Aktualne novice

Intervju: Nikolaus Geyrhalter, režiser filma Kruh naš vsakdanji

dodano: 6.3.2008

Tekst: Kalčič Vesna, vir: www.dnevnik.si

Nešteto zlatorumenih sončnic v poletnem polju seže čez meje širokokotnega objektiva kamere. Povsem tiho je, dokler ne prileti rumeno letalo, izgine v levem kotu, se nenadoma pojavi pred nami in nas preleti s širokim repom razpršenega škropiva za sabo. Dan pozneje so sončnice rjave, posušene in noži velikih kmetijskih strojev za seboj puščajo rjavo, prazno zemljo.

Kubrickova Odiseja 2001 se je uresničila, so zapisali kritiki o filmu Kruh naš vsakdanji (Unser täglich Brot) avstrijskega režiserja Nikolausa Geyrhalterja in ga primerjali s Hitch*censored*om. Kruh naš vsakdanji je kriminalka, ki se resnično dogaja, vsak dan, in katere rezultat dobimo vsak dan postrežen na krožniku.

Nič nenavadnega zato ni, če se gledalec ob koncu filma vpraša, ali mu je bilo tega res treba, ali je res hotel izvedeti, kaj se skriva za tesno zaprtimi vrati živilske industrije in s čim se resnično prehranjuje. A se hkrati tudi vpraša, ali bi bilo res dobro še naprej živeti v utvari in si zatiskati oči.

V gradivu o vašem filmu je zapisana vaša izjava, ki ste jo dali za New York Times, češ da vas je k snemanju tega filma spodbudilo začudenje, da je bilo treba v 50. letih za živila odšteti 30 odstotkov plače, danes pa le še 8 odstotkov…
To je bil eden od motivov. Znano je, da se je v tistem času dražilo vse razen živil. Poceni živila so se v supermarketih še pocenila. Še bolj kot to pa me je vedno vznemirjalo dejstvo, da obstaja neki svet, v katerega pravzaprav nimamo vpogleda. Svet proizvodnje živil je namreč tako dobro izoliran, tako zakrit očem, da nas večina vidi le reklame z zelenimi jasami, kmetom, ki travo kosi na roko, in kurami, ki letajo po dvorišču. Za to fasado se skriva veliko drugačnega in vsakdo ve, da bi ga to pravzaprav moralo zanimati, a se mu zdi prenaporno, da bi pogledal v ozadje.

Živila so se v zadnjem letu močno podražila, vendar to najbrž še ne pomeni, da se je bistveno spremenil način proizvodnje?
Tega ne verjamem, mislim celo, da zaradi tega proizvajalci ne dobijo nič več, temveč ob trenutni podražitvi živil zaslužijo predvsem trgovci.

New York Times je tudi zapisal, da ni šokantna vsebina filma tisto, zaradi česar je bil razglašen za najboljši dokumentarec leta, temveč njegova rigorozna forma. V filmu ni nikakršne glasbene podlage, nobenega komentarja, intervjujev, sta le slika in zvok strojev…
Ja, film je tako koncipiran. Edino, kar se je med snemanjem spremenilo, je bilo to, da smo posneli intervjuje, vendar se je ob montaži izkazalo, da bo film bolje deloval, če jih ne uporabimo. To, da ne bo glasbe, da ne bo komentarja, pa smo se odločili, še preden smo film začeli snemati.

Ljudje v filmu molčijo tudi, ko malicajo v menzi. Molče strmijo v kamero. Za gledalca je to neprijetno, skoraj ni mogoče zdržati…
To je bil tudi moj namen. Ta film deluje tako, da ustvarja nenehno nelagodje, da odgovornost za vse, kar se dogaja na platnu, odloži tudi na gledalca in ta mora sam razmisliti, kaj od tega sprejme in kaj ne. Ves film deluje preko razpoloženja, pa ne le ob tem, kako se danes živila proizvajajo, temveč tudi ob tem, kakšna delovna mesta ta panoga ponuja, in nenazadnje ob tem, kako se v tej panogi ravna z živalmi in ljudmi. In k temu sodijo tudi posnetki molčečih v opoldanskem premoru. Res pa je, da se pogosto to tudi v resnici dogaja, da so delovna mesta v tej panogi zelo osamljena, da neredko res ni nikogar, s komer bi se zaposleni lahko pogovarjal.

V filmu obratov ne poimenujete, niti ne krajev, kjer ste snemali, vendar je znano, da ste dve leti snemali po vsej Evropi. Se način proizvodnje nikjer ne razlikuje, je vseeno, ali je to Nemčija, Španija, Belgija, Danska?
Problem nastaja, ker vse seme na trgu ponuja nekaj monopolnih proizvajalcev, in ti so v vsej Evropi isti. S tem so tudi pogoji proizvodnje povsod enaki, kajti s semenom pridejo tudi natančna navodila, kako je treba takšno rastlino vzgojiti. Proizvajalci tako postajajo odvisni od teh koncernov. Enako velja za živali. Obstaja evropski standardni piščanec, za katerega je natančno predpisano, po koliko dneh od trenutka, ko je prilezel iz jajca, ga je treba zaklati. Seveda obstajajo tudi posebnosti, kot je na primer pridelava zelenjave v Španiji, toda tržna izmenjava živil je izjemno obsežna in pogosto niti ne opazimo, da paradižniki danes prihajajo iz Španije, jutri iz Avstrije, pojutrišnjem iz Slovenije in četrti dan iz Madžarske. Ne opazimo tudi zato, ker je vrsta paradižnika vedno enaka, ker so vsi enakega videza, ker so vsi enako veliki in enako stari.

V filmu lahko vidimo ogromne tople grede, v katerih delavci škropijo paprike in ob tem nosijo plinske maske in zaščitne obleke. Na fotografijah, ki so nastale na snemanju, so tako opremljeni tudi kamermani in drugi vaši sodelavci… Ste malce pretiravali?
Ne, kje pa. Takrat so res škropili z nekim strupenim zaščitnim sredstvom. Ker smo vedeli, da hočemo to posneti, smo si pri avstrijski vojski izposodili zaščitno obleko in maske. Imel sem sicer občutek, da delavci v obratih, če tam ne bi bilo kamer, ne bi oblekli zaščitne opreme. Toda ker so hoteli pred kamero ravnati po predpisih, so to storili. Seveda nisem imel nič proti, saj je to le še okrepilo izpovednost filmske podobe. Ni pa to nič nenavadnega. Kdor hoče jesti poceni zelenjavo, mora vedeti, da je vzgojena z veliko kemije.

Te paprike tudi ne rastejo iz zemlje, temveč iz neke snovi v plastičnih vrečkah?
Ja, to je neke vrste mineralna volna. Nekaj povsem običajnega je, da danes rastline ne rastejo več v zemlji. To je tudi povezano s semeni. Vzgajati rastline v vrečki z mineralno volno, v katero so napeljane cevke, po katerih natančno odmerjeno dovajajo potrebna hranila, pa je tudi precej bolj enostavno in manj tvegano kot vzgajati jih pod milim nebom in v zemlji. Toda tudi to je danes v Evropi standard. Razen nekaj redkih vrst solat zelenjava ne raste več v zemlji, to je splošno znano.

Ne vem, ali je res tako splošno znano.
Že, že, ampak najbrž pa opazite, da je solata vedno bolj čista, da pri pranju ne vidite več zemlje... To pride od tega, ker nima več stika z njo…

Odločili ste se, da boste prve prizore filma posneli v neki danski klavnici. V filmu vidimo nekaj dni stare piščance, ki jih stroj posesa in zatem katapultira v zabojčke, vidimo losose, ki jih s široko cevjo sesajo iz vode na ribiško barko, nešteto svinj na tekočem traku, ki jim stroj razpara trebuh in iz njih izpade drobovje, krave, ki jih tekoči trak pripelje v pravi položaj, da jih klavec lahko ubije z električnim šokom. Vas to ni nič pretreslo?
V prvem trenutku, ko začneš snemati, te seveda pretrese. Toda ker smo vedeli, kaj nas čaka, saj smo te motive načrtno izbrali, smo tudi vedeli, da moramo biti sposobni to zdržati. Vendar me je manj pretreslo to, da živali umrejo in kako umrejo, kot celoten vtis, ki sem ga dobil ob tem. Namreč, ta popolnoma zaprt položaj za veliko ograjo, z zaposlenimi, ki se jim zdi to, kako se z živalmi ravna in kako umirajo, nekaj povsem normalnega. Nikakršnih moralnih vprašanj si ne postavljajo. Mi potrošniki smo zunaj tega paralelnega sveta in sploh si ne moremo predstavljati, da v družbi z našimi moralnimi predstavami obstaja takšna paralelna družba. Da ji pripadajo mnogi, saj je v njej veliko delovnih mest, in da v njej obstajajo povsem drugačne moralne ravni. To se mi zdi zelo skrb zbujajoče.

Verjetno ste se s temi ljudmi pogovarjali. Ste dobili občutek, da so povsem otopeli?
Ja, so otopeli, vendar ne v smislu, da bi jim to lahko očitali. Ti ljudje enostavno opravljajo svoje delo in so veseli, da sploh imajo zaposlitev. Povsem upravičen je tudi njihov argument, da če hočemo jesti meso, morajo zaklati živali, ker tega nočemo storiti sami doma. Zato gre za lažno moralo, če trdimo, da so posamezniki, ki v klavnicah za nas koljejo živali, mrzlega srca. Nasprotno, to so povsem prijetni ljudje, nikomur od njih ne bi mogel ničesar očitati, kot tudi nikomur ne bi mogel očitati, da sprejme takšno delovno mesto. Ti obrati gredo ponavadi tja, kjer ni delovnih mest, kjer ljudje nimajo dela, in potem delajo pač to, kar jim ponudijo. Ko smo teden dni snemali na Danskem, v tej klavnici, nam je bilo prvi dan vsem slabo. Tretji dan smo bili že vsi normalni in peti dan smo oblečeni tako kot drugi zaposleni v klavnici z gumijastimi predpasniki postali del celote, eni so pač v rokah držali nož, drugi pa kamero ali mikrofon. Res ni bilo več velike razlike, z ljudmi smo potem skupaj jedli v menzi…

Svinjsko pečenko, domnevam…
Tudi… logično, da jedo največ lastne produkte.

Zlagano bi bilo torej, če bi rekel, da sam česa takega ne bi mogel storiti. Tudi jaz bi lahko ubil svinjo, če bi jo moral, in če ne bi našel nobenega drugega dela, bi najbrž ubil tudi 400 svinj na dan. Zato, ker je človek sposoben vsega, le da tega ne verjame. In to me prestraši, vera v to, da smo postali tako senzibilni, da je naša družba že tako napredovala in da je že zelo zrela, toda v resnici smo tudi mi samo živina in zelo zelo malo je potrebno, da bi spet postali živali.

Podobno ste ugotavljali tudi v drugih svojih dokumentarnih filmih, tudi v tistem, ki ste ga posneli v Bosni?
Bili smo zraven, ko so odkopavali množična grobišča. To je seveda druga kategorija, gre za človeška trupla, in to je bilo zelo težko posneti. Je resnično brahialno, ko vidiš, kako bager koplje, vse dokler ne pride na dan stopalo, in potem koplje naprej, le da ve, da mora kopati bolj previdno… in potem se razkrije nešteto trupel. Ja, in tudi tega je bil človek sposoben, to se ni zgodilo na drugem koncu sveta, temveč tu, za vogalom, in ne pred dvesto, temveč pred 15 leti.

Pravite, da smo si v tem, v sposobnosti ubijanja, ljudje enaki?
Mislim, da smo drugačni le zato, ker živimo v družbi, ki si zapoveduje, da je drugačna. V trenutku, ko bi ta družba izgubila inštrumente, ki krepijo to zavezo k nekim moralnim vrednotam, bi tudi mi kaj hitro padli na povsem primitivno raven. Ta naša civilna družba je zelo fragilen sistem, na katerega se ni mogoče zanesti, in tudi znotraj te naše družbe obstajajo sistemi, kjer veljajo povsem drugačna pravila igre, po katerih ljudje živijo in delajo. Na eni strani je tu živilska industrija, kjer vladajo drugačne predstave o tem, kaj je moralno. Toda drugačne predstave o moralnem vladajo tudi v politiki, v našem odnosu do ljudi, ki bi radi imigrirali v Evropo, in še kje. Živilska panoga zato ni nič posebnega, le da je v njej enostavneje posneti to, kar se v resnici dogaja.

Kako ste pravzaprav sploh dobili dovoljenja za snemanje? Film ni ravno promocija za vpletene obrate…
Najprej moram pojasniti, da tega nisem delal sam, temveč Maria Arlamovsky, ki je tudi opravila vse raziskave. Iskanja dovoljenj se je lotila po več poteh, toda najpomembneje je bilo, da smo bili iskreni. Rekli smo: snemamo film o panogi, ne delamo nikakršne reklame za vas, vendar posnetega tudi ne bomo vrednotili, ne bomo iskali negativnih komentarjev ali kogarkoli za kaj krivili. Posneli bomo le to, kar bomo videli kot vsakdanjik, in iz tega zmontirali film. Podjetjem smo tudi zagotovili, da se s tem, ko nas spustijo noter, vzpostavlja neki odnos zaupanja in da ne bomo posneli ravno vsakega malce bolj umazanega kota v klavnici. Zato, ker mi ni do tega, da bi iskal škandale, tega mi niti ni treba, proizvodni vsakdanjik je že dovolj škandalozen.

Seveda nas je veliko podjetij z različnimi, včasih tudi zelo prozornimi izgovori zavrnilo. Toda vedno znova so se našli ljudje ali tiskovni predstavniki, na katere je naša namera naredila vtis in so uvideli, da je vsake toliko časa očitno treba posneti tak film in da je še vedno bolje, če ga posname Geyrhalter kot pa kdo drug. Deloma je tudi pomagalo, da so ljudje poznali moje filme in ti so jim bili neke vrste jamstvo za resnost našega početja. Hkrati je zalegla obljuba, da ne bomo zlorabili njihovega zaupanja in iz filma naredili česa povsem drugega. Veliko dovoljenj smo pridobili preko proizvajalcev strojev. Tako smo pri proizvajalcu strojev, ki vsesa piščance, izrazili željo, da stroj posnamemo. Sporočili so nam, da so ravno prejšnji teden prodali enega na Dansko in naj pokličemo tja. Veliko dovoljenj smo pridobili preprosto zaradi ponosa podjetij, da so kaj takšnega sposobna proizvesti.

Končno tudi na sam film ljudje gledajo različno. Potrošniki, ki nimamo pojma, ga vidimo kot zelo kritično delo, za ljudi iz panoge pa je samoumeven posnetek njihovega vsakdanjika. Res je tudi, da se po prikazovanju filma nobeno od vpletenih podjetij ni pritožilo, nasprotno, ti, ki so nam pisali, so nam čestitali in nas pohvalili. Le eno samo podjetje je hotelo film videti, preden je šel v javnost. To je bila perutninska klavnica na Poljskem, kjer je bilo že med snemanjem malce kritično, saj se jim je nenadoma zazdelo, da ideja, da nas spustijo v obrat, morda le ni bila tako čudovita. Zato sem se odpeljal na Poljsko in upravi pokazal film. Ogledali so si celega, čeprav jih je zadevalo le prvih deset minut. Po ogledu so me vprašali, ali je ta "chickencat", stroj, ki sesa piščance, nekaj dobrega, kar bi potrebovali tudi sami. Stroj smo namreč posneli v Belgiji, na Poljskem so piščance premetavali še z rokami. Oni so ta film razumeli povsem drugače.

Brez razmisleka, da morda piščancem ni najbolj prijetno, če jih vsesajo in torpedirajo v zabojčke…
O tem se ne razmišlja, ker trg tega ne zahteva. In kdor redi piščance in ne biopiščance, ta verjame, da jih je mogoče rediti le na tak način. Ob tem ni potrebno kaj dosti razmisleka, temveč le odgovor na vprašanje, ali boš to počel ti ali pa kdo drug namesto tebe. V tej panogi ni vesti, še manj slabe vesti, ves sistem funkcionira brez nje, pa tudi brez občutka odgovornosti ali tega, da karkoli teče narobe.

Tako film dojemajo ljudje iz stroke, kaj pa drugi?
Seveda se najprej pokaže prizadetost. Zanimivo je, da film bolj prizadane ljudi v mestu kot na vasi, in tudi v mestu se bolj dotakne mlajših kot starejših. Mladina o tem resnično nima pojma, hkrati pa moram reči, da odrašča neka generacija, ki je povsem nekritična. Rdeča nit elektronskih pisem, ki sem jih prejel, je bilo vprašanje: Kaj pa naj zdaj jem? Za te odgovore nisem pristojen, to tudi ni moj problem. Ali pa: Sedaj sem postal vegetarijanec. To se mi zdi tudi preveč enostavna rešitev, saj se s sadjem in zelenjavo ne dogaja nič bolje kot z mesom, le da tega ni mogoče tako dramatično predstaviti.

Kaj ste pravzaprav hoteli doseči s filmom?
Hotel sem sprožiti razpravo, vendar v njej nisem želel sodelovati. To tudi ni moja naloga, za to obstajajo internet in drugi mediji. Po drugi strani sem želel ovekovečiti trenutek, kako so to počeli leta 2005, hotel sem ustvariti delo, ki se oddalji od običajnih televizijskih oddaj, ki jih le na hitro zmontirajo in jim ni mar estetsko vodenje kamere.

Daj nam naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolgé. Naslov filma je vzet iz molitve, je religiozen?
Seveda…

Je obtožba, svarilo?
Oboje, obstaja namreč nekakšna skupinska krivda in ni enostavno imenovati krivcev.

Smo to tudi potrošniki, naš način življenja, ker hočemo jesti čim ceneje?
Ja, in čim manj misliti in se čim bolj zabavati. V našem življenju vrednotimo druge stvari, na primer avtomobile, mobilne telefone idr., drugače kot to, kar zaužijemo, in to se nam lahko maščuje.

Če govoriva o alternativi, v Avstriji imajo bioživila že takšen ugled, da so ljudje pripravljeni za njih tudi več plačati…
Ja, če malce računava, natanko še enkrat toliko kot za običajna. Res je, da so bioživila dobro sprejeta in da jih je s posebno oznako mogoče kupiti tudi v supermarketih. To se mi zdi dober korak in dokler si jih človek lahko privošči, je to zagotovo dobro ne le zanj, temveč tudi za okolje. Toda takšnih je danes vse manj in nekateri si res ne morejo privoščiti drugega kot najcenejša živila v akciji. Tega jim niti ni mogoče očitati ali od njih zahtevati, da ravnajo drugače. Ko me vprašajo, kakšen pa naj bo zdaj cilj, ali naj pridelujemo le še bioživila, zato pogosto odgovorim, da to ne gre. Zato, ker so ta živila preprosto luksuz, ki si ga nekateri lahko privoščijo, drugi pa ne. Zato, ker se tudi ob tem družba znova razdeli na ljudi, ki denar imajo in živijo bolj kakovostno življenje, in tiste, ki ga nimajo oziroma morajo z njim varčevati. In za te bo to, kar ste videli v filmu, še naprej ostalo resničnost. Tega načina pridelave hrane ne moremo več odmisliti, vsa družba je tako zgrajena in to enostavno potrebuje.

Imate morda kakšen poseben odnos do te teme, izhajate iz kmečke družine?
Ne, to ne, vendar resno razmišljam, da bi postal kmet.



<< Nazaj

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:

Bi radi brali novice v tiskani obliki?

Finančna sredstva nam ne omogočajo pokrivanja stroškov pošiljanja na individualne naslove. Če bi želeli naše novice prejemati na dom, prosimo za prispevek, ki ga nakažete na:
TRR: 0201 1025 5748 080
IBAN: SI 56 0201 1025 5748 080
BIC BANKE: LJBASI2X
KODA NAMENA: OTHR

Prejemnik: Društvo Ognjič, Planina na Pohorju 44, 3214 Zreče
Namen plačila: Prispevek za obveščanje
Sklic: SI 00 in datum plačila (npr.: 23092019)
 
Priporočamo se za 7 EUR (letna naročnina, 9 številk) ali več. Vsak prispevek (tudi manjši) nam pride prav, da lahko še naprej širimo mrežo vrtcev, šol, novinarjev, zdravstvenih ustanov in drugih, ki jim pošiljamo naše novice. Prispevke lahko pošljete tudi v obliki poštnih znamk A.

Prispevek za obveščanje lahko uredite tudi s pomočjo e-nakazila na strani shop.zazdravje.net.
 
POMEMBNO:
Vaš naslov je razviden ob izvedenem nakazilu prispevka, zato ga ni potrebno pošiljati po elektronski pošti, javiti po telefonu ali nam pošiljati kopije položnic po pošti. 

To pa boste kljub vsemu morali storiti, če:
 plačnik ne bo tudi prejemnik novic (kjer bo plačano za več prejemnikov ali če plačnik plača znesek za drugega prejemnika novic),
 ima plačnik v naslovu šumnike (ti se na izpisku ne izpišejo). 

V tem primeru nam točne podatke, komu in kam naj pošljemo novice, sporočite po pošti na naslov društva ali po elektronski pošti na posljite.novice@gmail.com ali nas pokličite ob delovnikih med 9. in 13. uro na 041 770 120.
 
Prispevke, za katere ne bomo dobili nobenih dodatnih napotkov, bomo obravnavali kot donacije.