg tega pa so hipoalergenski in naravno prepustni (»dihajo«), s čimer preprečujejo razvoj bakterij.

Če ste pri koruznem škrobu morda pomislili na GS koruzo in gojenje koruze za vlakna namesto za prehrano, še tale podatek: v postopku izdelave organskih plastičnih vlaken niso uporabljene GS rastline, vlakna pa so lahko izdelana iz kateregakoli škroba iz drugih rastlin (npr. sladkorna pesa, sladkorni trs, pšenica …). 

Ključne besede:
CO2, gorivo, odpadki, učinkovita raba, ekologija, ekološko, recikliranje, tehnologija, C2C tehnologija

 

Sorodni članki:

6,298828E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>