Skupaj razkrivamo

19.5.2009

Zdrav kot riba?! 
Priredila: Adriana Dolinar

Zdrav kot riba! Pregovor, ki je nekoč slovel kot hvalnica zdravemu človeku. Zakaj nekoč? Ker žal znanstveniki danes pri preučevanju toksičnega bremena v naravi odkrivajo, da je ta na različnih področjih brezupno zasičena s toksičnimi ostanki velecenjene industrije. In ker morje vse bolj postaja velika luža, v katero se stekajo mnoge neumnosti človeštva, tudi pregovor »Zdrav kot riba« ne drži več.

V telesu enega kita na primer je toliko težkih kovin, da bi jih morali obravnavati že kot »nevarne odpadke«. Tudi topla priporočila, naj raje uživamo tiste vrste rib, ki hitro dosežejo svojo lovno vrednost (npr. girice, sardelice), niso zaman, zlasti če jih uživajo nosečnice, doječe mamice, majhni otroci … V maščobnem tkivu teh rib se namreč ne akumulira tako veliko težkih kovin kot v maščevju rib ali sesalcev, ki živijo v onesnaženem okolju dolgo. Prav tako kot v telesih živali pa se težke kovine kopičijo tudi v naših telesih.

Ko sem mlajšemu sinu razlagala, da je bolje jesti ekološka živila, ki niso obremenjena s težkimi kovinami in drugimi strupi ter tako ne škodijo našemu zdravju, mi je zatrjeval, da ni nič narobe z njim, ko poje škropljeno jabolko, saj vendar ni zbolel! Zakaj ga potem ne bi jedel?! V iskanju primernega odgovora se mi je ravno tisti trenutek v vidnem polju pojavila gruča upokojencev – izletnikov, ki so se prav tako kot mi ustavili na pijači in prigrizku na eni od obcestnih postojank. Ko so se nam približevali, sem opazila gospo, ki se je tresla kot šiba na vodi – Parkinsonova bolezen. Sinu sem pokazala omenjeno skupino ljudi in to gospo. Povedala sem mu: »Tako lahko zgleda tvoja starost, če bi med drugim brezbrižno jedel samo škropljeno sadje in drugo s težkimi kovinami in ostalimi strupi obremenjeno hrano.« Ob pogledu nanjo se je zdrznil.

Tudi A. Vogel je opozarjal na škodljivost teh snovi in v svojih prispevkih na to temo zapisal:

»Previdno s solmi kovin! Že pred mnogimi leti so znanstveniki poročali, da se soli težkih kovin kopičijo v mezgovnem sistemu, da v ledvicah delajo pregrado, da se kopičijo v hrbtnem mozgu in izzovejo težave še po desetletjih. To je posebej značilno za arzen. Niso še dokončno pojasnili, koliko težke kovine prispevajo k ohromitvam, hiranju mišičja, limfogranolomom in raznim boleznim hrbtenice in hrbtnega mozga.«

Nevarnosti strupov ne smemo presojati le po njihovem specifičnem delovanju, temveč mnogo bolj po njihovem učinku v daljšem času. Zastrupljeni bo imel strupe, ki izzovejo hitre značilne pojave (npr. drisko z bruhanjem) in se potem izločijo in nevtralizirajo, za bolj neprijetne. Mnogo manj pa mu bodo mar strupi, ki takšnih pojavov ne izzovejo, ostanejo pa v telesu in na dolgi rok povzročajo degenerativne ali zahrbtne bolezni. Morda prav ti bistveno sodelujejo tudi pri nastanku raka. Takšni strupi so zelo nevarni in tudi zdravstvena služba in strokovnjaki jih težko spoznajo.

Ne smemo pozabiti hudih posledic, ki jih je imel znani, z zaupanjem uporabljeni talidomidov izdelek. Navadno odkrijejo hude posledice takšnih strupov po naključju, pred tem pa si je z njihovo uporabo morda že na stotine ali tisoče ljudi poškodovalo zdravje za vse življenje. Naj spomnimo. Talidomid je ena najbolj razvpitih substanc s teratogenim učinkom. Leta 1956 so ga začeli predpisovati nosečnicam kot sredstvo proti prehladu in kot uspavalo. Leta 1960 pa so začeli poročati o stranskih učinkih talidomida, in sicer o deformacijah udov pri novorojenčkih v Zahodni Nemčiji. Izkušnje so pokazale, da pri močno učinkovitem kemičnem zdravilu nikoli ne vemo, kakšno bo njegovo dolgoročno delovanje. Noben kemik, biolog ali izkušen zdravnik tovrstnega delovanja nekega kemičnega izdelka ne more zanesljivo napovedati …

Kje vse se lahko skrivajo soli težkih kovin? Že Vogel je opozarjal, da je nezanemarljiv vir teh toksinov v zdravilih, ki vsebujejo med drugim tudi živo srebro, baker … Pomislite samo, v koliko cepivih se nahaja živo srebro! Prav tako je opozarjal na konzervanse in škropiva, ki vsebujejo baker, svinec, arzen … Ta so poleg kopičenja v telesu nevarna že pri škropljenju, ker jih lahko vdahnemo. Po nanosu na sadje in zelenjavo pa jih z njih težko operemo oz. odstranimo.

Še mnogo nevarnejša so novejša škropiva, spojine kloriranih ogljikovodikov (DDT, dieldrin, aldrin ...) in estri fosforne kisline v raznih oblikah. Ti strupi se ne primejo le zunanje sadne lupine, temveč vdirajo v liste in krožijo tudi po rastlinskem soku. Svarilo je prepozno, če se mora kmet po 10 ali 15 letih otepati pljučnega raka, kajti opozorilo, da nikoli ne sme škropiti brez maske, mu ne koristi več. Ne smemo misliti, da se organizem sčasoma navadi na strupe in mu ne morejo več škodovati. Žal ni tako.

Že v času Alfreda Vogla je znani in pogumni heidelberški profesor Eichholz poročal, da v velemestih ne raztelesijo več trupla, ki v tolšči ne bi imelo DDT-ja. Pri tem je nevarno dejstvo, da začne v primeru hujšanja – tudi bolezenskega – telo trošiti lastna tkiva, pri čemer se v kri sprostijo tudi nakopičeni strupi iz maščob, kar velikokrat povzroči odzive, ki si jih tudi zdravniki ne zanjo razložiti.

Vsekakor je bolje, če posegate po neškropljenem sadju, če pa niste prepričani, ali je škropljeno ali ne, ga pa raje olupite. S tem se boste sicer odpovedali odličnim fosfatom in dragocenim snovem pod lupino, odstranili pa vsaj tiste strupe, ki se primejo na lupino. Če kupujete na tržnici, povprašajte tudi, kdaj so bila npr. jabolka škropljena. Če namreč škropijo sadni nasad le pozimi, ko so drevesa gola, so s tem poškodovane kvečjemu podrasti in porušen mikrobni sestav tal. Samemu sadju pa naj škropljenje pozimi ne bi toliko škodovalo.

Poziv za škropiva, ki ne bodo spravljala v nevarnost našega zdravja in zdravja naših otrok, je vedno nujnejši. Če res ne gre brez strupov proti škodljivcem, bi morali uporabiti vsaj rastlinske strupe, ki se izločijo, nevtralizirajo in izgubijo moč za delovanje. V tobakovem izvlečku, proizvodih neke vrste krizanteme in v različnih tropskih rastlinah bi s sistematičnim preučevanjem brez dvoma našli možnosti, s katerimi ne bi bilo treba motiti biološkega ravnotežja in škodovati človeku. Poskusi škropljenja s presličnim ali rmanovim izvlečkom ali izvlečkom kapucinke in drugimi rastlinami so dali že čisto zadovoljive rezultate.

Vsi, ki se ukvarjate s pridelavo sadja ali zelenjave, pa pomislite tudi na to, da zdravo rastlino težje napadejo bolezen ali škodljivci, proti katerim se kasneje bojujete. Da bo rastlina zdrava, je seveda potrebna primerna prst oz. zemlja z ustrezno mikrobno sestavo in seveda ustrezno naravno gnojenje.

Tudi če bi se izdelovanje naravnih zaščitnih sredstev izkazalo za dražje, bi vendar morali dati zdravju prednost pred zgolj finančnim vidikom. Konec koncev z izbiro zdravega načina življenja na dolgi rok celo privarčujemo, saj se izognemo vsem nepotrebnim stroškom zdravljenja, ki se pojavijo, ko hudo zbolimo. Saj poznate tale pregovor: »Mladi zdravje zapravljamo, na stara leta pa ga kupujemo!« Ukrepajte in izberite manj strupov, da ne bo tako in da boste zdravi bolj kot danes ribe! 

Več na: www.avogel.si/

Ključne besede:
ribe, nosečnost, maščevke, bioakumulacija, strupi, težke kovine, sadje

 

Sorodni članki:

1,660156E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: