Skupaj razkrivamo

Terminator grozi svetu

Realnost postaja hujša od filmov o Frankensteinu. Ribe se križajo s paradižniki, krompir z zvončki, soja z bakterijami, solata z žabami. Človek je že zdavnaj prekoračil mejo, ki jo določajo zakoni narave. Kako se bo zgodba razpletla, bo odvisno tudi od vas.

Dne 25. marca je po spletu razposlana pomembna novica. Nevladnim organizacijam iz vsega sveta, ki so podprle kampanjo za prepoved »terminator tehnologije« je uspelo doseči pomembno zmago. Konvencija združenih narodov za biološko pestrost (CBD) se je odločila, da do nadaljnjega nadaljuje z moratorijem na terminator semena. Dobili smo bitko, vojna pa se nadaljuje.

Vojaška terminologija je pri tem več kot upravičena. Gre za eno največjih vojn, ki se odvija pred našimi očmi, le da tega večina sveta ne opazi.

Zakaj sploh gre, se sprašujete? Zagotovo ne za novi film Arnolda Swarzernegerja. Scenarij in režija so sicer v rokah Američanov, tudi produkcija je zelo draga, le da so igralci v tem filmu komaj vidni – to so gensko spremenjene celice, ki grozijo, da za vedno spremenijo naš planet in življenje na njem.

Skrivnost življenja

Pred kratkim je WorldWatch inštitut objavil študijo Trespass avtorice Claire Hope Cummings. V odvetniškem slovarju ta beseda označuje prekršek, nepooblaščeni udor na tuj teritorij in genska tehnologija to zagotovo je.

Zgodba se začenja leta 1953, ko sta James Watson in Francis Crick oznanila, da sta razvozlala »skrivnost življenja«. Tedaj je promovirana t.i. »centralna dogma«, da za vsako karakteristiko živih bitij obstaja nosilec DNA. S tem je znanost želela povedati, da so organizmi pogojeni z gensko zasnovo in da s poseganjem v gene, lahko posegamo v značilnosti organizmov.

Ni trajalo dolgo, da je vrsta znanstvenikov ovrgla to centralno dogmo. Celo najdražja med vsemi raziskavami, ki je imela za cilj, da končno prešteje in evidentira vse gene v človeškem zapisu, je pokazala, da dogma ne drži.

Kljub temu je bila teorija industriji tako všeč, da na njej še vedno sloni genski inženiring. Znanstveniki, ki se s tem ukvarjajo in financerji, ki si od tega obetajo bajne zaslužke, enostavno ne želijo sprejeti dejstva, da se realnost upira njihovi predpostavki. Če bi se igrali le s svojim denarjem in v svojem peskovniku, nas to ne bi preveč skrbelo. Težava je v tem, da se igrajo tudi z našimi življenji, ne da bi za to dobili naše privoljenje.

Že leta 1975 so odgovorni znanstveniki na srečanju v Asilomarjevem konferenčnem centru v Montrereju v Kaliforniji izrazili svojo zaskrbljenost zaradi rizikov, ki jih prinaša nova tehnologija. Poročilo na 35 strani, ki ga je predstavil uvodničar srečanja znanstvenik David Baltimore, je že takrat svarilo pred ustvarjanjem novih patogenih organizmov, toksinov, alergenov in bolezenskih vektorjev, ki lahko povzročijo kancerogene tvorbe ali drugače poškodujejo človekov imunski sitem . Kljub temu, so sprejeli sklep, da bodo znanstveniki tisti, ki bodo imeli osrednjo vlogo pri ocenjevanju morebitne škode in s tem tudi osrednjo vlogo v zakonskem reguliranju tega področja.

Susan Wright, avtorica knjige Molecular Politics (Molekularna politika), v kateri detajlno prikazuje, kako se je razvijala regulativa na področju genskega inženiringa, opisuje to kot precedenčni primer izključevanja javnosti iz nečesa, kar je za javnost bistvenega pomena.

Kdo postavlja predsednike?

Zgodba o izključevanju javnosti se je potem nadaljevala z velikimi koraki. Le nekaj let kasneje so vodilni možje Monsanto korporacije obiskali predsednika Regana v Beli hiši in dosegli zagotovilo, da njihova dejavnost ne bo ovirana s predpisi. Spomniti je treba, da so nosilci raziskav genske tehnologije agrokemične korporacije kot Dow Chemicals, DuPont, Novartis in Monsanto, ki so želele vplivati na zakonodajo, še preden javnost sploh izve, zakaj pri njihovem početju gre. Rezultat tega je bila reforma zakonodaje, ki jo je leta 1992 predstavil tedanji podpredsednik Dan Quale in je bila narejena popolnoma po meri industrije. Vsa regulativa in skrb za varnost je bila definirana »prostovoljno«. Nekateri so to zakonodajo takoj označili kot »don't look, don't tell« kar pomeni, »ne glej in ne povej«.

To v praksi pomeni, da industrija vladi ne bo razlagala o problemih, ki jih povzroča, vlada pa jih tudi sama ne bo iskala.

Takšna regulativa je v ZDA v veljavi še vedno. Razlaga za tako početje leži v »bistveni enakosti izdelkov«, kar pomeni da so biotehnični izdelki obravnavani kot navadni izdelki in se zato za njih ne zahtevajo nobeni dodatni ukrepi, toksikološki ali biokemični testi in drugi ukrepi za varnost in zdravje državljanov. Takšno stališče so sprejele vse tri agencije zadolžene za hrano in poljedelstvo (FDA, US Department of Agriculture in Enviromental Protection Agency).

Prebivalci države, ki izvaža demokracijo po vsem svetu, tako nimajo pravico vedeti ali je hrana, ki jo uživajo gensko spremenjena. Iz tega sledi, da nimajo možnost svojih zdravstvenih težav povezovati s hrano, ki jo uživajo, kljub temu, da se je v zadnjih 10 letih, ko se je razmahnila uporaba gensko spremenjenih izdelkov, število alergij v ZDA podvojilo.

Henry Miller, ki je bil v obdobju od 1979 do 1994 vodja biotehnologije pri Federal Drug Administration (FDA) je v intervjuju za New York Times (2001) izjavil, da so vladini uradi delali tisto, kar so od njih narekovale velike korporacije. Nič ni pomagalo, da so odgovorni posamezniki v FDA opozarjali na nevarnosti in zahtevali neodvisno testiranje. Vse se je ustavilo na mizi Michaela Taylorja, ki je bil zadolžen za predpise. Pred službovanjem v FDA je bil Michael Taylor odvetnik korporacije Monsanto. Iz FDA je Taylor napredoval v odgovornega za varnost prehrane in biotehnologije pri ameriški Zvezni agenciji za poljedelstvo. Ugibate, kam je šel po tem? Za podpredsednika korporacije Monsanto!

Kader v vseh treh vladnih agencijah je prihajal iz vrst biotehničnih korporacij. Vsaj 22 takšnih kadrovskih »trojanskih konj« je bilo identificiranih in dokumentiranih. Toliko o demokratični skrbi za javni interes in blaginjo prebivalstva.

Bastilja, ki so jo tako naredile gen-tech korporacije, obsega razen zakonodajnih teles, tudi skrb za javno mnenje. Mogočne multinacionalke ne varčujejo z denarjem, ko gre za prepričevanje javnosti o tem, da bo biotehnologija ponudila končno rešitev lakote v svetu in pozdravila neozdravljive bolezni. Prepričevanju laikov in znanstvenikov, za katerega namenjajo več denarja, kot ga namenjajo pomoči lačnim v svetu, manjka le nekaj – dejstva! Nič ni pomagalo, da je celo Wall Street Journal leta 2003 poročal, da se proizvajalci gensko modificiranih poljščin izogibajo odgovorom in strežejo z neresničnimi podatki. Denar je sveta vladar.

Do pred letom dni smo imeli le 10 neodvisnih študij, ki so bile narejene z namenom preveriti vpliv gensko spremenjenih izdelkov na zdravje ljudi. In polovica je dala več kot zaskrbljujoče rezultate. Poskusi na podganah so pokazali deformacijo organov, rakaste tvorbe in prezgodnjo smrt.

Posilstvo!

Količina tega, kar lahko gre narobe, ko gre za genski inženiring, je neskončna.

Da bi prisilili jagodo in ribo, da se »sparita« z namenom, da proizvedejo jagode, ki bodo odporne na mraz je potrebno dobesedno posiliti gen jagode z virusi, vektorji, in geni odpornimi na antibiotike in drugimi tehničnimi dosežki, o katerih navadni smrtniki zelo malo vemo. V celotnem postopku je natančen le en postopek . Izoliranje gena, ki ga želijo vsiliti drugem organizmu. Kar se dogaja potem, je podobno najbolj posiljevalskim zgodbam. Želeni organizem obstreljujejo (dobesedno z pištolami) in upajo, da bo med tisočerimi poskusi, eden dal nekaj uporabnega. Tako nastane na tisoče monstruoznih tvorb, ki niso ničemur podobne. Včasih pa se kakšen poskus posreči in znanstveniki dobijo rezultat, ki so ga želeli.

Slaba novica je, da njihova predpostavka, da bo transformacija, ki so jo dosegli trajna in kontrolirana ne drži. Vse več je poročil, ki ugotavljajo, da prihaja do horizontalnega prenosa genov, kar dobesedno pomeni, da novi geni začenjajo krožiti med organi in drugimi organizmi. S tem ustvarjajo popolnoma neobvladljive kombinacije, ki jih ni več možno ustaviti.

Tako so leta 2001 v najbolj razširjeni GSO kulturi Monsantovi Round-up Ready soji našli do takrat popolnoma neznane gene. Tudi prehranski profil je pokazal, da se je transformirana soja razlikovala od prvotne.

Študija Davida Schuberta iz Salk Inštituta za Biološke študije v La Jolli (Kalifornija, ZDA) je pokazala, da pri ustavljanju novega gena pri 5% genov pride do spremembe opazovanih organizmov. Prevedeno na rastline, to pomeni, da ustavljanje novega gena poškoduje 15.000 do 300.000 drugih genov rastline.

Zaskrbljujoči so tudi rezultati študije, ki so jo naredili na Univerzi v Chicagu, ki je pokazala, da ima transgena rastlina, v primerjavi z navadnimi rastlinami, 20 krat večji potencial, da se križa z okoliškimi vrstami. Tako zaradi novih gensko spremenjenih poljščin, odpornih na herbicide, nastajajo super pleveli, ki tudi sami hitro pridobijo odpornost na herbicide in tako kmetom naredijo nov in še večji problem.

Najbolj srhljiv pa je poskus, ki so ga naredili z ribami. 60 gensko spremenjenih rib so spustili v rezervoar, v katerem je bilo 10.000 navadnih rib. Po 40 generacijah, v rezervoarju ni več bilo navadnih rib. Vse ribe so imele spremenjeni genom.

Kaj potem lahko sklepamo, če vemo, da cvetni prah lahko leti 60 kilometrov daleč? Največje onesnaženje v zgodovini človeštva že živi svoje neodvisno življenje in spreminja našega.

Kdo jim daje pravico?

Za industrijo je vse našteto le kolateralna škoda. Nekaj, kar sodi v naše moderno življenje, tako kot so izpušni plini cena, ki jo plačujemo za udobno potovanje z avtomobili. Ker so sami napisali zakonodajo, jih nihče ne more tožiti zaradi nastale škode. Ekološki kmetje zaradi gensko spremenjenih organizmov, ki lahko priletijo na njihove površine, ostajajo brez certifikatov, v Evropi izdelke, v katerih ugotovijo kontaminacijo, vzamejo iz prometa, zaradi večjih stropkov kontrole, cene eko izdekov rastejo, nastala škoda na zdravju pa je brez vsake možnosti za odškodnino. Stroške dobičkov, ki jih z gensko spremenjenimi poljščinami nabirajo korporacije, plačujejo davkoplačevalci. Še več! Če na vaše polje prileti nepovabljeno seme Monsanto ali kakšne druge korporacije, boste morali plačati tudi kazen za nepooblaščeno setev semena za katerega imajo oni patent.

Multinacionalke so se v takšni meri polastile znanosti, medijev in vlad, da se glas znanstvenikov, ki svarijo pred biotehnologijo, redko sliši. Večina je svojo resnicoljubnost drago plačala z javnim diskreditiranjem, podtikanjem, izgubo službe. Še več se jih je odločilo za tihi umik iz najbolj umazane igre vseh časov.

Kot je pred kratkim izjavil predsednik Bush, »živimo v družbi lastništva«. Korporacije to razumejo dobesedno tako, da si lahko lastijo vsa živa bitja, ki jih od 1980 lahko tudi patentirajo. Človek je zaenkrat iz možnosti patentiranja izvzet, vendar si korporacije brez dovoljenja lastijo tudi naš genski material, in nam vrivajo gene, ki nas lahko poškodujejo ali drugače trajno zaznamujejo.

V zgodovini smo se proti vsiljivcem borili z orožjem. Kako se bomo borili proti nevidnim genom, ki se nam bodo zasejali po vrtovih ali drugače našli pot do naših krožnikov?

Odgovornost za prihodnost

Mogoče vas je branje tega prispevka pretreslo, vendar korporacije računajo s tem, da boste tudi na to številko AURE hitro pozabili. Za ta namen so vam že ustvarile tisoč drugih problemov. Ob tem vas nenehno prepričujejo, da je kdo drug plačan, da skrbi za vašo dobrobit. Pri nenehnih poskusih rušenja zakonskih ovir in utiranja poti tudi do našega kotička sveta dela na tisoče odlično plačanih služabnikov, znanstvenikov, odvetnikov… Imajo denar, znanje in interes.

Kaj imamo mi? Nimamo veliko časa, nimamo denarja in imamo manj znanja. Mogoče nas bo motiviralo zavedanje, da gre tokrat za naše preživetje. Vaši otroci imajo pravico podedovati genske zaklade, ki so bili nedotaknjeni skozi milijone let. Če se za svojo in njihovo pravico ne boste borili, je vprašanje ali bo na tem planetu sploh možnost za nadaljevanje življenja.

Peticijo, ki je tokrat pomagala kolegam v Braziliji, da odbijejo napad in podaljšajo moratorij na omenjeno terminator tehnologijo (gre za semena, ki so programirana, da ne morejo biti ponovno zasejana, s čem so kmetje prisiljeni vedno znova kupiti semenski material) je v Sloveniji podpisalo sramotno malo ljudi. Čast Evropejcev so oprali naši sosedje Avstrijci, ki med evropskimi državami kažejo največ hrbtenice, ko gre za zaščito pred nevarnostmi genske tehnologije. Tudi med Filipinci in Novo Zelandci je, preračunano na število prebivalcev, veliko več ozaveščenih in aktivno angažiranih kot pri nas. V Sloveniji napore koalicije proti gensko spremenjenim organizmom koordinira Fundacija za trajnostni razvoj Umanotera. Če želite prejemati njihove informacije in sodelovati v akcijah civilne družbe, pošljite svoj naslov na marjana@umanotera.org ali spremljajte dogajanje na www.umanotera.org

Sanja Lončar


Ključne besede:
GSO, genski inženiring, imunski sistem, industrija

 

Sorodni članki:

1,660156E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: