Skupaj razkrivamo

26.1.2009

Je cimet res nevaren?Sanja Lončar

V javnih občilih in spletnih blogih dan za dnem beremo svarila o škodljivosti cimeta. Ni predavanja, da me ne bi kdo vprašal, kako je s cimetom. Zato poskusimo ločiti med resnicami in polovičnimi resnicami.

Da bi dobili boljši občutek za informacijo, je vedno dobro vedeti v kakšnem kontekstu se pojavlja. Svarila o nevarnosti cimeta so (po naključju?) prišla v javnost takoj po eksploziji različnih receptov, ki krožijo po medijih in spletu. V njih bralci odkrivajo, da je cimet veliko več kot le začimba in ga lahko uporabljamo za zdravljenje številnih bolezni.

Ne verjamem povsem receptom, ki obljubljajo hitro ozdravitev in odpravljanje resnih bolezni le v nekaj dneh, in to po zaslugi »čudežnih snovi«. Res pa je, da sodi cimet med zelo raziskane snovi, o katerih tudi zastopniki uradne znanosti menijo, da so zdravilne. Cimet je najbolj raziskan kot antiseptik, naravni antimikotik, v zadnjem času pa je vse več dokazov, za njegovo blagodejno delovanje pri sladkorni bolezni.

Zanimivo je, da so tudi svarila o stevii prišla na dan takoj, ko so ljudje začeli resno premišljevati o možnosti, da bi pri diabetesu prenehali jemati umetna sladila.

Ali je zamisel, da bi si lahko pri boleznih pomagali z naravnimi snovmi, ki jih najdemo v vsaki kuhinji, tako nevarna, da postajajo tisti, ki v ozadju oblikujejo javno mnenje, živčni? Tega nikoli ne bomo mogli dokazati, dogaja pa se preveč pogosto, da bi takšne povezave spregledali.

Polovične informacije

Branje in poslušanje množičnih občil je odlična priložnost za učenje branja med vrsticami. Ali sem le jaz tako zoprna ali tudi vam polovične informacije ne dajo miru? Tako smo na primer v več medijih brali o izsledkih analize, ki jo je opravil Hrvaški zavod za javno zdravje in je v »našem« cimetu pokazala večjo vsebnost kumarina.

Prvo vprašanje, ki se mi zastavlja: Če svarijo le pred »našim« cimetom, ali to pomeni, da obstaja tudi drugačen cimet, ki ni sporen? O tem pa ne boste našli niti besedice.

Pišejo sicer, da najdemo na policah cenejšo vrsto cimeta kasija, ki vsebuje tudi več kumarina. Takšna je torej praksa, ker kot vemo, trgovci želijo zaslužiti. Pa se nihče ne poglablja v takšno »prakso«, nihče ne zahteva, da morajo biti vrste cimeta, ki jih kupujemo, jasno označene. Edino svarilo, ki ga lahko razberemo, je, da s cimetom ne smemo pretiravati. Sporočilo Droge Kolinske je zelo zanimivo. »Glede na to, da velja za sprejemljiv dnevni vnos 0,1 mg kumarina na kilogram telesne teže, in upoštevajoč lastnosti različnih vrst cimeta, smo se odločili, da potrošnike opozorimo na potencialno nevarnost prevelikega uživanja cimeta vrste kasija. Zato smo popravili deklaracije, ki na novih serijah vsebujejo opozorilo potrošniku: uporaba več kot ene kavne žličke na dan ni priporočljivo.«

Vas je kaj zmotilo? Pričakovala bi, da bodo deklaracije spremenili tako, da nam bodo končno povedali, kakšen cimet prodajajo. Pa ne bodo. Le na splošno nas bodo opozarjali in s tem obdržali svoje dobičke s prodajo cenenih izdelkov, na katerih temelji današnja globalna trgovina.

Celo Zveza potrošnikov na svoji strani le ponavlja enake ugotovitve. Navaja sicer, da ima vsaka vrsta cimetovca različno vsebnost kumarina, ter da ga je najmanj v cejlonskem cimetovcu (Cinnamomum zeylanicum), nihče pa ne pove, kakšna je ta razlika. Le svarijo, naj ne bi zaužili več kot tretjino čajne žličke cimeta.

In komu boste verjeli? Svarilu Droge Kolinske, da je varna ena žlička, ali Zvezi potrošnikov, ki kot varno navaja le tretjino te količine?

Če vprašate mene, vam lahko povem, da sta oba sklepa zasnovana na nepopolni domnevi.

Mene zanima, v čem se dobri in slab cimet razlikujeta, kje naj najdem najboljšega in koliko tega lahko varno zaužijem?

Mediji in organizacije očitno imajo svoje razloge, zakaj nam ne odgovorijo na to vprašanje. Zavihajmo rokave in poglejmo, ali lahko kaj izbrskamo sami.

Razlike med cimeti

Cimet je tropsko drevo, ki zrase do 10 metrov visoko, vendar ga na plantažah gojijo večinoma kot monokulturo v obliki grma. Kar poznamo kot začimbo, je v resnici podskorja, ki jo lupijo v rednih časovnih presledkih. Vživite se v to drevo, in dojeli boste, da ni vseeno, ali vam delajo »piling« nekajkrat na leto ali nekajkrat na mesec. V drugem primeru bo vaša koža zelo kmalu v živih ranah. In podobno je tudi z usodo cimetovca. Zelo majhen del cimeta je pridelan ekološko, to je cimet z dreves, s katerih se podskorja redkeje odstranjuje, tako da se drevesa lahko normalno obnavljajo.

Cimet za množično rabo se pridobiva veliko bolj neusmiljeno. Drevesa lupijo prepogosto, zato se njihovo zdravje slabša, v njih se naselijo številni zajedavci.          Tedaj pa si  pridelovalci pomagajo s sodobno kemijo, predvsem s fungicidi in insekticidi, ki naj bi drevesa zavarovali pred škodljivci. V prahu, ki ga kupujemo, konča torej tudi veliko ostankov pesticidov, za katere vemo, da večinoma povzročajo raka.

Zanimivo je, da o teh »malenkostih« nihče ne piše.

Kako prepoznati dober cimet

Če kupujete palčke, boste cejlonski cimet razlikovali po tem, da so bolj podobne zvitkom, v katerih lahko vidite nekaj tankih plasti, kitajski cimetovec (Cassia cinnamon) pa je bolj podoben navadni skorji drevesa, je debelejši in ni večplasten.

Na straneh Inštituta za varovanje zdravja tudi pišejo o razlikah med dvema vrstama cimeta, vendar pravijo, da jih lahko razlikujemo le dokler so v skorji, za zmletega menijo, da razlikovanje ni mogoče.

Zagotovo pa lahko razlikujete med ekološko in konvencionalno pridelanim.

Konvencionalno pridelan cimet ima zelo močno aromo in večje količine jedi, začinjene z njim, močno pogrenijo. Tudi po videzu je precej temnejši. V grlu pusti neprijetno grenek in pekoč okus.

Ekološko pridelani cimet je bolj plemenitega vonja, je manj pekoč, jedi ne bo pogrenil in lahko ga zaužijete v večjih količinah. Ekološko pridelani cimet je vedno svetlejši od konvencionalnega. Nekateri pravijo, da je temna barva posledica večje količine težkih kovin.

Vsak, ki kaj ve o vplivu načina pridelave na delovanje živila, lahko domneva, da tolikšna razlika v videzu in okusu pomeni tudi razliko v sestavi. Podobno so že dokazali pri kakavu. Tisti, ki je pridelan konvencionalno, je po videzu temnejši, v njem so dokazani ostanki težkih kovin.

Razmišljajmo skupaj

Zanimivo je, da večina receptur, v katerih se cimet uporablja v precej velikih terapevtskih količinah, izvira iz tradicionalne kitajske medicine in ajurvede. Ali je mogoče, da so v tisočletjih množične uporabe cimeta za zdravljenje zelo širokega spektra težav spregledali, kako zelo škoduje jetrom in ledvicam?

Ali pa – in to je najverjetnejše  –, da cimet, kakršnega so znali pridelati, predelati in pravilno kombinirati z drugimi snovmi, ni imel škodljivih učinkov?

Edino, kar je v vsem napisanem nesporno, je, da so pri konvencionalnih izdelkih dokazali precejšnjo vsebnost kumarina. Ločeno pa so dokazali, da ta kumarin škoduje jetrom in ledvicam.  Pri tem so proučevali sintetiziran, izoliran kumarin, znan tudi pod oznako C9H602. Kemično je to lakton, spojina, iz katere so izdelani peroralni antikoagulanti. Uporabljajo jih tudi v industriji parfumov in pri izdelavi mil.

Naš znanstveni način razmišljanja temelji le na seciranju in proučevanju ločenih delcev, na podlagi katerih skušamo sklepati o celoti. Seznam snovi, ki so v izoliranih oblikah pokazale zelo škodljive učinke, v integralnem živilu pa ne pomenijo težav, je neskončen. Izolirani beta karoten je škodljiv, korenček, ki vsebuje celoten spekter karotenov, pa blagodejen. Izoflavoni iz soje ne delujejo enako v izolirani obliki  in v integralnem živilu … Alkilamidi v alkoholnem izvlečku ameriškega slamnika delujejo popolnoma različno, odvisno od tega, koliko drugih snovi je v pripravku. Vrbova skorja ne draži želodca, acetilsalicilna  kislina, ki so jo iz nje sintetizirali, pa je veliko bolj tvegana za želodec. Ali res menite, da je ocena nekega izoliranega C9H602 relevanten dokaz za oceno delovanja celotnega cimeta? Enako snov najdemo tudi v koreninah regrata in v kamilicah.

Nimamo na voljo primerjalnih študij kumarina iz različnih vrst cimeta in iz različno gojenega cimeta. Na spletu pa lahko zasledimo svarila, da je konvencionalno pridelani cimet precej obremenjen z ostanki kemije.

Zagotovo se boste strinjali, da trditev da je bil Hitler Nemec, ne pomeni, da so vsi Nemci Hitlerji.

Zato pazite, da ne boste sledili napačnemu sklepanju, ki vam ga vsiljujejo mediji. Dokaz, da je ena snov škodljiva, ne pomeni, da je škodljiva celota. Tudi dokaz, da je degenerirani, škropljeni cimet škodljiv, še ne pomeni, da so škodljive vse vrste cimeta.

Doslej nisem zasledila dokazov, koliko se razlikuje sestava ekološko pridelanega cimeta od tistega, ki je pridelan množično. Vendar ni nujno, da preiščejo vsako živilo, da bi dojeli princip. Danes za sadje in zelenjavo že vemo, da umetna gnojila motijo normalni metabolizem rastline, zavirajo nastanek antioksidantov in vitamina C ter rastlini onemogočajo, da bi razvila vrsto zdravilnih učinkovin. Ali potem lahko domnevamo, da tudi konvencionalno pridelanemu cimetu manjka veliko učinkovin, na katerih je temeljila njegova, v tisočletjih dokazana učinkovitost?

Znana biokemičarka in avtorica knjige Herbs Demystified, dr. Holly Phaneuf navaja kot pomembne učinkovine v cimetu cinamaldehid, cinnamilacetat, cinnamil alkohol, kumarin, celo vrsto taninov in flavonoidnih kompleksov in rastlinske sluzi. Vsaj za tanine in flavonoidne komplekse pa vemo, da so zelo odvisni od načina pridelave.

Mogoče pa je skrivnost, ki razlikuje zdravilo od strupa, v pravilni recepturi celotnega pripravka.

Ne vemo pa, ali vsebuje prav med, ki je naveden kot pogost dodatek v zdravilnih recepturah učinkovine, ki spremenijo delovanje kumarina?

Seveda se moramo tudi v tem primeru spomniti, da je med kot so ga poznali tedaj, ko še ni bilo belega sladkorja, škropiv in gensko spremenjenih posevkov danes skoraj izginil.

Čudežno zdravilo?

Zahodna medicina pripisuje zdravilnost cimeta predvsem eteričnemu olju, še zlasti najbolj navzoči sestavini cinamaldehidu. Za to snov je klinično potrjeno, da uničuje bakterije, viruse, odpravlja zajedavce in zavira rast kvasovk. Preberite še enkrat! Farmaciji še ni uspelo, da bi naredila takšen čudež in v enem pripravku združila snovi, ki so hkrati antibiotik, antimikotik in delujejo tudi proti virusom in zajedavcem! Znano je, da vsako srečanje našega telesa z antibiotikom povečuje tveganje, da bakterije razvijejo odpornost proti temu antibiotiku. Zanimivo je, da cimet uživamo vse življenje, pa bakterije, virusi in kvasovke do njega ne razvijejo rezistence. Znate to pojasniti? Tudi farmacija pri takšnih dejstvih obmolkne!

Če bi šlo le za skupek snovi, bi naša znanost uganko hitro razvozlala. Iskanje zdravilne učinkovine pa pri tem ne zaleže. Kdaj bomo sprejeli, da je vsaka rastlina simfonični orkester, v katerem ima tudi najmanj glasno glasbilo pomembno vlogo. Dokler bomo iskali zvezdnike, prve violine, ki jih imenujemo aktivne učinkovine, in jih potem trgali iz orkestra v pričakovanju, da bodo sami znali zaigrati kot celoten orkester, bomo hudo grešili. Farmacija preprosto ne more dojeti, kako večplastno prepletene so t.i. učinkovine in pomožne snovi. Narava pa ve, da je skrivnost uspeha v sodelovanju in medsebojnem dopolnjevanju.

Ko gre pa za tako večplastno in selektivno delovanje, moramo vedeti, da imamo opraviti z visoko inteligenco, ki jo naš napuh noče priznati rastlinam! Prav širok spekter delovanja cimeta nakazuje, da je veliko več kot le skupek snovi. Poznavalci celostne medicine vam bodo povedali, da je tisto, kar pri cimetu deluje, njegovo celotno energijsko polje in zapis. Če se vrnete na začetek odstavka, boste še enkrat prebrali, da gre za eterično olje. Torej za snovi, ki jih je težko prijeti in delujejo predvsem s svojim valovanjem. Seveda, s tem lahko računamo le tedaj, če imamo opraviti z živilom, ki je še vedno energijsko močno. Izmučena, izmaličena in s kemijo posiljena drevesa na plantažah so le trupla cimeta.

Iz opisanega lahko sklepate še nekaj: Le svež cimet, v katerem so eterične vonjave, lahko deluje tako, kot je opisano. Razdišana začimba, ki se vam v odprti vrečki valja po kuhinji že leta, pa je le materialni ostanek, v katerem ne boste našli tistega, kar iščete.

Tudi iz tega razloga je pomembno, da je s cimetom delal nekdo, ki se spozna na etrske vplive. Biodinamiki so že neštetokrat pokazali, da eterična olja ostanejo najintenzivnejša pri zeliščih in začimbnicah, ki jih nabirajo na dan za cvet. Še en razlog, da poiščete kakovostne začimbe. Na našem trgu so na voljo v specializiranih trgovinah z zdravo hrano in nekaterih veleblagovnicah.

Sama se zagotovo ne bom odpovedala blagodejnem delovanju kakovostnega cimeta in kakovostnega medu. Iz vsega napisanega pa lahko sklepamo, da je preveč poenostavljeno cimet označiti z nalepko »škodljivo« ali »koristno«.

Šele, ko poznamo njegovo življenjsko zgodbo, njegove izkušnje in sposobnosti, lahko odločimo ali mu bomo dovolili vstopiti v svoje telo. Predstavljajte si, da cimetovec na različnih koncih sveta vprašate: kako živiš, ali si zdrav in kaj zmoreš? Naj bodo vaši sklepi zasnovani na odgovorih, ki jih boste zaslišali v sebi.

Dokazani učinki

Klinični poskusi na bolnikih so pokazali, da cimet zares pomaga pri vnetju sečil in blaži drisko.

Največ pozornosti širokega občinstva (in največ panike med farmacevti) pa so spodbudile študije o blagodejnem delovanju cimeta pri sladkornih bolnikih. Ameriški raziskovalci iz Beltsvilla (Maryland) so tako dokazali, da cimet vsebuje snov MHCP, ki izboljša odziv diabetičnih maščobnih celic na inzulin. Delovanje so potrdile tudi študije na živalih z diabetesom. Tudi v praksi srečujem veliko diabetikov, ki se pohvalijo, da so prav po zaslugi cimeta svoji bolezni kos in so opustili nekatera zdravila. Vsak diabetik, ki najde notranjo moč, da svojo bolezen odpravi ali vsaj vzdržuje brez zdravil in inzulina, pa pomeni za farmacijo izgubo dobička.

Znanstveniki so ugotovili, da kombinacije medu in cimeta delujejo blagodejno še pri številnih drugih težav: artritisu, povišanemu holesterolu, prehladu, gripi, oslabljenemu imunskemu sistemu, slabosti srca, kronični utrujenosti, slabemu zadahu …

Priporočena terapevtska količina, ki jo zasledimo pri zahodnih naturopatih se giblje od 1 do 6 gramov cimeta na dan. Tradicionalna kitajska medicina ter ajurveda pri določenih terapijah te količine tudi presežeta.

 


Ključne besede:
cimet, antiseptik, antimikotik, kumarin, zdravje

 

Sorodni članki:

1,464844E-02

Dovolj ste slišali in brali! Čas je, da to živite!

Delavnice na Hvaru so več kot le običajen dopust, zdrava okusna hrana in predavanja. So priložnost, da naravnamo smer, začutimo lastno prisotnost in naberemo moči za spremembe.

Tedenski delavnici na Hvaru od 1. do 8. novembra in od 8. do 15. novembra,  bosta vodila Rajko Škarič in Sanja Lončar. Za informacije pokličite na 041 770 120 ali povprašajte na info@zazdravje.net

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>