Skupaj razkrivamo

31.12.2018

Miklavž, Božiček in Dedek mraz
Besedilo: Maria Ana Kolman

V času zimskega solsticija so stare kulture praznovale rojstvo božanstev: Krishne, Horusa, Indre, Bude, Freje, Frigge, Izide, Ozirisa, Atisa, Kibele, Adonisa, Astarta, Svaroga, Mitre itd. Praznovanja so potekala v čast zmage svetlobe nad temo, dobrega nad zlim, življenja nad smrtjo. Pred krščanstvom so v času zimskega solsticija na Slovenskem praznovali ponovno rojstvo Sonca. Staroverci so praznovali rojstvo Svarogovega in Vidinega sina Svarožiča s kurjenjem kresov. V najdaljših nočeh leta, ko je moč Svarožiča najmanjša, so mu tako pomagali z ognjem kresov in t.i. čokov. Poleg tega so pogani 25. decembra praznovali rojstni dan boga Mitra. Te poganske praznike so pričeli »pokristjanjevati« leta 350 n. št., ko je papež Julij I. razglasil 25. december za Jezusov rojstni dan. Obhajanje Jezusovega rojstva je postopoma izpodrinilo vse druge obrede ob solsticiju.

Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, zagotovo pa to ni 25. decembra. V Evangeliju po Luku je zapisano, da so ob Jezusovem rojstvu »pastirji bivali na prostem« in čuvali svoje črede (Luka 2:8-11). Betlehem je v zimskem vremenu izpostavljen mrzlemu dežju in snegu, zato so pastirji črede spravili pod streho in niso »bivali na prostem«. Poleg tega sta Jožef in Marija odšla v Betlehem zaradi popisa prebivalstva, ki ga je odredil cesar Avgust (Luka 2:-7).

Malo verjetno je, da bi cesar ukazal ljudem, ki so sovražili rimsko oblast, da naj v najhladnejšem času zime odidejo v svoj rojstni kraj. Praznovanje Božiča v času, ko potrošništvo postaja vodilna ideologija, je za večino ljudi predvsem čas obdarovanja. Božiček je postal novodobna mitološka osebnost, ki smo jo prevzeli iz Amerike. Angleško ime za Božička ‘Santa Claus’ izhaja iz nizozemske besede ‘Sinter Klaas’ ali Sveti Miklavž. Z nizozemskimi priseljenci se je v 18. stoletju praznovanje preneslo v New Amsterdam kot se je takrat imenoval New York. Obisk Miklavža so praznovali na večer 5. decembra. Ko so kolonijo prevzeli Angleži, je bilo praznovanje že precej zakoreninjeno in tudi angleški otroci so želeli svojega ‘Sinter Klaasa’, ki bi jim prinašal darila. Ker pa angleški protestanti niso praznovali dnevov svetnikov, je bil obisk Sinter Klaasa prestavljen na božični večer. K popularizaciji in razširitvi Božička po vsem svetu pa je po letu 1930 veliko prispevala Coca Cola z reklamo, na kateri je bil upodobljen Božiček.

Pa vendar je na lik Božička vplivalo tudi poganstvo in celo šamanizem. Podobno kot Božiček se je v zlati kočiji ali saneh z vpreženimi konji ali severnimi jeleni vozil tudi skandinavski bog Odin in prinašal ljudem darila. Tudi Odin je v hišo vstopal skozi luknjo za dim, kasneje pa skozi dimnik. Po legendi, ki jo je opisal Jacob Grimm v svoji pravljici Divji lov na predvečer germanskega praznika Yule v času zimskega solsticija vrhovni bog Wotan, bog modrosti, gospodar življenja in smrti, galopira po nebu in preganja potnike, ki v tem času potujejo čez njegovo ozemlje. Morda je tu zakoreninjena tradicija božiča kot družinskega praznika, ko naj bi bila družina doma.

Na arktičnih področjih se v času zimskega solsticija po t.i. svetovnem drevesu (axis mundi) na Zemljo spušča šaman in ljudi obdaruje ali kaznuje. Tudi šaman vstopa v bivališča skozi dimnik ali pri nomadskih ljudstvih skozi odprtino v jurtah in ailih.

Pogosto je prepričanje, da je sta rdeča in bela barva Božičkovih oblačil povzeti po mušnici, ki jo nekateri šamani uživajo z namenom doseči trans ali spremenjeno stanje zavesti, v katerem lahko doživljajo t.i. šamansko potovanje. Mušnica vsebuje namreč dve halicinogeni substanci – ibotensko kislino in muskimol, strupena nevrotransmitorja, ki v pravilno odmerjenih majhnih količinah povzročata trans. Nekateri trdijo, da je tudi Božičkov pozdrav »ho, ho, ho« povzet po evforičnem smehu, leteči jelenčki pa naj bi bili plod halucinacije.

Sveti Nikolaj oz. Miklavž, ki ima god 6. decembra, je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Na Slovenskem mu je posvečenih kar okrog dvesto cerkva. O njem kroži več legend. Najbolj poznana je legenda, v kateri je tri hčere obubožanega trgovca obvaroval sramote. Oče jih je nameraval poslati v javno hišo, da bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi dimnik vrgel tri kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno doto. Zlato je padlo v nogavice, ki so se sušile ob kaminu in od tod je nastal običaj, da se darila ob Miklavžu delijo v nogavicah.

Sveti Nikolaj velja tudi za zaščitnika mornarjev in ribičev, pa tudi živine. Njegov god je
sovpadal z obdobjem, ko so se volkovi začeli zbirati v krdela in napadali vasi in živino.
Ljudje so mu zato v tem času na oltar prinašali darove, da bi jih uslišal in varoval. Marsikje je Sveti Nikolaj prevzel tudi vlogo boga podzemlja Velesa kot prenašalca duš umrlih v spodnji svet. Prav v decembrskem času naj bi se v svet živih namreč vračale duše umrlih prednikov in obiskovale svoje domove. Verovanje izvira verjetno iz dejstva, da je v tem času dan kratek, noč pa dolga in meja ločnica med spodnjim svetom, svetom teme in mrtvih, in svetom živih zelo tanka in prestop med svetovoma v tem času najlažji. Zato so se možje ob večerih zbrali v skupine, se našemili in kot »duhovi umrlih« hodili od hiše do hiše. Navada se je k nam prenesla z Bavarske in sčasoma dobila krščansko vsebino: parklji (beseda izvira iz nem. besede Bartl ali brada), ki so v germanski mitologiji zli demoni, so ustrezali srednjeveški predstavi hudiča kot hibrida med človekom in kozo. Pogosto je s skupino parkljev hodil tudi Miklavž, ki je na večer 5. decembra pridne otroke obdaroval, porednim pa prinesel šibo.

Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, katerega izvor je precej drugačen od izvora Božička in Miklavža. V času pred krščanstvom naj bi ga imenovali Varun, simboliziral pa je kaos in smrt in bil nekakšno nasprotje Mitre, ki je bil simbol sonca, svetlobe in reda. Njegov izvor je indoevropski, v hinduizmu je to bog morja in zavetnik zahodne strani neba. Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, se je Varun spremenil najprej v troglavega boga Trojana, kasneje v Sv. Nikolaja in nazadnje v dedka Mraza. Pred krščanstvom so ljudstva severa častila bogove in duhove, ki so poosebljali naravne sile: mraz, led, veter in temo. Mraz, sneg, led in tema so bili povezani s smrtjo. V skandinavskih mitih je na ledenem severu kraljestvo mrtvih, ki mu vlada strašna boginja Hel, prototip Snežne kraljice iz Andersenove pravljice.

Vladar severa je bil v ruski mitologiji tudi Marozko ali dedek Mraz, ki prvotno ni veljal za prijaznega prinašalca darov – edino darilo, ki ga je lahko dal ljudem, je bila možnost za preživetje naslednje zime. Ime dedek Mraz je dobil mnogo kasneje, ko se je iz poosebitve vsega slabega njegov kult preobrazil v dobrega starca, ki prinaša darila. V mitologiji se pojavlja kot Pozvizd ali Vihrja (bog vetra in slabega vremena), Karašun ali Črnobog (bog podzemlja) in Zimnik (bog zmrzali).

Na začetku so stari Slovani na podlagi svojih poganskih izročil Dedka Mraza sprejemali s previdnostjo, saj je veljal za zlobnega in krutega duha, ki je hodil po gozdovih, pokrival zemljo s snegom, drevesa z ivjem, reke in jezera pa z ledom. Srečanje z njim je obetalo težave: zli bog bi človeka lahko zamrznil do smrti. Zato so ga ljudje vabili domov v goste, mu postregli z dobrotami in ga prosili, naj bo milosten in naj ne uniči njihovih pridelkov in živine. Pa vendar se je v zgodovini ruskega naroda izkazalo, da to zlobno božanstvo vendarle ni tako negativno: med ljudstvom se je širilo prepričanje, da jih prav on varuje pred sovražniki – kot Pozvizd, Zimnik in Karašun je ustavil Napoleona pred Moskvo, Hitlerja pred Stalingradom.

Popolnoma razumljivo je, da je božanstvo, ki je vladalo krutim silam narave, tudi samo dobilo krut značaj. To je v borbi s poganstvom znala izkoristiti cerkev, ki je deda Mraza predstavila kot kruto pogansko božanstvo, hudobnega starca s severa, gospodarja ledu in viharjev, ki v svoji zlobi zamrzuje ljudi, krade otroke in jih v vrečah odnaša v svoje ledeno kraljestvo. Prav te predstave so navdihnile duhovščino, da je po uvedbi krščanstva v Rusiji kradla neposlušne otroke in krivdo naprtila poganskim bogovom. Ob sežiganju heretikov na grmadi je bila to še ena grozota, ki si jo je izmislila cerkev v imenu vere.
Takšna interpretacija cerkve je seveda otrokom vsiljevala zastrašujočo predstavo o dedku Mrazu. Ker se je vpliv krščanstva v Rusiji v poznem XIX in na začetku XX. stoletja zmanjšal, se je podoba deda Mraza pričela spreminjati. Prvič se je dedek Mraz pojavil na božični dan leta 1910 v Harkovu na predstavi za otroke. Ko so otroci poslušali pesem »Veter ne besni nad gozdom« pesnika Nikolaja Aleksejeviča Nekrasova (1821-1878), ki opisuje pokrajino ledenega severa in vladarja Maroza, so pričeli jokati. Pomirili so jih šele, ko so dedku Mrazu sneli brado, da je bil videti bolj »človeški«.

Revolucija leta 1917 je stare obrede odpravila. Toda v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je obredje ob koncu leta počasi oživljalo. Novembra 1935 je Stalin nagovoril Ruse: »Življenje je postalo boljše, tovariši! Življenje je postalo bolj veselo.« Kmalu so se v praznovanje Novega leta vrnile jelke, ki so imele namesto Betlehemske zvezde peterokrako sovjetsko zvezdo. Še vedno pa je bil problem z Dedkom Mrazom, ki so se ga otroci bali. Da bi bil videti kot prijazen dedek, so v njegovo spremstvo vključili Sneguljčico in gozdne živali. Praznovanje ob solsticiju je bilo odraz starodavnega obredja: zimzelena jelka je bila simbol svetovnega drevesa in nesmrtnosti, plesi v krogu so simbolizirali sonce, igre pa zmago svetlobe nad temo.

V veselem vzdušju so se ljudje lažje soočili z zimo in bližino smrti v času umirajočega sonca. Podoba strah vzbujajočega starca Maroza je bila dokončno izbrisana in staroslovanski Bog Maroz je postal simbol najbolj priljubljenega narodnega praznika - novega leta, ki je nadomestil božične praznike. Uveljavilo se je prepričanje, da Dedek Mraz, vladar mrzlega severa, prinaša v srca ljudi toplino, ki greje kot sonce, njegova vnukinja Sneguljčica pa mu pomaga deliti darila.

Sneguljčica nima korenin v slovanski mitologiji. Zgodba o njej je nastala konec XIX. stoletja. Ruski dramatik Aleksander Ostrovski (1823-1886) je l. 1873 napisal poetično dramo Sneguročka. Navdih za zgodbo mu je dala varuška, ki je v otroštvu skrbela zanj in mu pripovedovala pravljico o Sneguročki. Za operno uprizoritev dramske pesnitve je glasbo napisal Čajkovski. Sneguljčica je tu predstavljena kot hči lepotice boginje pomladi Vesne in Dedka Mraza. Hrepeni po ljubezni, vendar ne zmore ljubiti. Mati ji podari to zmožnost, ker pa je narejena iz snega in ledu, se začne topiti, ko ji srce ogreje ljubezen. Po motivu tega dela je nastala tudi Balada o Sneguročki Svetlane Makarovič.

V Slovenijo je bil Dedek Mraz prenesen iz Rusije po 2. svetovni vojni, ko je takratna oblast skušala odpraviti cerkvene praznike in skladno z novo ideologijo uvesti nove. Najprej je prišlo do ločitve praznovanja božiča in novega leta in zamenjave božične jelke z novoletno. Leta 1948 so prvič organizirali program za praznovanje ob novoletni jelki, v katerem je bil ključen nastop Dedka Mraza. Z informbirojem pa se je morala ruska podoba Dedka Mraza seveda spremeniti, zato se je razvila ideja, da je naš dedek Mraz doma na Triglavu in naj bi se zato imenoval oča Triglav. Spremljali naj bi ga gamsi, vile, snežinke, planike in planšarji. Spremenila se je tudi njegova podoba, ki mu jo je l. 1952 dal Maksim Gaspari: s sivobelimi lasmi, košato brado, ovčjim kožuhom in plaščem s slovenskimi ljudskimi ornamenti. Beli mož »rdečega izvora« je sicer nekoliko spremenil podobo, obveljalo je tudi prepričanje, da prihaja s Triglava, ime dedek Mraz pa je vseeno ostalo. Ena prvih pesmic, ki jo znajo zapeti otroci, je pesmica Janeza Bitenca Siva kučma, bela brada … Duh dobrega dedka Mraza je sicer izpostavljen ideološkim viharjem, pa vendar ostaja v zavesti naroda kot dober dedek, ki nam na prestopu v novo leto seveda prinaša darila.



Ključne besede:
dedek mraz, božiček, miklavž, obdarovanje, šege, navade, šamanizem, obred, božič

 

Sorodni članki:

1,611328E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: