Skupaj razkrivamo

18.10.2007

Uvod
Zahvaljujem se Mae Wan Ho in Zavodu za znanost v družbi, ker sta organi-zirala to pomembno konferenco. Kot smo zjutraj slišali, resnično obstajajo utemeljeni razlogi, zakaj si moramo prizadevati obvarovati Evropo pred GSO.

Prav žalostno je, da tovrstno prizadevanje zahteva tako dolgotrajno borbo — ne le zaradi vse številnejših dokazov v prid takemu prizadevanju in izjemne smiselnosti previdnostnega načela, temveč zaradi prevladujočega nasprotovanja javnosti GSO. Javnomnenjske raziskave po vsej Evropi brez izjeme potrjujejo dejstvo, da več kot 70 % potrošnikov ne želi uživati GSO. Več kot 170 pokrajin in 4.500 drugih območij se je že odločilo, da na svojem območju ne želijo GSO. Zato je nevzdržno, da si moramo kljub temu nenehno organizirano in po sodni poti prizadevati ustaviti prikrite podjetniške in gospodarske namere, ki nam skušajo korak-po-koraku vsiliti GSO.

Menim, da ob taki množici znanstvenikov, ki se je danes zbrala tukaj, ni kaj dosti za dodati k znanstvenim dokazom, ki govorijo v prid Evrope brez GSO. Zato bom le skušala v grobem opisati, kako politiki obravnavajo GSO v Evropski uniji, kakšna je sprejeta politika do njih in predlagala, kam velja usmeriti naša prizadevanja.

Javno nasprotovanje GSO-jem
Najprej bi rada nekaj več povedala o tem, kako močno evropska javnost nasprotuje GSO. Če se zanemarijo javnomnenjske raziskave, o tem najbolje priča resnično razgibano in rastoče gibanje pokrajin, ki se odrekajo GSO, ki se je močno okrepilo od 2005, ko je bila v Firencah ustanovljena mreža Pokrajin in krajevnih oblasti za Evropo brez GSO.

Vendar pa GSO ne nasprotuje le civilna družba. Do njih so zelo zadržane mnoge države, ne le nove članice EU. Na nedavni konferenci v evropskem parlamentu je bolgarska evroposlanka Ludmila Andreva orisala bolgarski zakon o GSO, ki je bil sprejet 1. junija in trdno zagovarja načelo previdnosti — ter predvideva izrecne ukrepe za čim večjo zaščito Bolgarije pred GSO. Na konferenci je Katalin Rodics z Ministrstva za okolje Madžarske poudarila, da madžarska politika do GSO temelji na načelu, da pridelava GS poljščin ne koristi Madžarski ne v gospodarskem, okoljskem, zdravstvenem ne v družbenem oziru.

Zato je Madžarska, kot vemo, podobno kot Grčija in Poljska zakonsko zamrznila uporabljanje GS koruze vrste MON 810 — kar sta lanskega septembra z glasovanjem potrdila Evropski parlament in Okoljski svet kljub ostremu nasprotovanju Komisije in Evropske agencije za varno hrano. V vmesnem času sta se tudi Francija in Nemčija odločili prepovedati promet z MON810.

Zdaj je v EU  prepovedanih 11 prav določenih GSO — v Franciji, Nemčiji, Avstriji in Luksemburgu, pa tudi v Grčiji, na Madžarskem in Poljskem. Pravzaprav v državah članicah novim odobritvam GSO nasprotuje večina članic EU, o čemer priča večina glasovanj Evropskega sveta. Na žalost pa Komisija, ki je ne sestavljajo izvoljeni člani in v glavnem nikomur ne odgovarja za svoje početje, pogosto zgolj zaradi tehničnih razlogov navija za nove odobritve na način, ki nima nič skupnega s pravo demokratičnostjo — zato je zdaj v EU odobrenih 18 vrst GS poljščin za pridelovanje, vsaj še 12 pa jih je na seznamu za odobritev.

 

Stališče Evropske komisije

S tem sem prišla do grozljive zgodbe o stališču Komisije do GSO. Kljub nekaterim svarilom je Komisija kot celota zalo naklonjena GSO. V 2002 je sprejela Biotehnološko strategijo Evropske unije, v kateri je določila razvojne cilje na vseh biotehnoloških področjih, z „zeleno" ali poljedelsko in prehransko tehnologijo vred — nedavno pa jo je znova potrdila v svojem Pregledu pravilnosti srednjeročne strategije. Vse navedeno se zelo ujema s Komisijino retoriko o Lisbonski agendi o gospodarski rasti in konkurenčnosti ter o ključni vlogi biotehnologije v evropskem gospodarstvu prihodnosti.

Komisijino stališče do GSO je jasno razvidno iz njenega odziva na gibanje Območja brez GSO, do vprašanja odobitev in do prepovedi GSO, ki jih sprejemajo posamezne države. Komisija ni pripravljena potrditi zakonske upravičenosti gibanja za območja brez GSO in že od vsega začetka izjavlja, da pobuda ni zakonita — da je navzkriž z zakonodajo EU o notranjem tržišču. (Kot da se odločanje o tako pomembni tehnologiji, ki verjetno daljnosežno vpliva na okolje in človekovo zdravje, lahko skrči na vprašanje o »odprtosti trga«!)

Kar zadeva odobritve, kot sem že omenila, je Evropska komisija od decembra 2003 in po prenehanju zamrznitve sproščanja GSO vedno znova hitela z odobritvami novih vrst GS poljščin in sicer kljub temu, da ni dobila večinske podpore glasov Evropskega sveta. To je pogosto počela s pomočjo zapletenih in nedoumljivih postopkov, sistematičnega izrabljanja "tehničnosti" odločanja o novih odobritvah in dvoumnega razlaganja svoje zakonodaje. Recimo, koruza MON810 je bila 1998 odobrena za trženje na podlagi stare Direktive o namernem sproščanju 220/1990, ki ni zahtevala nikakršne ocene nevarnosti koruze MON810 za okolje, čeprav je takrat že veljala nova Direktiva 18/2001. Slednja zahteva oceno nevarnosti, ki izvirajo iz dolgoročnega gojenja in posrednih posledic GSO. Toda kljub vse številčnejšim znanstvenim dokazom o, recimo, vplivu koruze MON810 na žuželke in drobnoživke v zemlji — odobritev koruze MON810 še do danes ni preklicana. Zato Zeleni oziroma Evropsko svobodno zavezništvo upamo, da bo evroparlament letos denarno odobril celovito, ponovno znanstveno oceno nevarnosti gojenja GS koruze MON810.

Če pa se je država, skličujoč se na načelo previdnosti po Direktivi 18/2001, odločila prepovedati GS poljščino, je Komisija običajno močno ovirala sprejem take prepovedi in dosledno zatrjevala, da je sporna.

 

Neustrezna zakonodaja

Komisijina zagnanost za GSO in odločenost, da jih dovoli v EU, je še toliko bolj zaskrbljujoča, ker se ne zaveda resnosti svoje odgovarnosti, ko predlaga ustrezno zakonodajo o preprečevanju in omejevanju škodne nevarnosti GSO ter o odgovornosti za kakršnokoli povzročeno škodo.

Za začetek je Komisija 2003 takorekoč odpravila moratorij (odgoditev) izdajanja novih odobritev GSO, ki je bil 2003 sprejet zato, ker niti osnovna niti dopolnjena različica Direktive o namernem sproščanju nista urejali sproščanja GSO, odgovornosti zanj, sledljivosti GS izdelkov in njihovega označevanja. Odpravo moratorija v 2003 pa je utemeljevala s sprejemom ločenih Uredb o sledljivosti in označevanju GSO ter o postopkih za odobritev GS hrane in GS krme. V številnih ozirih so zadevni predpisi res izboljšali predhodni veljavni pravni red, recimo, obvezno označevanje se je razširilo tudi na GS krmo in izdelke iz GSO — tudi v primeru, ko GS surovine pravzaprav ni možno zaznati v končnem proizvodu — in s tem je bil prvič določen postopek za izdajanje dovoljenj za GSO za živalsko krmo.

Vendar pa je nova zakonodaja prinesla tudi dopolnilo k Direktivi o namernem sproščanju, s katerim se je predvidela še dovoljena zgornja meja "nenamernega" ali "tehnično neizogibnega" okuževanja izdelkov z neodobrenimi in tudi odobrenimi GSO. Medtem ko dotična zakonodaja omogoča državam članicam, da sprejmejo "vse potrebne ukrepe" za preprečitev GSO v običajnih ali ekoloških poljščinah — znamenito vprašanje "soobstoja" — se je Komisija do predpisovanja takih ukrepov obnašala tako netvorno kot le mogoče. O tem bom več povedala nekoliko kasneje.

Kar zadeva odgovornost: ko se je Direktiva o namernem sproščanju spreminjala, si je Komisija zagnano prizadevala, da Direktiva ne bi predpisovala nikakršne odgovornosti, in obljubila, da bo to uredila z Direktivo o okoljski odgovornosti. Zdaj ko je zadevna direktiva sprejeta, pa ugotavljamo, da niti približno ne predvideva odgovornosti za škodo, povzročeno s sproščanjem GSO.

 

Evropska agencija za varnost hrane (European food safety authority)

Torej je jasno, da Komisiji ne moremo zaupati. Na žalost pa to velja tudi za Evropsko agencijo za varnost hrane — EAVH. Zagotavljala naj bi neodvisna in izvedenska mnenja o tveganjih, povezanih z GS izdelki za prehrano, tj. za človekovo in živalsko hrano ter z njihovim sproščanjem v okolje. Toda že od njene ustanovitve v 2002 ni pri izdelavi ocene tveganj sproščanja takih izdelkov na tržišče niti enkrat uspela zagotoviti potrebne natančnosti.

EAVH se med drugim očita sledeče:

·        biotehnološkim podjetjem v resnici daje napotke kaj storiti, da bodo dobile „pozitivno mnenje"

·        sploh si ne prizadeva postaviti lastnih raziskovalnih okvirov, ne opravlja neodvisnih raziskav niti jih ne naroča

·        v znatni meri pristaja na zagotovila, da so GS poljščine enakovredne običajnim in enako varne, čeprav so pridobljene iz dveh ali treh novih vrst GS poljščin, ter

·        z utemeljitvijo, da so dosjeji prosilcev za tržno odobritev „tržno zaupne" narave, ne dovoli javnosti vpogled vanje — kar je v neposrednem nasprotju z določili Aarhuškega dogovora.

Povedano drugače, v EAVH je prevladala struja, ki je naklonjena GSO in njihovi industriji, v resnici ni samostojna niti ni pripravljena sodelovati z izvedence in odbori, ki nasprotujejo GSO. To gre seveda lepo skupaj z zavzemanjem Komisijie, da javnosti proti njeni volji vsili GSO. Recimo, januarja 2006 je ugodno mnenje EAVH omogočilo odobritev trženja koruze MON863 za prehrano in krmo. Potem pa je prišlo na dan, da je mnenje EAVH temeljilo samo na podatkih, ki jih je predložil sam Monsanto, ki proizvaja zadevno GS koruzo; tak postopek izdajanja odobritev je bil deležen res številnih kritik in še neodvisna raziskava je pokazala, da je koruza verjetno zelo nevarna zdravju, ker zastruplja jetra in ledvice. Zato se je od EAVH zahtevalo, da znovo oceni zadevno GS koruzo, rezultati pa se pričakujejo čez nekaj tednov. Kolegica Hiltrud Breyer si je močno prizadevala, da je Komisija obravnavala zadevo — in to je le eden od brezštevilnih primerov, ki pričajo o tem, da EAVH ne opravlja svojega dela tako, kot bi morala.

 

Pritisk ZDA

Brez dvoma se del Komisijine zagretosti pri vsiljevanju GSO evropski javnosti lahko pripiše zelo nasilnemu tovrstnemu prizadevanju ZDA — o čemer jasno priča tudi nedavni trgovinski spor, ki so ga ZDA pred kratkim sprožile pri Svetovni trgovinski organizaciji (STO) proti EU, Kanadi in Argentini. V tem primeru je STO dejansko razsodila, da ima EU pravico zaščititi se pred GSO. Vendar pa je bilo pri sprejemanju podrobne razsodbe storjenih toliko zaskrbljujočih pomanjkljivosti in sodnih napak, da lahko pomenijo nevaren presedan v vsakem podobnem primeru, če bodo druge članice STO skušale omejiti uvoz GSO. Take zadeve bi se morale ponovno pregledati in popraviti s sodnim prizivom — o tem sem decembra lansko leto pisno obvestila Petra Mandelsona.

Ni treba poudarjati, da ZDA še naprej pritiskajo na EU. Prav prejšnji mesec je organizacija Friends of the earth prodobila listino, ki vključuje tudi e-sporočilo, v katerem uradniki ZDA zahtevajo od EU, da neha uporabljati izraz „GSO", da se bo na ta način zmanjšalo javno nasprotovanje politiki Komisije!

Pravzaprav je samo od nas odvisno, ali se bo borba proti GSO nadaljevala. Zato mi dovolite, da opišem, kaj treba storiti.

 

Zakonodaja: treba je zapolniti pravne luknje

Kot sem že navedla — in ne bo odveč, če še nekajkrat ponovim —70 % evropskih potrošnikov zavrača GS hrano. Zato so se mnogi proizvajalci in drobnoprodajni trgovci zavezali nabavljati surovine in izdelke pri dobaviteljih, ki jamčijo gensko neoporečnost svojih dobav. Vendar pa bodo običajni in ekološki pridelovalci zaradi okuževanja in nesledljivosti GS poljščin zelo težko ohranili svoje pridelke gensko neoporečne oziroma jih celo ne bodo mogli, če se bo dovolil soobstoj GS poljščin z navadnimi.

Osebno se strinjam z mnenjem mnogih — potrjujejo pa ga celo raziskave, ki jih opravlja Skupni razvojni center pri Komisiji — namreč, da soobstoj v mnogih primerih preprosto ni možen. Vendar pa je v politični resničnosti Evropska komisija prepričana, da se mora ohraniti pravica gojenja GS poljščin skupaj z navadnimi in ekološkimi. Zato je največ, kar lahko storimo, poskusiti s pomočjo stroge zakonodaje o soobstoju omejiti nevarnost okuževanja na najnižjo še dovoljeno in praktično ugotovljivo raven — kar pomeni največ 0,1%-no okuženost, ne pa 0,9%-ne. V nekaterih primerih to pomeni, da bo treba gojenje GS poljščin na nekaterih območjih dejansko prepovedati. Zakonodajo o soobstoju s poljščin z navadnimi pa bo treba podkrepiti z jasno določeno odgovornostjo za okuževanje, kadar bo do njega prišlo, in pri tem dosledno izhajati iz načela „plača onesnaževalec". Vse te zahteve so se decembra 2003 jasno zahtevale v Resoluciji evropskega parlamenta.

Toda za njihovo uresničevanje se je treba v podrejenem položaju nenehno boriti z Evropsko komisijo, ki:

·        zavrača zahtevo po enotnih, za vse primere obvezujočih in v vsej EU veljavnih pravilih o soobstoju poljščin, ki bi se določili v obliki najnižjih zadostnih meril, ki jih države članice lahko dvigajo in poostrijo, če želijo

·        namesto tega prepušča državam članicam, da same določijo podrobnosti v svoji zakonodaji o soobstoju

·        kljub temu pa je s pisnimi napotki poučila države članice, da so zavezane k sprejemu kar najohlapnejše zakonodaje.

 

Natančneje, Komisija je 2003 objavila Priporočilo državam članicam, v katerem je jasno navedla:

·        da se njihova nacionalna zakonodaja o soobstoju ne sme nanašati na zdravstvene in okoljske zadeve; ter da

·        ukrepi ne smejo biti strožji, kot je potrebno za ohranjanje okuženosti pod 0,9 %-nim pragom označevanja.

Kot veste, je 0,9 % samovoljno odločen prag za označevanje vsebnosti GSO — ki pa sploh nima znanstvene podlage niti ni zakonsko merodajna vrednost, kar zadeva okuženost. To je bilo 2005 potrjeno tudi z neodvisnim mnenjem skupine nevladnih organizacij. Na žalost pa kaže, da Komisijo zanima samo zavajanje vseh prizadetih v smislu, da se okuževanju pod pragom 0,9 % „tehnično ni možno izogniti", saj se je ta vrednost kot prag obveznega označevanja znašla celo v novem Pravilniku o ekološki pridelavi, o njem pa bo Svet ministrov ta teden glasoval v Luksemburgu.

In marca 2006 je Komisija objavila svoj odgovor na strategije soobstoja, ki so jih izdelale države članice. Komisija je jasno poudarila, da:

·        so zaželeni neobvezujoči ukrepi za soobstoj in tudi ločevanje pridelkov ne bi smelo biti obvezujoče;

·        se morata izdajanje odobritev od primera do primera in postopek obveščanja zavreči — kar pomeni, da pridelovalec s potrjeno gensko neoporečno pridelavo ne bo mogel preprečiti gojenja GSO na sosedovi kmetiji;

·        naj se upoštevajo le gospodarski vidiki sosobstoja — kljub temu da Cartagenski protokol poudarja „okoljski" in "zdravstveni" vidik soobstoja.

Pravzaprav je Komisija zavrnila 50 % zakonodajnih predlogov držav članic o soobstoju, ker „omejujejo prost pretok blaga". Kljub temu pa je zanimivo, da Komisija le "navaja" države, ki so se odločile znižati še dopustno mejo okuženosti pod 0,9 % — in le malo manjka, da jim ne zagrozi s sodno tožbo. To lahko pomeni, da Komisija dejansko pozna pravno mnenje, po katerem je izenačevanje označevalnega in praga okuženosti nezakonito ...!

 

Kar zadeva odgovornost, je jasno, da mora onesnaževalec odgovarjati in kriti stroške dokazovanja za kakršnokoli gospodarsko škodo, ki jo utrpijo navadni ali ekološki pridelovalci, če njihove pridelke okužijo GSO. Zaenkrat ne obstaja način, ki bi to zagotavljal, Komisija pa zagovarja stališče, da ni potreben pravni okvir, ki bi veljal za celotno EU; odločanje o tem naj se prepusti državam članicam. In vendar se Komisija, čeprav prenaša odgovornost na države članice, vmešava v vsebino rešitev, ki jih želijo sprejeti.

V svojem poročilu o soobstoju 2006 je Komisija zapisala, da predpisovanje odškodninske odgovornosti za gospodarsko škodo, povzročeno z GSO, "ne bi smelo biti obvezno, sicer bo gojenje GS pridelkov onemogočeno." Pri tem pa ji je prav malo mar, da bi odsotnost take odškodnnske odgovornosti koristila le GSO, ker bi se s tem prikrila njihova nevarnost.

Poleg odgovornosti za gospodarsko škodo, povzročeno z GSO, je nujno treba predvideti tudi odgovornost za okoljsko in zdravstveno škodo, ki jo GSO povzročajo. To ni zajeto niti v Direktivi o namernem sproščanju18/2001, niti, kot sem že prej povedala, v novi Direktivi o okoljski odgovornosti.

 

Res je, da se GSO omenjajo v Aneksu k Direktivi o odgovornosti. Toda aneks navaja toliko izjem, da je v dejanskem življenju težko najti primer, v katerem bi se res krila škoda, nastala zaradi GSO: recimo, vsakršna okoljska škoda, nastala zaradi GSO, je prosta odgovornosti, zato ker bi do takega „dogodka ali sproščanja" prišlo zaradi „izrecne odobritve prometa". Gospodarska družba pa ne bi bila odškodninsko odgovorna niti za škodo, nastalo zaradi neodobrenega sproščanja GSO, ker „v času njihove odobritve razpoložljivo tehnično in znanstveno vedenje ni ugotovilo njihove škodljivosti." Tista odgovornost, ki bi se kljub tem (in mnogim drugim) omejitvam dejansko ugotovila, pa bi bila časovno omejena na pet let: brez dvoma je to nesmiselno predvideti za tehnologijo, če se njene zdravstvene in okoljske posledice šele začenjajo dojemati.

 

Naslednja izjemno pomembna razsežnost je prag označevanja za semena. Če ne bo zagotovljena popolna genska neoporečnost semena, ki se pakira za prodajo, in se ne bo ohranjala čistost semenskih vrst, bodo prihodnji rodovi neizogibno soočeni z zmanjšanimi možnostmi poljedelske pridelave — poljedelstvo brez GSO bo dejansko onemogočeno. Zato mora biti omejitveni prag za označevanje prisotnosti GSO v semenju postavljen na najnižjo možno raven, tj. 0,1 % — kar je 2003 predlagal tudi Evropski parlament. Zaradi številnih protestov več sto tisoč državljanov je 2004 Komisija umaknila predlog, ki bi dovoljeval okuževanje do dosti višje ravni od navedene. Vendar pa zelo zaskrbljuje posvetovanje, ki je bilo o tej zadevi pred kratkim sproženo prek spletišča, ker gre spet v povsem napačno smer. Če vemo, kako pomembna je genska neoporečnost semenja za bodoče rodove, potem moramo storiti vse, kar je v naši moči, da se upremo temu novemu vsiljevanju — zato je treba glasno pozdraviti prizadevanje mreže Save our seeds (Rešimo semena), ki želi osvestiti javnost o pomembnosti zadevnega posvetovanja.

 

Zaključek

Torej je jasno, kaj je treba storiti. Če izhajamo iz nuje po vključitvi skrbi za okoljski in zdravstveni vidik soobstoja, potrebujemo:

·        enotne in v vsej EU veljavne predpise o soobstoju, ki bodo omejevali dovoljeno okuženost pod 0,1 %, državam članicam pa dovoljevali, da na nekaterih območjih povsem prepovedo gojenje GS poljščin

·        polno uveljavljanje odgovornosti, ki bo temeljilo na načelu "onesnaževalec mora plačati".

·        v vsej skupnosti veljavni predpis o državljanski in odškodninski odgovornosti za nenamerno okuževanje

·        v primeru dovoljenega soobstoja ne smejo gensko neoporečne pridelovalce bremeniti nobeni izredni stroški, dodatne obremenitve niti stroški dokazovanja

·        mejno vrednost 0,1 % za okuženost semenja, pri kateri se mora seme označevati kot GS

·        do uveljavitve zgornjega se morajo odgoditi vse nadaljnje odobritve GS poljščin in pravica držav članic, da prepovedo gojenje že odobrenih GS poljščin.

 

Prav zato ker je Komisija tako očitno neuspešna v uresničevanju vsega navedenega, morajo osvečeni znanstveniki in ostala civilna družba, pa tudi Evropski parlament stalno pritiskati nanjo. Treba si je prizadevati odpraviti tudi razloge, ki ovirajo sprejemanje potrebnih ukrepov: namreč, Komisijo je treba odvrniti od njene obsedenosti s pomembnostjo biotehnologije za gospodarstvo EU in odpraviti nenehno nezanesljivost EAVH.

 

Na žalost Evropski parlament letos ni najbolje začel na tej fronti, ker je finski parlamentarec Kyösti Virrankoski januarja podal Odboru za kmetijstvo neverjetno pristransko poročilo, ki navija za GSO, z naslovom Biotehnologija: obeti in izzivi za evropsko kmetijstvo. Med drugim se je zavzel za ohlapnejša odobritvena pravila, za umik previdnostnega načela kot vodila v odobritvenem postopku, ohlapnejšo odgovornost in povečanje sredstev za biotehnološke raziskave. Toda še vedno obstaja žarek upanja, kajti ko je po parlamentarni razpravi prišlo na vrsto glasovanje, je bilo poročilo označeno za tako sporno, da ni bilo sprejeto in je bilo vrnjeno Odboru — in še do danes se poročilo ni znova pojavilo.

 

Moramo si še naprej prizadevati, da storimo vse, kar je v naši parlamentarni moči ter se ne zadovoljimo samo z uradnimi poročili in sklepi — zadevo moramo zavlačevati z vprašanji, pisati pisma ali kaj drugega. Lanskega marca sva z Januszom Wojciechowskim in še tremi kolegi predložili Pisno izjavo z zahtevo za pravico vsake države in pokrajine, da povsem prepove uvoz, gojenje in promet z GSO, pa tudi dosledno uveljavljanje odgovornosti. Izjavo je podpisalo 208 evroposlancev. Mnogi od vas ste se morda tudi udeležili ene od konferenc tu v parlamentu, ki jih je priredilo gibanje za Območje brez GSO — zadnja taka konferenca je potekala v aprilu.

 

In še naprej si moramo prizadevati spraviti EAVH na pravi tir — spodbudno je, da to skušajo doseči tudi drugi organi, recimo Evropski svet. To je zlasti pomembno zato, ker bo ustrezen pregled nedavno predloženih dokazov o možni nevarnosti in kužnosti GSO — o čemer smo bili poučeni danes zjutraj — verjetno pripeljal do sklepa, da je treba vse dosedanje odobritve preklicati! Poleg številnih pisnih vprašanj različnih držav članic, kot že rečeno, Zeleni–Svobodno evropsko zavezništvo upamo na odobritev sredstev za neodvisno ponovno oceno MON863, ki bo, upamo, neposredno vplivala na preklic njene odobritve in tudi prispevala nove dokaze o pomanjkljivem delovanju same EAVH. O tem smo že pripravili ustno vprašanje, ki bo julija postavljeno v Odboru za okolje.

Toliko je treba še narediti, toda če si bomo vsi stalno in predano prizadevali, še obstaja upanje!

 

Caroline LUCAS

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>