Aktualne novice

Ljudska konferenca o globalnih spremembah podnebja

dodano: 10.5.2010

NeDELO, 9. maj 2010

Ljudska konferenca o globalnih spremembah podnebja
Bolivija Cochabamba
Besedo ima Pachamama
Tekst: Tina Zgonik
 
Kot odgovor na poraz v Koebenhavnu je bolivijski predsednik Evo Morales sklical alternativno konferenco, kjer je glas dobilo tudi ljudstvo. S podporo več kot 30.000 udeležencev je objavil bojni načrt: obnovitev kjotskega protokola, deklaracija pravic matere Zemlje, svetovni referendum o reševanju problematike podnebja, postavitev klimatskega tribunala v okviru ZN in izterjava podnebnega dolga razvitih držav nerazvitim. Zakotna, gospodarsko nepomembna Bolivija je idejna vodja novega reševanja problematike pomembnih sprememb.
 
Stopil se je, ni ga več, pravi Alejandra, lastnica turistične agencije v La Pazu. Brazilski turisti nejeverno gledajo: saj so ga videli na internetu! V Bolivijo so prišli zato, da bi se dotaknili snega. Hočejo na ledenik Chacaltaya nad bolivijsko  prestolnico, ampak stran je morala biti stara, ledenika že nekaj let ni več. Osemnajsttisočletni praoče ljudstva Ajmara, ki je nekoč veljal za sveto goro, se je stopil deset let prej, kot so napovedovali najbolj pesimistični strokovnjaki za podnebne spremembe.
Ledenik je bil nekoč pomemben vir vode za pitje, namakanje in umetno jezero, ki napaja hidroelektrarno. V zadnjih letih je bilo nekaj tisoč kmetov, ki ne morejo več pridelati dovolj hrane za preživetje, prisiljeno zapustiti domove in se preseliti v mesto. Svetovna banka meni, da bo v dvajsetih letih podivjano vreme pregnalo z domov dve petini podeželskega prebivalstva Andov, od Patagonije do Kolumbije in Venezuele.
 
Za kazen
Krivo je globalno segrevanje ozračja, posledica previsokega izpuščanja toplogrednih plinov (največja krivca sta promet in živinoreja). V Koebenhavnu, kjer naj bi ovrednotili izvajanje kjotskega protokola, so prizadevanja za zmanjšanje emisij zašla na mrtvo točko. Velike države so ugotovile, da ni politične volje, da bi kaj ukrenile. Dejansko pa politiki opozoril o  spremembah podnebja ne ignorirajo več, trdi ena od gostij konference Naomi Klein, avtorica knjige No Logo. Nasprotno, intenzivno se pripravljajo na prilagoditev: spodbujajo genetski inženiring (ustvarjanje sort, ki bi bile odporne na nove razmere), načrtujejo močnejše varovanje mej (ker bodo klimatski izseljenci, ki se za zdaj selijo v mesta znotraj meja domovine, kmalu začeli pritiskati na razvite države), proizvajalcem pa priporočajo močnejše, odpornejše materiale (sploh v gradbeništvu).
Taka politika samo še povečuje neenakost, vzroka za spreminjanje podnebja pa ne reši, opozarja Naomi Klein. Vsi krivijo Bushevo vlado, ki ni verjela v podnebne spremembe, a zdaj je še huje: vedo, imajo vse znanstvene izsledke, a nič ne naredijo.
Za države, kot sta tihomorski Tuvalu in Maldivi v Indijskem oceanu, kjer se bojijo, da jih bo ob dvigu morja poplavilo, odločitev velikih onesnaževalcev, da ne bodo ukrepali, pomeni nevarnost izginotja. Drugje, predvsem v revnih državah, ki ležijo v tropskem in subtropskem pasu (tu globalne spremembe podnebja povzročajo neprimerno več škode kot v hladnejših delih sveta), bo prihajalo do velikih selitev in pritiskov ljudi v mesta. Edina rešitev je zmanjšanje izpuščanja CO2, trdi James Hansen, raziskovalec Nase in eden prvih, ki je opozoril, da se je temperatura zemeljskega ozračja začela dvigati prek vseh mej. Tega se očitno ne bo dalo doseči brez sankcij za kršitelje dogovorov. Treba je ustanoviti tribunal na ravni Združenih narodov. Morajo obstajati kazni, trdi Naomi Klein. Napaka Kjota je bila, da kršitelji za svoje ravnanje ne odgovarjajo. Namesto tega celo narekujejo politiko in zahtevajo, da jim, če zmanjšajo povzročanje škode, mednarodna skupnost izplača kompenzacijo.
 
Klimatski dolg
Moralo bi biti prav nasprotno: tri četrtine onesnaţenja prispevajo razvite države, ki sestavljajo komaj četrtino svetovnega prebivalstva, medtem ko posledice globalnih sprememb podnebja zaradi geografske lege bolj čutijo revne države. Klimatski dolg je bil skoraj slogan srečanja v Cochabambi: nerazvite države zahtevajo odškodnino, ker so jim razvite pokvarile vodo, zrak in zemljo. Logika je taka: razvite države ste se razvile na račun okolja, mi pa se ne smemo, ker je meja, ki jo Zemlja še lahko prenese, že presežena. Poleg tega moramo prenašati neprimerno večjo škodo, kot jo povzročamo. Nosimo vaše breme. Dolžni ste nam.
Za zdaj dobivajo pomoč, vendar ni zastonj – v zameno morajo biti tiho. Bolivija in Ekvador, ki sta v Koebenhavnu zahtevala, da v debati o politiki, ki zadeva globalne podnebne spremembe, sodelujejo vsi in nista sprejela sklepov, ki so jih pripravili veliki, sta izgubila finančno podporo. Če si reven, nimaš pravice glasovati za lastno preživetje, je potem izjavil Morales.
Prvi indijanski predsednik Bolivije, ki je naredil revolucijo že doma, s tem ko je v ustavo zapisal pravice matere Zemlje in domorodnim ljudstvom prvič v zgodovini priznal vrednost ter jih povabil k odločanju, je zato sklical neodvisno konferenco na predsedniški ravni. Novembra bo te ideje predstavil na predsedniškem vrhu ZN v Cancunu, za prihodnje leto pa je objavil pobudo za razpis svetovnega referenduma o podnebnih vprašanjih, h kateremu bodo povabili dve milijardi ljudi. V državah, ki ga ne bodo hotele razpisati uradno, bo iniciativo prevzela civilna družba.
Zaščitili smo sebe, zdaj moramo še mater Zemljo, pravi Morales. Bolivijcem, ki so sicer katoliki in ob vsaki priliki vlačijo svoje device Marije na obhod po mestu, je svetost Pachamame še zmeraj v krvi. Šoferji na svetih krajih, kjer stoji kapelica ali pa so devico našli vklesano v skalo, vedno polijejo z alkoholom (na žalost materi Zemlji pogosto darujejo še plastično stekleničko) za srečno voţnjo. Mama poskuša umiriti svojega otroka, pravi, tu sedi, na Pacho. Mariji se hodijo zahvaljevat enako, kot so se nekoč Pachamami, vsako dražjo stvar, avto, stanovanje, stroj najprej počajajo (challa je obred blagoslova, kjer je obvezna postavitev oltarja, daritev in proslava z veliko alkohola).
Zanje je Zemlja dejansko mati, živo bitje in kot taka sveta sama po sebi, neodvisno od tega, koliko nam daje. Človekove pravice so na ravni Združenih narodov z deklaracijo priznali šele pred dobrega pol stoletja, je v enem govorov povedal bolivijski predsednik. Danes poskušamo to doseči s pravicami matere Zemlje. Da ni živo bitje? Ko so belci osvajali Ameriko, so mislili, da Indijanci nimajo duše in se jih lahko strelja kot živali, zasužnji in prosto razpolaga z njihovim življenjem. Danes se nam to zdi barbarsko, a sami enako ravnamo z Zemljo, živalmi in rastlinami. Zemljo samo uporabljamo, lahko pa bi bili prijatelji.
Bolivijci so svetost matere Zemlje zapisali v ustavo. Pachamamo obravnavajo kot živo bitje, ki ima samo po sebi umevne pravice: pravico do življenja, življenjskega prostora, čistega okolja, svobodnega razvoja. Ne samo, da ne želimo škoditi sami sebi s tem, da si uničujemo življenjski prostor in otežujemo življenjske razmere – Zemlja ima sama po sebi pravico živeti, tudi kadar nam neposredno ne služi, je povedal eden Moralesovih duhovnih svetovalcev.
Morales je seveda politik, čeprav dovoli, da andski šamani zanj delajo obrede in mu svetujejo glede vprašanj, ki jih oni bolje poznajo. Levičar starega kova trdi, da je glavni problem onesnaževanja potrošniška naravnanost družbe in kapitalistična ideologija neprenehnega razvoja, kot da se ni mogoče ustaviti in zaživeti v miru, brez nenehne gonje po več. Prepričan je, da je treba zrušiti kapitalizem, ker naj bi v socializmu živeli bolj ekološko in skladneje z naravo (česar zgodovina sicer ne  potrjuje). Je pa socialistične ideje, ki si jih deli s Castrom in Chavezom, precej posrečeno oplemenitil s tradicionalno andsko kozmovizijo, ki temelji na solidarnosti, odgovornosti in domači kmečki zdravi pameti.
 
Dobro življenje
Andski starešine in predstavniki posameznih skupnosti ljudstev Ajmara in Kečua so množico industrijskih majic in hlač obarvali s pisanimi ponči, kapami in klobuki (in s krili in mantiljami, ker jih vedno spremljajo žene, saj pravijo, da človek šele v paru postane cel). Ljudje, ki res živijo z Zemljo in zanjo, so v politični diskurz prinesli koncept zelo zdravorazumskega dobrega življenja, kar je nekaj, kar je večina zahodnjakov že pozabila, če je sploh kdaj poznala.
Učijo preprosto, da ne moreš zares dobro živeti, če veš, da nekdo drug živi slabo. Ključ k notranjemu miru je solidarnost, brez te ni harmonije. Družbena ureditev, ki so jo živele stare civilizacije predkolumbijske Juţne Amerike, je zelo podobna socializmu z močno duhovno komponento. Trgovanje, se pravi blagovna menjava, temelji na občutku odgovornosti za dobrobit drugega.
Današnje tržne zakonitosti, ki smo jih privzeli kot samoumevne, ugotavljajo, da je tisti, ki neko stvar bolj potrebuje, pripravljen plačati več, zato lahko prodajalec dvigne ceno. V tradicionalni družbi Andov je bila logika obrnjena: ta, ki je nekaj bolj potreboval (na primer, ker je imel slabo letino), je to dobil ceneje. Prodajalec je vedel, da gre njegovemu kupcu slabo, zato mu je dal več, kot če bi imel njegov partner v menjavi dobro letino. Trgovina je po tem principu – drug drugemu dajemo, kar potrebujemo, z zavestjo, da je tudi za nas poskrbljeno, da bomo vedno imeli, kar bomo potrebovali. Je pa treba pri tem pripomniti, da so nekoč živeli v skupnosti, delo so si delili in zelo strogo kaznovali lenobo. Če lahko verjamemo zgodovinarjem, ta ljudstva kljub trdim razmeram nikoli niso trpela lakote.
Tako daleč v preteklost visokospecializirani svet več ne more, vendar lahko živimo v sožitju z naravo, če smo se pripravljeni odreči pretiravanju, luksuzu in kopičenju, pravi vodja Moralesovega protokola in njegov duhovni svetovalec Fernando Huanacuni.
Medtem ko začenjajo spremembo pri sebi, vsi stavijo na Cancun. Cochabamba je bila uvod, v Mehiki se bo šele prav začelo. Zelo verjetno bo tja prišlo še več ljudi kot v Bolivijo. Množica, ki ima dovolj lastne nemoči, dovolj onesnaževanja, dovolj, da o okolju, kjer živijo, odločajo drugi. To ni dobro življenje, pravijo. Dobro življenje pomeni čist zrak, dovolj vode, naravna hrana in občutek varnosti. V Cancunu, pravijo, bo šlo zares.

3,027344E-02



<< Nazaj

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:

Bi radi brali novice v tiskani obliki?

Finančna sredstva nam ne omogočajo pokrivanja stroškov pošiljanja na individualne naslove. Če bi želeli naše novice prejemati na dom, prosimo za prispevek, ki ga nakažete na:
TRR: 0201 1025 5748 080
IBAN: SI 56 0201 1025 5748 080
BIC BANKE: LJBASI2X
KODA NAMENA: OTHR

Prejemnik: Društvo Ognjič, Grajska pot 16, 4220 Škofja Loka
Namen plačila: Prispevek za obveščanje
Sklic: SI 00 in datum plačila (npr.: 02062018)
 
Priporočamo se za 7 EUR (letna naročnina, 9 številk) ali več. Vsak prispevek (tudi manjši) nam pride prav, da lahko še naprej širimo mrežo vrtcev, šol, novinarjev, zdravstvenih ustanov in drugih, ki jim pošiljamo naše novice. Prispevke lahko pošljete tudi v obliki poštnih znamk A.

Prispevek za obveščanje lahko uredite tudi s pomočjo e-nakazila na strani shop.zazdravje.net.
 
POMEMBNO:
Vaš naslov je razviden ob izvedenem nakazilu prispevka, zato ga ni potrebno pošiljati po elektronski pošti, javiti po telefonu ali nam pošiljati kopije položnic po pošti. 

To pa boste kljub vsemu morali storiti, če:
 plačnik ne bo tudi prejemnik novic (kjer bo plačano za več prejemnikov ali če plačnik plača znesek za drugega prejemnika novic),
 ima plačnik v naslovu šumnike (ti se na izpisku ne izpišejo). 

V tem primeru nam točne podatke, komu in kam naj pošljemo novice, sporočite po pošti na naslov društva ali po elektronski pošti na posljite.novice@gmail.com ali nas pokličite ob delovnikih med 9. in 13. uro na 041 770 120.
 
Prispevke, za katere ne bomo dobili nobenih dodatnih napotkov, bomo obravnavali kot donacije.