Skupaj razkrivamo

27.11.2009

Zemlja kot sprejemnik in oddajnik

Tekst: Fani Okič, ambasadorka za mir

Podnebne spremembe in atmosferske motnje so planetarni problem, ki je nastal na ravni našega časa, v okviru zavesti sedanje prevladujoče civilizacije. Razen znanstvenih ugotovitev o vzrokih in posledicah na tem področju ga je oblikoval tudi dejavnik, ki se ga v našem času najmanj zavedamo in o katerem sploh ne razmišljamo. Raven zavesti sedanje civilizacije je oblikovana predvsem v okviru eksperimentalne znanosti. Dejavnik, iz katerega izhaja in s katerim se oblikuje usmeritev vsake združbe ali civilizacije, pa je predvsem zavest, zavedanje posameznika in družbe.

Oglejmo si to dejstvo skozi Einsteinovo modrost: »Noben problem se ne more rešiti na isti ravni, na kateri je nastal«. Einstein ni bil le oče relativnostne teorije in hipoteze o kvantni naravi svetlobe. Bil je predvsem tisto, česar mu še nismo uradno priznali, vizionar, filozof in entuziast, kakršnih je naš Modri planet videl le malo. Kot tak je izrekel tudi citirano modrost. Problem podnebnih sprememb in atmosferskih motenj je nastal iz naše civilizacijske zavesti, na tej ravni pa je resnično nerešljiv. Zakaj?

V spominu ostarele, odhajajoče generacije, ki sega od zadnjega stoletja preteklega tisočletja v prvo stoletje sedanjega tisočletja, je v civilizacijskem razvoju prisoten nenehen klic po spremembah, po rušenju obstoječega in po hotenju nečesa novega, drugačnega. V okviru nenehnih sprememb smo se na tehnološkem področju poslovili od kremenčevih tablic in pisal naših babic ter sedli za vse bolj izpopolnjene računalnike, v enem samem stoletju smo se izkrcali iz kočije in vkrcali v raketo, pristali na Luni in hočemo naprej v Vesolje. Izpopolnili in iznašli smo nič koliko in kakšnega orožja za množično uničevanje. V okviru vseh teh nenehnih sprememb pa smo na etičnem področju v obratnem sorazmerju drseli in drsimo vedno hitreje navzdol. Stopnjevan napredek na področju znanosti je v nas dobesedno zadušil občutek odgovornosti ne le do nas samih kot ljudi, temveč tudi do narave in planetarnega življenja, s katerim si delimo skupni dom, planet Zemljo. Posledice takšnih sprememb so vsak dan bolj vidne in občutene, čeprav jih trmasto zanikamo s trmastim nadaljevanjem »vožnje v nasprotno smer«, ki se končuje na etičnem dnu.

Svet, v katerem živimo, ni le rezultat pretvarjanja materije v energijo, kar se je zgodilo z razbitjem atomov, temveč je tudi natančen odsev, natančna projekcija energijskih, miselnih procesov v civilizacijskem okviru ter iz njih udejanjenih posledic v materialni sferi. O miselnih energijskih nabojih se nam niti sanjalo ni in v svet energij smo skočili prepričani, da smo končno zgrabili za brado Boga samega, prežeti z najbolj črnimi energijskimi izlivi maščevanja, sovraštva in jeze, obupa, polni vseh v vojni rojenih negativnih občutkov in hotenj. Vsaka misel, vsaka z energijskim nabojem izrečena beseda pa ni le v eter odplavljen impulz in zvok. Oboje je dejavnik sveta energij s svojim učinkom in posledico.

Iz tistega časa se spominjam besed starega izraelskega rabina, ki je zgrožen nad povojnimi dogajanji povedal tisto, kar je ostalo preslišano: »Gorje nam, če ne bomo znali tega pozabiti!« Nihče od krmarjev civilizacijske usmeritve tega ni znal in ni hotel. Od Hirošime in Nagasakija naprej se gremo nesmiselne vojne z vedno bolj izpopolnjenim orožjem za množično uničevanje, deviacije v civilizacijskem okviru se neprenehoma in neustavljivo množijo, politične razprtije ne vodijo k enotnemu cilju za skupno dobro, temveč so le borba za oblast in doseganje osebnih ciljev. Vse to je, ne glede na levo, desno, nacionalno ali rasno provenienco, prežeto z negativnimi energijami, ki se v sedanjem, prelomnem času udejanjajo v materialni sferi človeških življenj s prevladujočimi energijami sovraštva, sebičnosti in maščevanja, s katerim so prežete družbene plasti zaradi različnosti okoliščin, v katerih živimo. Vse to je privedlo do neizmernega trpljenja planetarnega življenja, krčenja in onesnaževanja naravnega prostora in okolja ter s tem do izumiranja mnogih oblik planetarnega življenja in celo do uničenja in izumiranja v sami človeški vrsti. Tako smo v civilizacijskem okviru prišli do črne resnice, da strah pred smrtjo zamenjuje strah pred življenjem, kar potrjuje ogromno število dvomljivih smrti, ne le na naših cestah …

Pradavni in Davni so vedeli: čustveni energijski naboji zemeljskega življenja se akumulirajo v zemeljski atmosferi ter delujejo povratno in sinhrono: »Kakor je spodaj, tako je zgoraj, in kakor je zgoraj, tako je spodaj«.

V obdobju sedanje civilizacije je znanost zemeljsko atmosfero razdelila na več plasti, a brez vedenja, da je vsaka plast atmosfere sprejemnik in oddajnik energij planetarnega življenja Zemlje. Kot sprejemnik akumulira miselne in čustvene energije vsega planetarnega življenja – ljubezni, dobrote, sočutja, strpnosti in usmiljenja, enako pa tudi sovraštva, maščevanja, zaničevanja, napuha in vzvišenosti. Kot oddajnik pa jih vrača k svojemu izviru – našemu času in prostoru ter jih kot takšne udejanja kot podnebne spremembe in atmosferske vplive: katastrofe, kataklizme vedno večjih razsežnosti, kakršne po prestopu v tretje tisočletje stopnjevano ogrožajo naša življenja in visijo nad nami kot Damoklejev meč. Ob tem ostane pozitivnim energijskim nabojem le minimum moči. Energij misli in občutkov so se dotaknile le različne religijske smeri, ki govorijo o moči molitve. Dalje od tu na ravni naše civilizacijske zavesti ni razmišljanja.

Zemeljsko atmosfero, »srajčko Matere Zemlje«, kot so jo imenovali ljudje, ki so živeli v simbiozi z Zemljo in vsemi oblikami planetarnega življenja, v našem času nenehno onesnažujemo z negativnimi naboji naših misli in čustev. Tako podnebne spremembe kot atmosferski vplivi se stopnjujejo soodvisno z energijo naših miselnih in čustvenih nabojev ter tistimi in takšnimi dosežki znanosti, ki niso v soodvisnosti in usklajenosti z Zemljo in naravo; ki ne služijo več človeku in človeštvu, temveč obratno, človeka zasužnjijo in mu odvzamejo dve osnovi za dvig zavesti – svobodo in čas.

Vse to je nastalo in nastaja na ravni naše zavesti, zato je na tej ravni nerešljivo, a je rešljivo, in sicer na en sam, brezpogojen način – s spremembo zavesti, posamične in družbene. Dovolj je bilo delitev, ki so nas pripeljale v mračni čas, v katerem živimo. Nehajmo se deliti na leve, desne, demokrate, nacionaliste, bele, črne, rumene, rdeče. Takšni smo in zakaj bi se spreminjali, zakaj bi se sramovali naravnih danosti in svojih prepričanj? Pravico imamo do njih, a le do meje, ko takšna pravica ne rani in ne oskruni nikogaršnjega človeškega dostojanstva!

Postanimo LJUDJE, človek človeku ČLOVEK. Postanimo ČLOVEŠTVO, ki ne potrebuje energije iz atomskega reaktorja za novo, vse uničujočo Hirošimo, temveč energijo lastnih src kot delček vseobsegajoče univerzalne LJUBEZNI, ki lahko edina očisti nas, Zemljo, njeno »srajčko« in vse, kar obstaja v njunem obsegu. To je edina možna rešitev za vse zemeljske svetove – svet mineralov, flore, favne in človeka. Bog spi v kamnu, sanja v bilki, diha v živali in čuti v Človeku! Tako so ga razumeli in poznali tisti, ki so davno pred nami šli skozi zemeljski prostor in čas ter nam zapustili čisto, neoskrunjeno Zemljo. Kakšno bomo mi zapustili svojim zanamcem?

Ključne besede:
Zemlja, civilizacija, podnebne spremembe, energije, vojna, trpljenje, onesnaženje, ljudje, človeštvo

 

Sorodni članki:

1,599121E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: