Skupaj razkrivamo

9.3.2009

Morilec čebel je morilec ljudi, Anton Komat, 07. Mar, 2009

Iz Sobotne priloge, 7.3.2009 

V Sloveniji se že vrsto let dogaja barbarski bioterorizem. Umiranja rib v rekah smo se že privadili, običajni so pomori ptic, vse manj je žabjega regljanja, manj prepoznavno je umiranje živali, ki niso blizu našim očem in našim srcem ali pa o njih nič ne vemo. Zdaj umirajo čebele, množično padajo z neba, pred našimi očmi. Pomori se vrste drug za drugim, brez krikov bolečin, brez potokov krvi. V tej nemi grozi smo priče nenehnemu sprenevedanju odgovornih, plačanih, da delajo v interesu preživetja. Zato je nujen širši pogled, moramo ga razširiti, da oživimo naša otopela čustva in ohromelo odgovornost.

Temu, kar je nasprotno logični resnici, pravimo zmota, kar moralni, temu rečemo laž. Nekdo je lahko resnicoljuben in govori, kar misli, čeprav je v zmoti, drugi pa pove, kar je videti logična resnica, a pri tem laže. Zato trdim, da se zmota rodi iz laži. Človek laže in se od drugih ljudi uči laži. V družbenem vedenju smo se naučili laži, in ker človek vse gleda s človeškimi očmi, vse počloveči. Človek počloveči naravo in ji pripiše človeške lastnosti in namene. Ker govori eno, misli in čuti pa drugo, domneva, da ima tudi narava navado misliti in čutiti na en način, predstavlja pa se nam drugače. Domnevamo, da nam narava laže. Toda narava ne laže! Laže človek, in to po naročilu ali po opustitvi, ko potvarja resnico ali pa jo zamolči. Če združimo povedano, lahko zaključimo s presenetljivo mislijo: narava laže lažnivcem. V tej strašni mlakuži laži in strahopetnosti slišimo kričanje: »Dejstva, le strokovna dejstva! Nič besed!« Najvišje, odrešilno dejstvo pa bi bilo, da bi vsakdo povedal svojo resnico. Že samo s tem bi bili na drugi strani brezna, ki nam zija pod nogami.

Svet vsiljenih resnic
Čebele v Sloveniji umirajo pred našimi očmi, milijoni, milijarde čebel po vsem svetu, toda človeška brezbrižnost in neumnost nimata meja. Na žalost živimo v svetu, kjer centri moči odločajo, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo rešil. V takem svetu vsiljenih resnic moramo skrajno resno postaviti vprašanje, kaj sploh je resnica. Resnica je bila vedno najbolj nevaren koncept v človeški zgodovini. Predvsem če se skriva za krinko objektivnosti, danes bi rekli strokovnosti. V zgodovini se je še vedno izkazalo, da je elitni sloj z resnicami (kot dogmami) vedno upravičeval in uresničeval svoje gospodarske in politične cilje. Včasih so heretiki končali svoje predrzno življenje na grmadi, danes gorijo bolj sofisticirane grmade, ki so kurjene z diskvalifikacijo in eliminacijo iz družbenega okolja. Tako smo bili pred dvema letoma nasprotniki sprememb pesticidnega zakona v parlamentu označeni kot »ekoteroristi, ki so enako nevarni kot islamski fundamentalisti«. V Sloveniji se vsak dan dogaja, da novodobni heretiki izgubljajo službe ali pa ne morejo dobiti zaposlitve, ker telefoni centrov moči sežejo v zadnjo slovensko vas. Taka drža oblastnikov je presenetljivo podobna drži Poncija Pilata. Samovšečni nastopač in arogantnež je Jezusa našemil v kralja, ga okronal s trnovo krono, ga dal bičati in ga razstavil v posmeh ljudem. Ecce homo! Oholi Rimljan je imel v mislih zgolj komedijo zasmehovanja in ponižanja, toda drhal, skupaj s farizeji, je začela kričati: »Križaj ga!« In so ga križali. Namesto komedije je nastala tragedija. Jezus je bil križan kot terorist. Pilat se je sicer vprašal: »Kaj je resnica?« Vendar ni počakal na odgovor, ampak je šel in si umil roke. Toda Jezus nam je zapustil nedvoumno navodilo. Rekel je: »Če boste molčali, bodo kamni govorili!«

Zato ne molčimo, ker molčati pomeni isto kot lagati! Izogibanje pogovoru o velikih problemih je hinavščina in laž, obenem pa navadni idiotizem. Vsi oholi oblastniki najprej obidejo problem, potem pa se širokoustijo, kako ga ravnokar rešujejo. Novodobno farizejstvo! Prav to počne novokomponirani kmetijski minister. Namesto konkretne varnosti nam ponuja abstraktna zagotovila, čebelarjem pa odškodnine zaradi umrlih čebel. Toda čebele niso potrošna roba, ki jo je mogoče kupiti, in strupi so hudičevo konkretni tudi za človekovo zdravje. Strupi ubijajo! Če prodamo čebele, smo prodali svojo dušo! Kot Faust bomo prodali svojo dušo hudiču!

