Aktualne novice

Za sodoben porod ne potrebujemo drage opreme, temveč sodobno obporodno skrb

dodano: 30.6.2007

Uršula Kravogel, revija mama,

V vaši raziskavi se je izkazalo, da imajo nekatere ženske s porodom negativne izkušnje – s postopki in osebjem. »Naše delo smo zastavili kot problemsko raziskavo: želeli smo, da se stanje na področju pomoči ženski med nosečnostjo, med porodom in po njem izboljša. Spraševali smo se torej, kakšno je stanje, ter razmišljali, kako do kvalitativnega premika. Pri analizi rezultatov smo se osredotočili predvsem na tiste točke, ki so se izkazale kot problematične in bi se jim kazalo resneje posvetiti. Obstajajo zelo dobre porodne izkušnje, hkrati pa smo med poglobljenimi pogovori z ženskami naleteli na hude porodne zgodbe, ki se ne bi smele nikoli zgoditi. Sem tudi svetovalka za obporodne stiske in kar nekaj mojih porodnic je trpelo zaradi posledic travmatičnih porodov – porodov, ki bi se ob ljubeči podpori in skrbi zdravstvenega osebja lahko končali drugače. Posledice neustrezne skrbi za žensko v nosečnosti, med porodom in v zgodnjem materinstvu so daljnosežne in se ne končajo z odhodom iz porodnišnice ali takrat, ko se zaceli epiziotomijska rana.

Med rezultati raziskave je treba izpostaviti dva problemska sklopa. Medicina je znanost, torej tiste, ki delujejo znotraj nje, obvezuje k takšnemu delu, ki temelji na preverjenih znanstvenih podatkih. To področje je nujno treba urediti, kajti »vodenje porodov« v Sloveniji še vedno ni dovolj na »na podatkih temelječa praksa«, pa bi morala biti – o tem imamo zelo prepričljive dokaze. Če se ustavimo še ob izrazu »vodenje porodov«, rekla bi celo, da poroda ne morejo voditi ne zdravnik ali zdravnica, ne babica in tudi ženska ne, ker gre za občutljiv in izjemno močan telesni proces, ki ga ne moremo zavestno nadzorovati – morda bi morali začeti več uporabljati izraze, kot so podpora in pomoč pri porodu.«

Velika težava je tudi odnos osebja v porodnišnici. Zdravniki so včasih neosebni, pri porodu obravnavajo žensko kot telo, ki tako postane le razčlovečen predmet. In ker zaradi svoje izobrazbe itak »vse vedo«, porodnica pa nima medicinskega znanja, je pod stresom, pod vplivom hormonov in podobno, zato je večinoma »ne jemljejo resno«. »Prav to je drugi segment, v katerem smo našli pomanjkljivosti, to nasploh ni močna stran našega zdravstva. Ne gre le za to, da je treba povečati komunikacijske spretnosti in biti prijazen, vljuden in spoštljiv, ključen je odnos kot bistvena komponenta skrbi za žensko med porodom. Ženska je tista, ki je noseča in ki rojeva otroka, vsi drugi so njeni pomočniki in pomočnice, in zato bi morale biti ženske v središču obporodne skrbi. Ta premik zahteva zasuk načina razmišljanja pri strokovnem osebju, in to je veliko težje storiti kot kupiti novo in moderno, a presneto drago porodno posteljo.«

Zelo velik problem je pri nas nerazvitost babištva ter nujnost rojevanja v porodnišnici oziroma nemožnost rojevanja izven porodnišnice, v porodnih centrih. »Z znanstvenimi podatki je dokazano, da za žensko, ki v nosečnosti nima zdravstvenih težav in pri kateri se pri porodu ne pričakuje zapletov, najbolje skrbijo babice, zdravniki ali zdravnice pa so tu zato, da poskrbijo za tiste nosečnice in porodnice, ki take težave ali zaplete imajo. Seveda pri tem govorimo o babicah, ki so resnično babiško usmerjene, pri nas pa si bodo morale babice svojo popolno avtonomijo v statusu, mišljenju in pristopu k ženski šele izboriti.

Ženske pri nas so na splošno zadovoljne s porodi, čeprav je zelo medikaliziran. To je po mojem tudi posledica tega, da se ne zavedajo, kaj bi drugačna porodna pomoč in babiška skrb zanje sploh pomenila. V idealnem primeru bi babica ženski zagotovila kar največ nadzora nad porodnim okoljem in porodnimi postopki, omogočila bi ji, da postane središče porodnega dogajanja. Za medicinski sistem pa velja ravno obratno – zelo veliko dejstev nakazuje, da ženskam odreka nadzor nad porodom ter vstopom v materinstvo. Gre za temeljno razliko v pristopu do ženske in do materinstva, ki jo pri nas premalo obravnavamo in razumemo.

Ženske bomo morale same glasneje povedati, kako, kje in s čigavo pomočjo želimo rojevati v prihodnje – začnimo resno razmišljati o porodnem centru, ki ga bodo vodile babice, središču, kjer bo ženski skozi celotno potovanje skozi nosečnost, porod in čas z dojenčkom na voljo ista babica.«

Ali rojevanje sploh spada v medicino? »Če berete slovenske učbenike porodništva ali poljudne prispevke, je tudi v medicini veliko govora o fiziološkem dogajanju med porodom, o tem, da je porod normalno in tudi naravno dogajanje. Težava ni toliko v besedah, ki jih uporabljamo – besede so žive, njihov pomen se spreminja, nekatere postanejo moderne in jih začnemo tudi zlorabljati. Tu je ključna predvsem praksa, torej kakšne pomene dobi porodni dogodek, kdo ta pomen določa, kdo in kako pri tem sodeluje in koliko besede ima. Četudi se zdi, da morda vsi govorimo o istem, pa natančnejša analiza pokaže, da so razlike bistvene – še posebej za ženske in njihove otroke, kar je najpomembnejše. Da sem bolj konkretna: Medicina je nujna in nihče, ki se resno ukvarja s teorijo poroda, ne bi hotel ali mogel zanikati njenega pomena za ženske in njihove bodoče otroke – kadar gre za bolne ali ogrožene. Delo porodničarjev in porodničark je delo, ki je izjemno zahtevno in občudovanja vredno, saj se soočajo s tistimi odstopanji od »normalnega«, ki zahtevajo posebno spremljanje, diagnosticiranje in/ali zdravljenje. A porodništvo bo moralo porode brez zapletov v celoti in zares prepustiti babicam.«

Bi bilo tudi pri nas smiselno uvesti navado, da ženska prinese v porodnišnico načrt poroda oziroma tako imenovani »birthing plan«, v katerem osebje seznani s svojimi željami ter tistim, česar ne želi? »Če bi se pri nas uresničil preverjeno dober sistem kontinuirane obporodne skrbi, kjer za ženske z nizkim tveganjem skrbi babica, morda o tem ne bi imelo smisla govoriti. Ženska med nosečnostjo poleg spremljanja zdravstvenega stanja potrebuje informacije o različnih vidikih nosečnosti, poroda in materinstva nasploh in v nekaterih primerih tudi podporo zaradi najrazličnejših življenjskih položajev. Primerno izobražena in usposobljena babica je za takšno delo najbolj ustrezna. V mesecih nosečnosti se med njima oblikuje poseben odnos. Tako babica pozna želje, strahove in pričakovanja posameznice glede poroda in lahko skupaj razmišljata, kako oblikovati porodno dogajanje, da bo čim bolj po meri ženske. In ko babica sodeluje pri takem porodu, ve, komu pomaga in kateri postopki bodo za posameznico dobrodošli in sprejemljivi in katerim se bi raje izognila. Porod je kompleksen dogodek, o katerem ne moremo razmišljati skozi ločitev na telo in duha. In medsebojno poznavanje olajša dajanje pomoči na tistih ravneh, ki so prav tako ključne, a pri nas potisnjene v ozadje.

Opisana oblika skrbi je daleč od pri nas trenutno uveljavljene, ko se večina žensk šele med porodom prvič sreča z ljudmi, ki ji bodo pomagali med porodom, v nosečnosti se je srečevala z drugimi ljudmi – zdravnikom ali zdravnico in medicinsko sestro ali babico, po porodu pa bo k njej na dom prišla patronažna medicinska sestra.

Samega poroda v resnici ni mogoče načrtovati, zato bi bilo morda namesto »porodni načrt« bolje reči »načrt porodne skrbi«. In v tem prehodnem obdobju je taka oblika spoznavanja zelo smiselna. Zdravstvenemu osebju omogoči hitre in zgoščene informacije o posameznici ali paru, ki prihaja k njim, da bodo skupaj ob dogodku, kot je rojstvo otroka; kar neverjetno se zdi, da je polovica tistih redkih žensk v raziskavi, ki so tak načrt imele s seboj, povedala, da ga niso pozitivno sprejeli.

Ko ženska pripravlja načrt porodne skrbi, razmišlja o tem, česa si med porodom želi in kaj ji je pomembno, in pogosto v ta razmislek vključi tudi partnerja. Načrt porodne skrbi, ki ga ženska prinese v porodnišnico in pokaže osebju, je nekakšna izjava in poziv k dogovoru. Ženskam bi priporočala, naj pustijo na takem načrtu prostor za podpis strokovnjaka, ki bo to prebral in bo s svojim podpisom zagotovil, da je seznanjen z njenimi pričakovanji. Porodni dogodek mora temeljiti na resnični enakopravnosti v dialogu med strokovnjaki in porodnico – in načrt porodne skrbi je odličen začetek takega odnosa.«

Načrt poroda bi lahko preprečil tudi rutinsko klistiranje in britje, za katera marsikatera porodnica niti ne ve, da nista nujna ter da ju lahko zavrne. »Eden najbolj citiranih virov za preverjanje na podatkih temelječe medicinske prakse pravi dobesedno: v nekaterih državah sta klistir in britje le še stvar zgodovine. Klistir in britje kot priprava na porod nista nujna, nista potrebna, in če smo natančni – v nekaterih primerih celo škodita. Ne glede na to, kakšne so sicer življenjske prakse posameznic ali kultur glede britja ali striženja ali klistiranja, medicina preprosto ne sme kar povprek uporabljati nečesa, kar ni dokazano koristno. O uporabi postopka ali zdravila, ki nima dokazanih želenih učinkov, bi bilo treba še razpravljati.

Ali ni pomembno prav to: smo v enaindvajsetem stoletju in se še vedno sprašujemo, ali lahko kakšen postopek zavrnemo. To govori o veliki moči medicinskega načina razmišljanja: jaz vem, kaj je zate dobro in bom to storil na tvojem telesu. Takrat, ko gre za zdravje in celo za življenje in smrt, smo še posebej občutljivi, in zato tudi pristanemo na marsikaj, še posebej, ker smo prepričani, da strokovnjaki že vedo, kaj delajo.«

V Sloveniji imamo tudi zelo visok odstotek epiziotomij. Je ta praksa res že zastarela in bi se ji lahko izognili? »Šokantno je, da več kot polovici porodnicam prerežejo presredek – ta praksa se v Sloveniji uporablja v zdaleč prevelikem številu. Nekaterim bi se lahko izognili – strokovnjaki pravijo, da bi morali doseči manj kot deset odstotkov prerezanih presredkov. Ponekod dosegajo še nižje številke, ne da bi se povečalo število negativnih izidov, torej ne da bi se povečalo število hudih raztrganin ali kasnejših težav z zadrževanjem urina ali blata, kar je pri nas še vedno argument, zakaj se prerez presredka uporablja. Pozivam k resni strokovni razpravi! Obstajajo poti, kako znižati število rezov presredka, ki zahtevajo spremembe v porodni pomoči, nekatere preverjene: več pokončnih položajev med porodom, manj intenzivno vodene druge porodne dobe, manj pospeševanj porodov, več porodov v vodi, Keglove vaje v nosečnosti in nekatere, ki jih še čaka temeljitejše proučevanje: masaža presredka v nosečnosti in med porodom, različne tehnike varovanja presredka in podobno.«

Kako pa je s porodnimi položaji? Je sprejemljivo, da ženske že v prvi fazi poroda v porodni sobi ležijo na hrbtu? »Med porodom je ležanje v postelji morda smiselno za trenutke počitka in sprostitve med popadki, za večino žensk in pretežni del poroda pa bi bilo veliko pametneje uporabiti katerega izmed pokončnejših položajev in jih menjati po svojem občutku in nasvetih babice ter se gibati. In skorajda ni slabšega položaja za porajanje otroka, kot je lega na hrbtu. V enemu najlepših porodov, ki sem jih videla, je prvo dobo ženska dobesedno odplesala in nato rodila otroka stoje – ekstatično doživetje.« Pripravila: Uršula Kravogel



<< Nazaj

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:

Bi radi brali novice v tiskani obliki?

Finančna sredstva nam ne omogočajo pokrivanja stroškov pošiljanja na individualne naslove. Če bi želeli naše novice prejemati na dom, prosimo za prispevek, ki ga nakažete na:
TRR: 0201 1025 5748 080
IBAN: SI 56 0201 1025 5748 080
BIC BANKE: LJBASI2X
KODA NAMENA: OTHR

Prejemnik: Društvo Ognjič, Grajska pot 16, 4220 Škofja Loka
Namen plačila: Prispevek za obveščanje
Sklic: SI 00 in datum plačila (npr.: 02062018)
 
Priporočamo se za 7 EUR (letna naročnina, 9 številk) ali več. Vsak prispevek (tudi manjši) nam pride prav, da lahko še naprej širimo mrežo vrtcev, šol, novinarjev, zdravstvenih ustanov in drugih, ki jim pošiljamo naše novice. Prispevke lahko pošljete tudi v obliki poštnih znamk A.

Prispevek za obveščanje lahko uredite tudi s pomočjo e-nakazila na strani shop.zazdravje.net.
 
POMEMBNO:
Vaš naslov je razviden ob izvedenem nakazilu prispevka, zato ga ni potrebno pošiljati po elektronski pošti, javiti po telefonu ali nam pošiljati kopije položnic po pošti. 

To pa boste kljub vsemu morali storiti, če:
 plačnik ne bo tudi prejemnik novic (kjer bo plačano za več prejemnikov ali če plačnik plača znesek za drugega prejemnika novic),
 ima plačnik v naslovu šumnike (ti se na izpisku ne izpišejo). 

V tem primeru nam točne podatke, komu in kam naj pošljemo novice, sporočite po pošti na naslov društva ali po elektronski pošti na posljite.novice@gmail.com ali nas pokličite ob delovnikih med 9. in 13. uro na 041 770 120.
 
Prispevke, za katere ne bomo dobili nobenih dodatnih napotkov, bomo obravnavali kot donacije.