Skupaj razkrivamo

18.10.2017

Končno pod svojo streho?
Besedilo: Sanja Lončar

Imeti hišo je v Sloveniji ena od osnovnih vrednot, zato smo po številu lastniških hiš in stanovanj svetovni fenomen. 

Včasih so hiše nastajale počasi, kot popoldanska »izmena« tistih, ki so imeli srečo delati v starem režimu in končati z delom ob 14. ali 15. uri. Za nameček so bili takrat na razpolago tudi »Titovi« krediti, ki so zaradi inflacije z leti postajali vse cenejši za odplačevanje in so se nekateri celo hvalili, da plačujejo obroke, ki se jih da primerjati z vrednostjo nekaj škatlic cigaret. 

Rezultat tega je veliko število hiš, ki so nastajale kot roman v nadaljevanjih – prizidane so malo z leve malo z desne, nadzidane in podzidane, narejene brez načrta in potem legalizirane, s problematično statiko (ki jo razkrijejo le potresi) in z mešanico različnih materialov. V njih je vgrajenega več potu kot cementa, vse skupaj pa je na koncu povezala le enotna fasada.

Časi so se spremenili, krediti so postali bližnjica v suženjstvo, ambicije po lepoti in udobju so narasle, plače pa se (če primerjamo realno kupno moč) znižujejo. 

Kako graditi v takšnih okoliščinah?  
Večina ljudi na to dilemo odgovarja: Čim bolj poceni. To logiko upoštevajo tako investitorji, ki delajo za trg, kot tudi tisti, ki delajo zase. Tako se je na slovenskem stanovanjskem trgu, kjer nihče (vključno z zavarovalnico, ki hišo zavaruje) ne preverja kakovosti in zdravja stavb, pojavilo ogromno objektov, ki predstavljajo zelo veliko tveganje za tiste, ki v njih živijo. 

Poznam veliko gradbenikov, ki prav bežijo iz branže – podobno kot podgane, ki želijo zapustiti ladjo, preden se potopi. »Ni več kakovostne gradnje,« pravijo. »Verjeti moramo izračunom, ki v praksi še niso pokazali ali zares držijo.« Nobena posebnost ni, da začne material, ki ima garancijo, da ne bo spremenil svoje lastnosti vsaj 30 let, že po nekaj letih oksidirati in razpadati. Da ima celo beton krajšo življenjsko dobo od lesa, je bilo pred nekaj desetletji heretično pomisliti, danes pa to postaja vse bolj jasno. 

Laboratorijski testi novih materialov na žalost ne morejo zajeti vseh parametrov, s katerimi se bo neki novi material srečeval v stvarnem življenju. Kolikokrat ste že zamenjali tlakovce ali ploščice, za katere so vam zatrjevali, da so odporne na zmrzal? Koliko plastike, ki naj bi bila odporna na UV žarke, je že razpadlo pred vašimi očmi? Vidne spremembe pa niso nič v primerjavi z nevidnimi procesi, ki se dogajajo v notranjosti naših sten, tlakov in streh.

Najprej »štalca« ...
Da bo družina čim prej pod streho, bo v večini primerov v trgovini zmagalo tisto, kar je najcenejše ali najbolj enostavno za vgradnjo. 

Tako so laminatna tla in parketi »premagali« stare parkete, iverka je izrinila les, namesto pritrjevanja z vijaki danes marsikaj le »zalimajo« ali »zacementirajo« s peno purpen in drugimi sodobnimi vezivi. 

... potem bolnišnica
Šele ko se poleže veselje, ker smo »končno pod svojo streho«, začnemo ugotavljati, da je nekaj narobe. Solze radosti se izkažejo za solze alergij, ki jih sprožajo formaldehid, benzen, toluen ...

Statistik, ki bi nas primerjale z drugimi državami, nimamo, stavbni biologi pa ugotavljajo, da je v mnogih stanovanjih in pisarnah meja obvladljive količine kemikalij, s katerimi se spopada naše telo, presežena tudi za tisočkrat glede na standarde, ki so jih postavili nemški strokovnjaki. 

Medicina le evidentira, da imamo vse več alergij, depresij, rakavih bolezni, nespečnosti, težav z živčevjem, ščitnico, hormoni, demenco, kandido ... Še vedno pa ne znajo tega povezati z zastrupitvami, ki jih povzroča okolje, v katerem živimo in delamo. 

Kako »celica« uničuje celice
Kombinacija elektrosmoga, ki onemogoči delovanje možganske pregrade in drugih naravnih zaščitnih mehanizmov v telesu, težkih kovin, ki vdirajo v naše celice, je prehud izziv za naše telo. 
Celice se soočajo z dvema sovražnikoma hkrati – s spremenjenim električnim poljem in obiljem motečih valovanj na eni strani ter z ogromno količino kemikalij, ki jim jetra in drugi organi razstrupljanja niso kos, na drugi. 

Zato največ težav nastaja že na celični ravni. Kemikalije in elektrosmog delujejo kot prosti radikali, ki sistematično poškodujejo naše celične ovojnice in povzročajo okvare v genskem zapisu. Od tam do degenerativnih poškodb pa je le majhen korak. 

Vsakdanja vojna
Kljub temu da živimo v navideznem miru svojega domovanja, se je treba zavedati, da se naše celice vsak dan borijo za preživetje in pri tem potrebujejo veliko več pomoči kot doslej. Spoznati je treba, s katerimi obremenitvami v okolju se soočamo, in narediti pametno strategijo, kaj lahko spremenimo, da bo našemu telesu lažje. Z delom strupov in škodljivih sevanj bomo zagotovo morali živeti še naprej, vendar je tudi pri tem možno marsikaj storiti, da okrepimo svoje razstrupljanje in regeneracijo telesa. 

Levosučnost elektromagnetnega smoga bomo najlažje nevtralizirali z desnosučnostjo fermentiranih izdelkov. Ob naravnih fermentacijah se odlično obnesejo tudi koncentrirani pripravki, kot je Molkosan, ali večkratno fermentirani pripravki, kot je Regulat, ki delujejo že na celični ravni.

Prehitro porabo dragocenih vitaminov in rudnin lahko blažimo z dodatnim vnosom naravnih prehranskih dopolnil in začimb ter divjeraslimi zelišči. 

Posebej jetrom je treba izdatno pomagati, da ostanejo kos vse bolj zahtevnim nalogam. Kot je zapisal že Alfred Vogel, dokler so jetra v dobri formi, bodo strupi ustavljeni že na prvi obrambni črti in se ne bodo nalagali v telesu. Dokler zmorejo jetra pospraviti vse, kar pride do njih, smo varni pred degenerativnimi spremembami. 

Ključne besede:
hiša, statika, materiali, laminat, domače okolje, zastrupitve doma, elektrosmog, sevanje, Regulat, Molkosan

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>