Uničevanje ekosistema
Za družbeno ogrevanje nujnosti uporabe čebeljih strupov je naokrog zaokrožilo vabilo govedorejskega poslovnega združenja in kmetijsko-gospodarske zbornice, ki se začenja z debilnim pozivom: »Kaj bomo sejali, če ne bomo smeli oziroma mogli sejati koruze?« (Kaj neki sejejo nemški in francoski kmetje, kjer koruzne njive obsegajo stokratne slovenske površine in kjer so ti strupi prepovedani?) Poziv je pripisan govedorejcem, vendar sem trdno prepričan, da naši kmetje niso tako neumni, za kakršne jih imajo njihovi samooklicani skrbniki. Ti kmete zgolj zlorabljajo za doseganje svojih interesov, ki nimajo s preživetjem kmetov nič skupnega. Ti so kmete našemili z vrečami kemičnih gnojil in škropilnicami najhujših strupov ter jih potisnili na trg. Po domače povedano, poslali k zlodeju, v pekel preživetja. Nihče namreč kmetom ni povedal, da z uporabo strupov uničujejo tisto, kar je osnova njihovega preživetja, rodnost prsti. Nihče kmetom ni povedal, da le 0,1 odstotka pesticidov doseže ciljnega škodljivca, da večina strupov pomori vse živo – insekticidi dekompozitorje, ki so nujni za kroženje snovi v ekosistemu prsti, herbicidi primarne producente, fungicidi pa zagotavljajo pomor deževnikov do globine oranja. In prav deževniki, ki v dvajsetih letih obnovijo celotno kmetovo njivo in jo spremenijo v najrodovitnejši humus, v svojih izločkih obogatijo prst s petkrat več dušika, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija. In to zastonj! V primerjavi z učinkom deževnikov so drage vreče kemičnih gnojil parodija v slogu Montyja Pythona. Kmetje ne vedo, da učbeniki agronomije pred petdesetimi leti (ko se je začela agrokemična vojna proti življenju) naštevajo dobro stotnijo škodljivcev, današnji nabor pa presega tisoč različnih škodljivcev. Zakaj neki? In zakaj neki koruzni hrošč?

Strup v kozarcih Ljubljančanov
Začelo se je z alarmom, z razglasitvijo splošne nevarnosti, skratka z vojaškim besednjakom, ki ga poleg armad tega sveta premorejo le še kemični terminatorji življenja. Njihove bojne formacije imajo glavni štab v fitosanitarni upravi (Furs), potrebno formalno podporo pa v uradu za kemikalije. Dovolj je bilo nekaj najdenih hroščkov, ki jih je zaneslo s Hrvaškega, in že je bila suspendirana kemična varnost. Če pogledamo na zemljevid, opazimo sila pomenljivo dejstvo, da se je koruzni hrošč najprej pojavil okrog letališč! Kdo ga je tja zanesel, prepuščam vaši domišljiji, moja primerjava z bioterorizmom je zgolj naključna. Skratka, klotianidin in tiametoksam so uporabili, še preden sta bila sploh registrirana. Izmislili so si do šestkilometrski varnostni pas od »žarišča napada«. V tamponsko cono je tako padlo celo z vodno zaveso zavarovano vodozbirno območje občine Ormož, ki s pitno vodo oskrbuje 25.000 ljudi! V njegovem centru so posejali koruzo! Uporaba tretiranega semena ni bila dovoljena le na območju življenjskega prostora panonskega hrčka. Lepo, da varujemo redko žival, ki je čudežno preživela v uničeni pokrajini, kaj pa ljudje in čebele?

Takrat je direktorica Fursa zapisala: »Če kolobarjenje zaradi pomanjkanja zemljišč ali prevelike potrebe po krmi ni mogoče, je potrebno uporabiti seme, tretirano z insekticidoma …« Torej koruzni hrošč sploh ni bil problem, temveč je problem kronično pomanjkanje koruze. Resnica je, da je uhlevljenih živali preveč glede na kapacitete okolja, zato je koruzi z vsemi strupi vred dovoljen vdor celo na zavarovana vodozbirna območja. To ste videli na zdaj zaprti (zaradi pesticidov) vodarni Hrastje in to si lahko ta čas ogledate pri vodarni Brest, ki s »pitno vodo« oskrbuje južni del Ljubljane. Koruza raste v obsežni monokulturi vse do ograje črpališča in strupeni pesticidi nemoteno pronicajo v kozarce Ljubljančanov.

Prepovedi insekticidov v Franciji in Nemčiji
Toda povrnimo se k čebelam. Ko smo leta 2004 imeli velik pomor čebel, so teste opravili italijanski laboratoriji in poročali, da je možen vzrok pesticid imidakloprid. Toda v sporočilu ministrstva za kmetijstvo (MKGP) smo brali: »Na podlagi dobljenih laboratorijskih rezultatov je nacionalni veterinarski inštitut podal strokovno mnenje, da imidakloprid, ki je bil ugotovljen v sledovih, ni bil glavni vzrok za odmrtje čebel, zato na MKGP oz. FURS za zdaj še ne razmišljamo o ukrepih prepovedi uporabe imidakloprida.« Kdaj pa so sploh razmišljali?

Kot neslana šala izzveni reklamno sporočilo, ki ga proizvajalec imidakloprida promovira za neki drug pripravek, ki prav tako vsebuje ta strup in je namenjen uničevanju mravelj in termitov. Tam piše: »Naš pripravek povzroča vrsto učinkov na termite in mravlje tako, da se prenehajo hraniti in so nesposobne vzdrževati svoje kolonije in da so zaradi padca odpornosti bolj ranljive za vse vrste bolezni.« A prav to se dogaja čebelam, ki žive v kolonijah tako kot mravlje in termiti! To je norčevanje iz zdrave pameti.

Medtem ko naši agroveleumi niso razmišljali, je francoska vlada že leta 1999 na podlagi analiz neodvisnih raziskovalcev takoj prepovedala uporabo vseh pripravkov, v katerih je imidakloprid. Sledili so jim Nemci in drugi. Lani je takratni kmetijski minister končno prepovedal uporabo za čebele smrtonosnih insekticidov in oddahnili smo si. Toda nova oblast je naplavila novo priložnost. Naši »strokovnjaki« so šli k hitri spovedi, se do tal priklonili korporaciji, ki proizvaja strupe, in jo prosili odveze. Nikakor ni šlo za strokovno, ampak za hlapčevsko odločitev, ki se reflektira kot navadni sofizem, kar je sila nevarna družbena praksa. Nenadoma se pojavijo posvečeni ekspertokrati in v sila strokovni razpravi ugotovijo, da je vse varno in vse pod nadzorom. Po načelu Rim gori, senat pa razpravlja, v praksi bi temu rekli »kadija tuži, kadija sudi«. Vsi vemo, da čebele umirajo, obenem pa smo priče, kako kvazimetodološki racionalizem preide v popoln iracionalizem, po domače v bedarijo. Priče smo konfliktu med resnico in metodo in ta konflikt zagovornikov metode za dosego cilja kot sredstvo uporablja laž. Zgoraj sem zapisal, da narava laže zgolj lažnivcem, ti pa potem svojo zablodo prodajajo zapakirano kot »strokovno mnenje«. V službi interesa kapitala, seveda. Toda treba je vedeti, da smo za čebelami na vrsti ljudje. Morilec čebel je morilec ljudi!

Sodobni sistem vsiljenih resnic je reduciral življenje planeta na uporabno vrednost in s tem ustvaril počlovečeno naravo in razčlovečenega človeka. Toda ta projekt se že obrača, ne le proti zavedeni večini, temveč tudi proti uzurpatorjem moči. Če sem omenil slovenske ekoteroriste, slovensko Al Kaido, potem ne morem mimo modreca islamskega sveta z imenom Ibn Almukafa: »Človeka najprej doleti kazen zaradi prevare. Prevara pa tudi tisti, ki ne prisluhne ljudem.« Bedna vladavina arogantnih politikov je zato vedno kratkega diha. Morda smo res videti kot sodobni Don Kihoti, vendar Don Kihot ni bil pesimist. Pesimizem je značilna drža za novodobne Hamlete, za napihljive nevretenčarje, egoistične povzpetnike, ki verjamejo samo v denar. Za Don Kihota velja ferum victorem cepit, premagal je svoje zmagovalce. Sodobni Don Kihoti smo optimisti in imamo le eno pot – da vstopimo v pekel z naperjeno sulico in osvobodimo vse zapeljane, ki so verjeli v lažno upanje, ki ga trosi brezdušna oblast. Na peklenska vrata pa izobesimo napis: »Ko umre upanje, oživi delovanje!«

Sedaj umirajo čebele, človekove sopotnice, čudovita bitja, ki nam darujejo nekaj najdragocenejših zakladov narave in nam omogočajo preživetje, brezplačno, zastonj. Ali je res vredno samo tisto, kar drago plačamo? Čebelarji naj že enkrat umaknejo svoje čebele na varno v gozdove, da bodo prevarani kmetje ostali brez pridelka. Morda jih bo to končno streznilo in prebudilo. Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Potem naj prisilijo kmetijske pospeševalce, kmetijske strokovnjake in prodajne referente tovarn strupov, da s čopiči oprašujejo sadno drevje in poljščine. Le tako bodo končno vsi skupaj strokovno ugotovili, da brez čebel ne gre. Preživetje čebel in ljudi ni strokovna, marveč osnovna javna politična odločitev, ki naj temelji na uporabi previdnostnega načela.

Ključne besede:
čebele, pesticidi, zakonodaja, strup, ekosistem, kmetje, insekticidi, fungicidi, herbicidi, pomori čebel

 

Sorodni članki:

0,40625

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: