Skupaj razkrivamo

13.1.2010

Slinavka ali »cukerka«?
Tekst: Sanja Lončar


Kaj vemo o trebušni slinavki in kaj vedo o njej tisti, od katerih pričakujemo, da nam jo po potrebi servisirajo?

Če navadne smrtnike vprašate, kaj počne slinavka v telesu, bodo praviloma vedeli le to, da izloča inzulin in tako uravnava sladkor v krvi. To je podobno, kot bi delo direktorja proizvodnje v tovarni opisali z besedami: »Skrbi za to, da so viličarji, s katerimi zlagamo škatle, dobro podmazani.« Zakaj takšna prispodoba? Zato, ker mati narava ali stvarnik uravnavanja sladkorja zagotovo nista zapisala med primarna opravila naše slinavke. Še več, skozi milijone let (nekateri raje verjamejo v tisočletja) našega razvoja ta vloga ni bila pogosto aktivirana. Človek se je prehranjeval na način, ki ni povzročal visokega dviga sladkorja in je bilo zato tudi njegovo urgentno uravnavanje le občasen pojav.

Kljub temu, da število obolelih zelo dramatično raste, pa stroka še vedno ne posveča večje pozornosti vzrokom. Življenjski slog in ne-gibanje sicer omenijo, vendar večina strokovne literature vzroke najraje pomete pod preprogo dedne zasnove.

Dejanski namen tega dragocenega organa nam razkriva že njeno ime. Beseda slinavka ni le opis njenega zunanjega videza, temveč je predvsem opis njene osnovne naloge. Ali ste vedeli, da mora trebušna slinavka vsak dan izločiti 2-2,5 litrov bikarbonatne raztopine, s katero varuje vaša prebavila pred poškodbami, do katerih bi prišlo, če bi bile sluznice v stiku z močno kislino?

Bikarbonatna raztopina je naše glavno varovalo, ki omogoča, da v želodcu namakamo zrezke v močni kislini in jih potem obdelujemo v dvanajstniku in črevesju, pa ob tem ne razžremo še lastnih prebavil. Ta vloga se skozi dolga tisočletja ni spremenila, le da je v današnjem času delo slinavke močno oteženo, ker je veliko ljudi dehidriranih in nabiranje potrebne vode za to opravilo za trebušno slinavko postaja »misija nemogoče«.

Druga naloga trebušne slinavke je izločanje encimov, ki omogočajo, da iz hrane, ki smo jo zaužili, dejansko dobimo hranila, ki jih potrebujemo. Želodec le kislinsko obdela hrano in jo tako pripravi za nadaljnjo obdelavo. Če v telesu ne bi imeli encimov, ki ta proces pripeljejo do konca, bi umrli od lakote ob vseh kupih hrane, ki jo zaužijemo. Dejansko nismo daleč od tega. V primerjavi s primitivnimi in zdravimi ljudstvi zaužijemo dva- do trikrat več hrane, vendar je naše »izgorevanje« tako slabo,  da smo podobni starim, »razštelanim« avtomobilom, ki porabijo dvakrat več goriva za enako prevoženo razdaljo.

Trebušna slinavka je tisti delavec, ki mora na koncu tekočega traku opraviti delo tudi za vse, ki so pred njo »zabušavali« ali »zamočili«. Škrobe bi morali v večji meri prebaviti že v ustih, kjer že imamo na voljo amilazo in ptialin, vendar hrana tako hitro preleti naša usta, da ni časa za encimsko obdelavo. Nedokončana dela bodo dodatno obremenila trebušno slinavko, ki bo na koncu za ta namen porabila preveč lastnih encimov (pankreatske amilaze).

Podobno je z beljakovinami, ki bi jih morali dobro zgristi in skoraj v tekoči obliki spraviti do želodca. Želodčna kislina naj bi jih potem kislinsko obdelala in popolnoma razkrojila, da bi lahko nato encimi trebušne slinavke (proteaze) delo dokončali in nam omogočili razpolagati s kakovostnimi gradniki. Namesto dobro obdelane zmesi pa dobi trebušna slinavka ponavadi prevelike kose pomanjkljivo kislinsko obdelane hrane, iz katere tudi s pomočjo encimov ne more narediti čudežev. Zato vse več nepopolno predelanih beljakovin gnije v naših prebavilih, nas kisa in predstavlja odlično gojišče za patogene organizme.
 
Tudi predelava maščob se ne konča z žolčem, kot nekateri zmotno menijo. Žolč le razprši maščobe, da jih encimi slinavke (pankreatske lipaze) nato dokončno predelajo. Le pri lahko prebavljivih maščobah, kot sta kokosova in mlečna maščoba iz surovega mleka, ima slinavka več počitka, ker se te maščobe lahko prebavijo skoraj brez njenega posredovanja. Danes zaužijemo zelo veliko degeneriranih maščob, s katerimi slinavka ne ve, kaj bi počela. Za povrhu pa smo si izmislili še pripravke, ki vežejo maščobe in jih naredijo neprebavljive. Tako skrbimo za vitko linijo in obenem za hitro uničevanje lastne slinavke, ki bo kot pridna mravljica še vedno poskušala rešiti nalogo in razkrojiti nemogoče. Ob tem se bo izčrpavala in v nekem trenutku obupala nad nami.

In šele na koncu dolgega seznama njenih opravil smo v zadnjega pol stoletja dodali še eno – nenehno uravnavanje krvnega sladkorja, ki ga z uživanjem rafinirane hrane in kopice poživil neprenehoma spravljamo iz ravnovesja, in mora zato trebušna slinavka posredovati tudi po desetkrat na dan. Pred industrijsko revolucijo, pa je to vlogo »policaja« opravljala veliko bolj poredko.
 
K vsemu naštetemu je treba dodati še eno breme, in sicer breme naših skrbi, ki trebušno slinavko in naša prebavila držijo v nenehnem krču in jim otežujejo delo. Skrbi nas sistematično spravljajo v stres, ožemajo našo energijo in nas držijo v nenehni odsotnosti. Skrbi nas za jutri, za pojutrišnjem, za otroke, za planet, za starše, za pokojnino ...

Z mislimi smo tam, nikogar pa ni v našem telesu tukaj in zdaj. Kdo bo potem žvečil, gnetel, prebavljal? Res mislite, da je telo avtomat, za katerega je dovolj, da vanj kot žeton vržemo nekaj hrane in bo vse naredil sam? Res menite, da je vseeno, kaj, kdaj in kako zaužijemo, le da je v tem zadosti kalorij, beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov?

Koliko dobrega prinaša zahodna industrijska prehrana, so najbolj spoznali pripadniki različnih plemen, ki so do pred kratim veljala za najbolj zdrava na planetu, po le nekaj letih uživanja naših »dobrot« pa skoraj celotno prebivalstvo trpi zaradi diabetesa. Verjemite, da za slabo stanje naše slinavke niso krivi geni, temveč naše početje, ki jo izčrpava iz ure v uro in iz dneva v dan.

Telo smo pustili na cedilu. Nalagamo mu vse več nesmiselnih nalog, ob tem pa nas niti ni zraven, da bi sodelovali pri izvajanju. Če je vaše telo začelo stavkati na kakšnem bolj glasnem organu imate srečo. Če pa čakate, da se oglasi slinavka, boste morda ostali brez možnosti za popravni izpit.

Pri raku trebušne slinavke ni popravnega izpita

Rak trebušne slinavke je eden izmed najhitreje rastočih oblik raka. Gre za eno izmed najbolj hudih oblik rakavih bolezni, ki jo praviloma odkrijemo, šele ko se bolezen oglasi – takrat pa je ponavadi že prepozno.

Kljub temu, da so prognoze pri raku trebušne slinavke zelo slabe in po uradnih statistikah 99 % bolnikov umre v roku petih let po postavljeni diagnozi (večina pa že v prvem letu), uradna terapija tudi pri tej obliki raka poteka po ustaljenih tirnicah – operacija, kemoterapija in pogosto tudi obsevanje.

Lothar Hirneise, ki vodi Nemško združenje ljudi proti raku ter je avtor najbolj obsežne in natančne knjige, ki opisuje metode diagnostike, možne terapije in njihove uspehe za vsako posamezno obliko raka, prav pri raku trebušne slinavke svari pred nujnostjo izbire prave poti od samega začetka. Pravi: »Naše raziskave in zbrani podatki kažejo na to, da je ozdravitev pri tej obliki raka možna le skozi intenzivno spremembo načina življenja. Uporaba kemoterapije naj bi se obravnavala le, ko so cilji zelo jasno opredeljeni, saj moramo danes upoštevati dejstvo, da uporaba kemoterapije ne bo podaljšala življenja, kakovost tega življenja pa bo v teku takšne terapije le upadala. Povrh tega sem osebno mnenja, da kemoterapija uniči vsako možnost trajne ozdravitve. Ko imate takšno diagnozo, ste pred pomembno odločitvijo, kakšno terapijo boste izbrali. Zaradi slabe prognoze, ko zadeva čas, ki vam je na voljo, si ne boste mogli privoščiti razmišljanja v slogu: »najprej bom poskusil tole, in če ne bo pomagalo, bom potem …«. Že na samem začetku se boste morali odločiti o izbrani smeri terapije.«

Skozi analizo dokumentiranih primerov ljudi, ki so uspešno pozdravili raka trebušne slinavke, je Hirneise strnil uspešne prakse takole: najbolj se obnese intenzivno razstrupljanje v kombinaciji z dobro prehransko terapijo. Pri tem so najboljše uspehe dosegali po metodah dr. Nicholasa Gonsalesa, dr. Budwigove, dr. Gersona in dr. Salzborna. Ker ima trebušna slinavka eno glavnih vlog v naši presnovi, je prehranska terapija pri njej zelo pomembna. »Kljub temu, da onkologi pogosto pravijo, da za raka ni diete, ne moremo mimo dejstva, da podatki, ki smo jih zbrali, dokazujejo ravno nasprotno. To je zelo pomembno!  »Menim, da alopatske terapije ne pripeljejo do ozdravitve raka trebušne slinavke. Edini, ki se lahko pozdravijo, so tisti, ki so pripravljeni dosledno sprejeti 100-odstotni celostni koncept zdravljenja.«
(Več o vseh navedenih terapijah si lahko preberete v knjigi Lotharja Hirneiseja: Chemoterapy Heals Cancer and the World is Flat. Knjigo lahko naročite v Energijskem centru na tel. številki: 01 283 14 85.)

Ključne besede:
trebušna slinavka, uravnavanje sladkorja, prebavila, voda, rak, encimi, krvni sladkor, stres

 

Sorodni članki:

2,734375E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: