Skupaj razkrivamo

6.11.2018

Nov pogled na bolečine
Besedilo: Pika Klančnik

Anatomski atlasi razčlenjujejo človeka tako, kot da lahko vsak organ ali mišico ločimo od celote – podobno kot avtomobilski del, ki ga preprosto odvijemo in zamenjamo z drugim. 
Na osnovi takega razumevanja človeškega telesa so se nato izoblikovale diagnoze (ki upoštevajo lokacijo simptoma), zdravniške specializacije za posamezne dele telesnega »stroja« in tudi metode zdravljenja. 

Šele v zadnjem času, ko se miselnost spreminja tudi globalno, smo začeli dojemati, da mehanski model telesa, ki ga zahodnjaki razvijamo zadnjih petsto let, ne zmore razložiti vsega, kar se v njem dogaja. Tako je tudi zahodna biomedicina vse bolj dojemljiva in odprta za celosten pogled na zdravje. Vzemimo za primer črevesno mikrobioto; še pred dvema desetletjema so bila spoznanja o pomembnosti črevesne flore za prebavo, odpornost in počutje za marsikoga »znanstvena fantastika«, zdaj pa so splošno priznana in prepoznana. 

Pa smo pripravljeni na še večje presenečenje? Tudi kosti, mišice, kite in ožilje niso tako vsaksebi, kot smo dolgo menili. Dobesedno vse v našem telesu je povezano s tridimenzionalno fluidno mrežo vezivnega tkiva iz kolagenskih vlaken, ki ji poenostavljeno pravimo fascija. Zadnja znanstvena odkritja o njej so fascinantna! Poleg tega, da nas »drži skupaj«, se prilagaja vsakemu našemu gibu in omogoča zaznavanje telesa v prostoru, je izredno pomembna tudi pri transportu snovi po telesu.
 
Znanost danes navdušeno govori o »novem« organu, tako imenovanemu »intersticiju«, ki ga opisuje kot mrežo s tekočino napolnjenih prostorov v vezivnih tkivih, ki se razprostira vsepovsod po telesu. Najti jo je pod celotno površino kože, v prebavnem sistemu, pljučih, okrog kosti in mišic. To je odprta tekoča avtocesta brez robnikov, ki povezuje dobesedno vse dele telesa. 

No, ne mislite, da je v vašem telesu čez noč zraslo nekaj novega. Fascije so tam, odkar obstaja človek. O tem že ves čas govorijo tradicionalne medicine – le da zanje uporabljajo izraz meridijanska mreža.

Nič novega na svetu, torej. Vse je ves čas povezano. Tudi naše telo ves čas deluje kot enoten organizem in ne kot mehanski seštevek delov. Le svojo sposobnost za to, da pogledamo zunaj trdnih struktur, smo obnovili, mehanicistični način mišljenja pa zamenjali z bolj celostnim.

Da bomo zares celostno razumeli bolečine in našli načine, kako jih odpraviti ali vsaj obvladati, je v razumevanje nujno vključiti tudi fascije. 

Ker so vsa naša tkiva »zapakirana« v mrežo fascij, vsak naš gib vpliva na celotno miofascialno (mišično-vezivno) linijo. Predstavljajte si nogometni gol – če žoga udari v mrežo v enem kotu, napne in spremeni tudi mrežo na drugi strani. Tako tudi napačna lega gležnja napne mrežo fascij, kar se na koncu pozna na kolku, dolgotrajno držanje računalniške miške pa ustvari napetost v vratu in medlopatičnem delu hrbta. 

Celotna fascialna mreža je narejena tako, da fascialne ovojnice pri gibanju drsijo druga ob drugi. Območja, na katerih je gibanja (obremenitev) premalo ali preveč (denimo zaradi ponavljajočih se gibov), se odebelijo, vnamejo in zlepijo. Posledično v obeh primerih tudi ni več prave pretočnosti. 

Nas bolijo mišice ali fascije?
Zdaj je dokazano, da je fascija tudi eden od najbogatejših senzornih organov. Vsebuje namreč desetkrat več mehanoreceptorjev kot mišice (Myers, 2011), ki pri odzivu na okolje posredujejo hitreje, kot bi to dosegli z zavestnim odzivom. 

V fascialni mreži je ogromno število drobnih živčnih končičev, ki prosto plavajo; v nasprotju z živčevjem jih ne obdaja zaščitna mielinska ovojnica. Zato lahko rečemo, da so fascije naš vseobsegajoči internet, ki v vsakem trenutku spremlja, kaj se dogaja v telesu, in to prek centralnega živčnega sistema sporoča »centrali«.

»Vodni organ« se ne sme izsušiti
Fascialna mreža na ravni mikrostrukture spominja na čebelje satje. Sestavljajo jo kolagenska in elastinska vlakna, na katera je vezana hialuronska kislina, ta pa nase veže molekule vode (je torej zelo hidrofilna – »ljubi« vodo). Na hialuronsko kislino se vežejo še glikoproteini, ki so tudi hidrofilni in nase vežejo molekule vode. Prav voda mreži omogoča, da je živa, premična in pretočna. 

Prostor v mreži zapolnjuje viskozna tekočina v stanju gela, sestavljenega iz vode in »gradbenega materiala«, ki se sproti porablja za vzdrževanje in razgradnjo vlaken, razgrajena vlakna pa se nato sproščajo tudi v medcelični prostor. 

Voda s hialuronsko kislino (hialuronan) deluje kot lubrikant, ki omogoča drsenje. Če je vode premalo, se žal zgodi prav nasprotno: hialuronan deluje kot superlepilo in povzroča zlepljanje ovojnic. 

Ker tudi vsa cirkulacija v telesu prehaja skozi fascialno mrežo, zadebelitve v mreži povzročijo blokado v transportu telesnih tekočin. Bolj ko je mreža v posameznih delih zadebeljena in slabo hidrirana, težje skoznjo prehajajo hranila v eni smeri in odpadne snovi v drugi. Zato zadebeljene in slabo hidrirane fascije zadržujejo odpadne produkte, ki se ne morejo izločiti iz telesa in lahko povzročajo vnetje. 

S staranjem naše vezivno tkivo izgublja elastičnost in hialuronsko kislino, s tem pa se zmanjša tudi njegova hidriranost. Ko je fascialna mreža izsušena, postane krhkejša, zato se vlakna pri enaki obremenitvi prej strgajo oziroma poškodujejo. V nasprotju s pričakovanji pa izdatno pitje fascij ne hidrira, kot bi si želeli, če jih hkrati ne raztezamo. Prav s preučevanjem fascij smo naposled dobili razlago, zakaj so počasne vadbe, ki jih izvajajo vzhodnjaki, in »topeče« tehnike raztezanja tako zelo učinkovite. S počasnim in dovolj dolgotrajnim raztezanjem stiskamo oziroma »ožemamo« fascialno mrežo (kot umazano gobico), s čimer iztisnemo zastalo tekočino in omogočimo, da jo zamenja sveža. Po sprostitvi globoko zadržanih napetosti pride v telesu do reorganizacije vezivnega tkiva, ki se znova začne pravilno graditi. Raziskave Helene Langevin dokazujejo, da raztezanje neposredno vpliva na zmanjšanje vnetja v vezivnih tkivih in posledično tudi na bolečine (Langevin et al., J Cell Physiol, julij 2016). 

Fascije poganja gibanje 
Ste vedeli, da sedenje škoduje zdravju v enaki meri kot kajenje?

Ko smo dalj časa v sedečem položaju, napetost fascialne mreže aktivira fibroblaste (celice vezivnega tkiva), da se »namestijo« po tej liniji, gradijo nova vlakna in povzročijo zadebelitev vezivnega tkiva. Posledica je manjša prepustnost tkiva za hranila in kisik, kar pripelje do zastoja in nalaganja toksičnih snovi. 

Telo je ustvarjeno za gibanje, in če ga ne uporabljamo, bomo prej ali slej dobili opomin v obliki bolečin. Če se tudi nanje ne bomo odzvali hitro, nam bodo sčasoma še bolj omejile gibanje in znašli se bomo v začaranem krogu.

Ključne besede:
kosti, mišice, kite, ožilje, fascija, intersticij, bolečina, voda, hialuronska kislina, gibanje, hidriranost

 

Sorodni članki:

3,100586E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: