Aktualne novice

V naravi stvari je zapisana tudi radost

dodano: 4.1.2011

Dnevnik, sobota, 18. 12. 2010

Tekst: Zalka Drglin
 
Koliko predavateljic poznate, ki med prikazovanjem teoretskih konceptov v ilustracijo uporabijo fotografijo svojega poroda? Dr. Robbie Davis-Floyd, profesorica kulturne antropologije, ki se posveča proučevanju ritualov in simbolov in ki je na povabilo Združenja Naravni začetki nedavno predavala tudi v Sloveniji, stori to premišljeno in s tem označuje lastno angažiranost. Njeni nastopi, pri katerih urno in hkrati natančno niza misli in jih podpira s številnimi izsledki raziskav in pričevanji žensk o porodnih izkušnjah ter osupljivimi babiškimi in zdravniškimi pripovedmi iz različnih porodnih pokrajin, so prav posebni: govori o tem, kako zares pridemo na svet, kako rojevamo in kdo ima pri tem kaj besede.
 
Posvečate se raziskovanju porodnih kultur, ste avtorica in urednica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih publikacij in prispevkov. Najbolj znani ste po knjigi Porod kot ameriški ritual prehoda (Birth as an American Rite of Passage), ki je teoretsko delo, nastalo na podlagi terenskih raziskav. Trdite, da sodobni porod v porodnišnici ni nič manj ritualiziran, kot so bili porodi v tradicionalnih skupnostih.
 
Človek je ritualiziral pomembne življenjske prehode, ki so pogosto povezani s telesnimi spremembami, kot so rojstvo, prestop iz otroštva v odraslost in ponekod sklenitev partnerske zveze, nosečnost in porod ter umiranje in smrt. Vsakega označuje serija ritualov, ki vas popeljejo iz enega položaja v drugega, prek njih se prenašajo ključna družbena sporočila o tem, kaj je pomembno in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. V družbi, ki je organizirana na temelju čaščenja tehnologije in vere, da bomo po zaslugi njenega nenehnega napredovanja bolje živeli, rituali prehoda krepijo ta ključna verovanja in s tem zagotavljajo kar najmočnejšo simbolno vključenost in sodelovanje vseh vpletenih.
Danes je tako »samoumevno«, da je porod povezan z medicino, in to ne le v razvitih državah, pač pa tudi globalno. Pri porodu je ženska soočena s posameznimi medikaliziranimi rituali prehoda: poudarjeni so patološki vidiki poroda, veliko manj pa fiziološki porodni procesi, še več, ti so pogosto zanemarjeni ali zanikani. Ob prihodu v porodnišnico, ustanovo, ki simbolno predstavlja družbo, se začne proces iniciacije, tako kot se to zgodi z rekruti v vojski ali z zaporniki ob prihodu v zapor.
V tem procesu tisto, kar vas določa kot posameznico, izgine. Ko se preoblečete v bolnišnično oblačilo, odložite del svoje identitete. Za zdravstveno osebje so sicer bolnišnična oblačila morda praktična, a gre za veliko več kot zgolj lahek dostop do posameznih delov telesa. Ženska v bolnišničnih oblačilih, ki leži na porodni postelji, prevzame status pacientke, čeprav je zelo verjetno popolnoma zdrava ženska, ki rojeva otroka.
Vstavitev kanala za intravenozno tekočino, ki je danes rutinska, odpre pot do njenih žil; nastalo povezavo beremo kot prispodobo popkovnice, prek katere je preskrbljen otroček v maternici, torej kot simbolično odvisnost porodnice od ustanove za zadovoljevanje potreb po tekočini in energiji. Ko babica ženski v roko vstavlja IV, seveda ne premišljuje o tem, da bo žensko s popkovnico povezala z družbo, a na simbolni ravni počne prav to. In še nekaj: v takem položaju je precej težko vstati in oditi, rekoč: »Ni mi všeč, kako se vedete do mene, odhajam.«
Raba klistirja in britje kot priprava na porod v porodnišnici nista medicinsko upravičena, sta postopka socialnega nadzora. Klistiranje je v številnih ritualih prehoda del obrednega čiščenja; njegova primarna vloga je simbolična, sporoča, da je žensko telo umazano, ustanova pa ga bo očistila. Britje sramnih dlak pred porodom je kot striženje las rekruta – postopek odtujitve, hkrati pa žensko kot spolno bitje simbolno spremeni v deklico.
Uvodni postopki sporočajo, da posameznica v instituciji ni oziroma ni več odrasla oseba, žensko vračajo v stanje otroškosti, ki pomeni tudi večjo odvisnost in manjšo osebno odgovornost in je nastavek za to, da odločanje o njenem telesu prevzamejo predstavniki institucije. Ob tem pa se deli telesa, ki jih v naši kulturi pojmujemo kot najbolj zasebne, skozi simbolični obrat izpostavljajo pogledu in dotiku prej neznanih ljudi.
 
V svojem arhivu hranim pričevanje ženske z znaki porodne travme, ki je doživetje ob porodu opisala tudi z besedami: »Počutila sem se kot kos mesa.« Dobila je umetne popadke in intravenozno infuzijo, predrli so plodove ovoje, redno so izvajali vaginalne preglede, uporabili so CTG, rojevala je leže na hrbtu s pokrčenimi koleni. Pravzaprav se ni dogajalo nič izjemnega.
 
Če zdravniki in babice fiziologije poroda ne upoštevajo dovolj in prepogosto ter neutemeljeno uporabljajo umetne popadke ter druge postopke in posege, če ne zagotavljajo partnerskega sodelovanja, če ne spoštujejo pravic, s tem tvegajo zdravje ženske in otroka, in vemo, da v nekaterih primerih tovrstna neprimerna skrb pripelje do porodne travme. Nadziranje otrokovega srčnega utripa in spremljanje popadkov s CTG-jem, kardiotokografom, brez katerega danes marsikje sploh ne »dovolijo« rojevati, je eden najmočnejših ritualov in hkrati simbol tehnokratskega poroda.
Tehnologija prodira v telo porodnice in pridobljene informacije prevaja navzven. Simboli delujejo prek čustev, kakor lahko razumemo skozi porodno izkušnjo ženske, s katero sem se pogovarjala: »Takoj ko so priključili napravo, so začeli vsi strmeti v monitor, kmalu sem to počela celo jaz in na koncu sem imela občutek, da rojeva stroj, ne jaz.« Neka babica mi je rekla: »Vem, da se sliši popolnoma nerazumno, a ob nenehnem ritmičnem zvoku se zdi, kot da naprava zagotavlja otrokovo preživetje; in včasih čutim, da bi se z njegovim izklopom otrokovo srce kar ustavilo.«
Prizor je žal prav vsakdanji: posameznica leži v porodni sobi s CTG-jem in skupaj s partnerjem prisluškujeta glasovom naprave, babica pa prihaja in odhaja, ker skrbi še za druge porodnice. Ženska ni povezana s porodnim procesom, babica pa ne z žensko. Če bi vsaj lahko trdili, da je z rutinsko rabo CTG-ja porod varnejši, pa je dokazano, da pri porodih z nizkim tveganjem ne izboljšuje rezultatov. Z njim bistveno omejite žensko pri spontanem sledenju občutkom, ki ji narekujejo, kako naj se giba.
Izsledki medicinskih raziskav kažejo, da redno osluškovanje zagotavlja bolj uporabne informacije, hkrati pa je sodelovanje med porodnico in babico bolj celostno. Ali ni tragično: na eni strani je porodnica priklenjena na napravo, po drugi strani pa je obupno prikrajšana za to, kar je pri porodu najdragocenejše: človeški stik!
 
Zakaj preoblikovati tehnologizirano porodno paradigmo?
 
Pri tehnologizirani porodni paradigmi dosegate dobre rezultate na ravni grobih kazalcev, navadno sta ravni umrljivosti otrok in mater dokaj nizki. Hudo problematična pa je iatrogena obolevnost, torej škoda za zdravje žensk in otrok, ki je povezana z uveljavljeno porodno pomočjo, zato je nujen premislek o koraku naprej.
 
Govorite o humanizaciji poroda…
 
Humanizacija poroda je nujnost, preprečiti je treba telesno in duševno trpljenje žensk in otrok, kratkoročno in dolgoročno. Vzemimo začetek poroda: čustveno zadovoljujoče je, če se porod začne sam od sebe. Otrok »ve«, kdaj je čas za njegovo rojstvo, znamenje za začetek poroda pošlje on, in to spodbudi zapleteno in občutljivo dogajanje v materinem telesu. Če porod sprožite od zunaj, otroku in materi sporočite, da njuna telesna vednost ne šteje. Z medicinskega stališča je danes jasno: v nekaterih redkih primerih je porod treba sprožiti, večinoma pa je pametneje počakati, da se začne spontano in da tudi poteka brez pospeševanja.
Zakaj torej tolikšen odstotek z zdravili in posegi sproženih in pospešenih porodov? Gre za nepotrpežljivost, pozabo babiških vednosti in šibko spoštovanje fizioloških procesov. Mehaničen pristop k porodu berem kot simptom temeljnega sodobnega problema: če hočejo tehnokratske družbe preživeti, morajo prepoznati nujo po obratu.
 
Ponekod se ta že uresničuje; v vaši zadnji knjigi iz leta 2009, pri kateri ste sodelovali kot urednica in soavtorica, Porodni modeli, ki res delujejo (Birth Models that Work), prikazujete odlične porodne prakse, ki jih spoznavate kot sodelavka Midwifery Today in kot raziskovalka babištva in porodnih kultur po svetu.
 
Znanstveni izsledki govorijo o tem, da je treba za dobre porodne rezultate za mamo in otroka pri nezapletenem porodu zdravila, posege in medicinske postopke med porodom uporabljati premišljeno in utemeljeno, smiselno je porodni proces podpirati. Marsikaj vemo o zapleteni igri hormonov med porodom, ki jo z ljubečo navzočnostjo strokovnjaki skušajo čim manj motiti. Oksitocin je, kot pravi zdravnik in raziskovalec Michel Odent, hormon ljubezni, ki teče skozi žensko telo med ljubljenjem, je čarobni ključ dobrega poteka rojevanja in dojenja. Omogoča povezovanje med ljudmi in je biološka podlaga razlike v odzivu na stresne okoliščine med moškimi in ženskami.
Malce poenostavljeno: namesto odziva »bori se ali beži«, ki ga izkušajo moški, ženske odgovorimo z nego in skrbjo, okrepimo izraze naklonjenosti in prijateljstva. Vsakič, ko porod sprožijo ali ga pospešijo z umetnim oksitocinom, se tok naravnega upočasni ali celo prekine, popadki so bolj boleči, kar je težavno in škoduje materi in otroku. Po fiziološkem porodu je v materinem telesu izjemno visoka raven oksitocina, ki omogoča zaljubljenost v otroka, kar ustvarja in krepi temeljno zavezo med mamo in otrokom, in je z vidika preživetja vrste namenjena zagotavljanju kar najboljše skrbi za novorojenčka.
Tik pred rojstvom otroka bo ženska začutila velik naval adrenalina, ki ji bo pomagal potisniti otroka na svet. Tega ne bi hoteli v nobenem drugem delu poroda, ker je adrenalin v zgodnejši fazi poroda povezan s strahom in bi upočasnil ali celo ustavil porod, kar se lahko zgodi, če je porodnica prestrašena, jo zebe, je izpostavljena močni svetlobi ali se vključuje v razprave. Zato je smiselno, da se že v nosečnosti vsi vpleteni temeljito pogovorijo o porodni pomoči, izbirah in potrebah.
 
Žensko telo je danes normirano z idealom mladosti in popolnosti, pornografija se ponuja kot nadomestilo ljubljenju, povezovanje spolnosti in poroda pa zaznamuje izrazito nelagodje.
 
S premikom poroda v ustanove smo ga ločili od vsega, kar ga veže s seksualnostjo, seveda razumljeno široko; od tod prekrivanje delov telesa in preprečevanje dotikanja ali zgražanje ob ljubkovanju med porodnico in njenim bližnjim. Če se bojite svoje seksualnosti, je zelo verjetno, da se boste bali poroda, in tako boste v krču in zaprti. Logiki obeh procesov vključujeta sproščenost, povezovanje, odpiranje, prepuščanje telesnim ritmom; oba sta tudi čutna izkušnja. Gre za temeljno zaupanje in spoštovanje do lastnega telesa in telesa drugega.
Za mehko potekajoč porod ženska potrebuje zatočišče, ljubeče, udobno, mirno, toplo okolje z zastrto svetlobo, da bi obnavljala svoje moči, potrebuje hrano in pijačo po svojih potrebah. Dobri porodni modeli po svetu upoštevajo ta temeljna spoznanja, njihovi rezultati so odlični, priprava knjige mi je bila v veliko veselje.
 
Mar trdite, da je tudi stradanje žensk in omejevanje pitja del ritualizacije poroda?
 
Seveda! Tisti, ki gredo skozi iniciacijske procese, se pogosto za nekaj časa odpovedo hrani in pijači, in tako dosežejo posebno stanje, ko so bolj dojemljivi za sporočila skupnosti. Porodnicam bi morali omogočiti, da jedo in pijejo po svojih potrebah. Če želijo jesti, je to navadno znak, da so še v zgodnjem porodu. Pitje tekočin, od vode do sokov in izotoničnih pijač, je za porodnico ključno, in prav tako naj uporablja stranišče, ne pa kahlico; raba katetra je absurdna, razen v izjemnih primerih.
Kruto je prepovedovati hrano in pijačo, to moti potek poroda, kajti ženska je šibkejša, težje rojeva, maternica se manj učinkovito krči, porod se lahko upočasni; nobenega znanstvenega dokaza nimamo, ki bi podpiral tako zastarelo ravnanje, ki je utemeljeno na danes ovrženi predpostavki o nevarnih zapletih. V tehnokratskem modelu taka ženska dobi umetne popadke, pa še intravenozno tekočino, da ne bi dehidrirala, kar jo še bolj omejuje na ležanje na postelji.
 
Pa vendarle: posteljo enačimo s počitkom in udobjem.
 
Porod je gibanje, kot je gibanje življenje samo: vsako omejevanje je neprimerno, absurdno je dovoliti le obračanje z enega na drugi bok, porodnice nikoli ne smemo prisiliti, da leži. Porod leže poveča bolečine, porodni kanal se ne odpre, kot bi se lahko, ženska potiska proti težnosti, otroku otežujemo prihod na svet. Če pa bi ženska začutila, da potrebuje nekaj počitka, naj leže in morda bo za hip ali dva celo zaspala.
 
Ste soustvarjalka trenutno morda najbolj aktualne pobude za spremembe v obporodni skrbi na svetovni ravni, Deset korakov do odličnih obporodnih storitev MamaOtrok, ki jo na spletni strani www.imbci.org najdemo tudi v slovenščini.
 
Vsak korak k bolj fiziološkemu porodu je pomemben, in v Sloveniji ste že stopili na to pot; bistven je premislek o osnovnih zakonitostih poroda in z njimi povezanih potrebah ženske in otroka, ki se rojeva; na tem temelji tudi ta pobuda. Porodnica naj bo prosta, giba naj se, kakor ji narekujejo njeni občutki, pri tem naj uporablja porodno žogo, ki pomaga pri gibanju z boki, hodi naj, pleše, uporabi naj plezalo ali vrv, pritrjeno na strop, nagiba naj se naprej in pri tem naslanja na partnerja, mizo, posteljo, stol, pomagajo ji lahko z objemom, masažo, božanjem. Čepi naj, kleči, če ji ustreza, naj bo na vseh štirih.
Kajti če ste pokonci, se vaš porodni kanal bolj odpre – študije dokazujejo, koliko centimetrov lahko izgubimo, če žensko prisilimo, da rojeva leže – in vaše mišice lahko bolj učinkovito pomagajo otročku pri njegovi zahtevni poti. Porodnica, ki je v stiku z naravnimi elementi, z vodo in zemljo, ki je obkrožena z glasovi in vonji narave, ki čuti toplino bližine in dotik ljubljenega človeka, dokazano lažje rojeva.
 
Nekateri trdijo, da sta medikalizacija in institucionalizacija poroda nujna cena, ki jo moramo plačati za varnost. So se naša telesa tako spremenila, da rutinsko potrebujemo umetne popadke, epiduralno analgezijo, prerez presredka, narek, kdaj naj pritisnemo in kako naj dihamo?
 
Porod je naravni tok, je divji naravni proces: kot reka, ki narašča in upada, poplavlja in se spet vrne v svojo strugo. Na prvi pogled se zdi zunaj nadzora, deluje pa po zapleteni notranji logiki, s katero se v zadnjih desetletjih fiziološke študije natančneje ukvarjajo. Ženska telesa se niso spremenila toliko, kot se je spremenila miselnost. Varnost humanistične porodne paradigme je dokazana. Kot antropologinja na podlagi številnih intervjujev ugotavljam, da strokovnjaki iskreno verjamejo, da je njihovo delovanje za ženske in otroke najboljša skrb; izobraževali so se v tehnokratskem modelu zdravja, bolezni in tudi poroda, le redki pa so, če sploh, kdaj videli fiziološki porod. Zanje je prestop v drugo paradigmo velik izziv.
 
Primerjava s poplavami je aktualna: če ne prisluhnemo govorici vode in njenih tokov in če ne upoštevamo zakonitosti njenega naraščanja in upadanja, če ne negujemo pretokov in kanalov, se prej ko slej soočimo s posledicami take vzvišenosti.
 
Prevladujoči kulturni obrazci porod razumejo na podlagi mehaničnega pogleda in ga na podlagi normativov odpiranja materničnega vratu od pol do enega centimetra na uro ter potrebe po podreditvi telesa univerzalni shemi pretirano usmerjajo, uporabljajo posege, kot je prerez presredka, in zdravila za sproženje in pospeševanje poroda. Od nadzorovane in nasilne pokoritve je smiselna pot v natančno opazovanje, blago uravnavo in usklajeno sodelovanje s tokom, kar položimo ženski na srce: »Ne upiraj se popadkom, plavaj z njimi.«
 
Ni medicina nenehen boj s strahom pred smrtjo in zato na tej ravni vnaprej zapisana porazu? Morda hočemo od tehnologije in tudi od medicine nekaj, česar nam nikakor ne moreta dati?
 
Bolezen in smrt smo potisnili daleč proč, nočemo se soočati s staranjem, pešanjem in umiranjem, podaljšujemo mladost, negujemo iluzijo neskončnega življenja. Tehnologija ponuja čudovite rešitve: umetne kolke, spodbujevalnike srca in zdravila, kopico načinov, s katerimi podaljšujemo življenje; za ta namen smo pripravljeni celo zlorabljati in izkoriščati naravne vire in druga bitja. Umiranje in smrt ostajata preprežena s strahom, bolj ko hočemo nadzorovati svoje življenje, strašnejši se nam bo zdel pojav, ki je onstran našega nadzora.
Pri porodu se obnašamo podobno: s tehnološkim pristopom skušamo zagotoviti, da nihče ne bo umrl. Da ne bo nesporazumov: s premišljeno rabo tehnologije, zdravil in posegov preprečujemo smrti mater in otrok in rešujemo zaplete med nosečnostjo in porodom. Strah za življenje otroka in matere pa je pripeljal do organizacije porodnega okolja in porodne pomoči, ki sta v resnici zanju škodljiva, o pomenu in dolgoročnih posledicah ne razmišljamo dovolj. Če ste kot strokovnjak izgubili zaupanje, nikakor ne boste mogli prepustiti toku poroda, da objame mamo, kar naprej boste v krču pričakovanja, da se bo kaj zapletlo ali da bo prišlo do katastrofe. Sodobna porodna kultura temelji na strahu, več kot dovolj dokazov je, da smo zašli v slepo ulico.
 
Je problem sodobnega rojevanja povezan s koncepti ženskega in moškega telesa?
 
Z razvojem mehanicističnega pojmovanja narave v obdobju industrializacije zahodne družbe, ko je Evropa osvajala in si podrejala druga ozemlja in kulture ter tam neusmiljeno črpala naravne vire in ljudi, so bili postavljeni temelji za vero v tehnologijo in za pojmovanje človeškega telesa kot stroja, kar je povezano z razvojem medicine na podlagi anatomskih študij trupel. V nekaterih drugih kulturah, na primer na Japonskem ali Kitajskem, ideje telesa kot stroja vse do vdora z zahoda ne poznajo. Razvijali so druge pristope, na primer akupunkturo, ki temelji na konceptu telesa kot energetskega sistema.
Zgodovina ginekologije in porodništva govori o temeljni zadregi z ženskostjo; v patriarhalnem sistemu se je moško telo vzpostavilo kot prototip, po katerem merimo žensko telo: prvo je močno, ustrezno, idealno; drugo je patološko, šibko, odtujeno, neorganizirano, nepredvidljivo, na meji katastrofe, nagnjeno k boleznim in okvaram, in tako so bili kodirani tudi specifično ženski telesni procesi, kot so menstruacija, menopavza, nosečnost, porod ter laktacija, in deli telesa, kot so nožnica, maternica in prsi. Za proučevanje sodobnega poroda je poznavanje zgodovine ključno.
 
Kako vidite porodno skrb v prihodnosti?
 
Idealni sistem bi omogočal porode doma, s porodnimi centri za tiste, ki zaradi različnih razlogov tega ne bi želele, in s porodnišnicami za primere z visokim tveganjem, kar bi pomenilo morda petnajst odstotkov populacije, za katere bi skrbeli porodničarji; babice bi bile strokovnjakinje in podpornice za večino nosečnic in porodnic, med njimi bi bilo vzpostavljeno dobro sodelovanje. S tem nikakor ne bi povzročili povišanja smrtnosti mater in ali otrok, kot se včasih napačno domneva, iatrogena škoda pa bi se znatno zmanjšala, zagotovljeno bi bilo pretehtano ravnanje s strokovnimi viri.
 
Kako blizu smo?
 
V ZDA porodi doma in v porodnih centrih skupaj obsegajo pet odstotkov vseh porodov. Izgubljajo se celo znanja, ki so bila nekoč konstitutivna za zdravniški poklic in so jih generacije v drugi polovici dvajsetega stoletja še obvladale, kot so izvedba zunanjega obrata, pomoč pri vaginalnem porodu dvojčkov ali otroka v medenični vstavi, osluškovanje otroka. Ne vedo, kako položaj na vseh štirih omogoča reševanje zastoja ramen, ne tega, kako ravnati pri manj pogostih vstavah. Babice, ki pomagajo pri porodih doma, ohranjajo in razvijajo te spretnosti, in ponekod že poučujejo druge.
Od osredotočenosti na patologijo, ki je značilna za dvajseto stoletje, se vse bolj usmerjamo v salutogenesis, v podporo zdravju, in vedno več dokazov je, da fiziologija poroda (še vedno) odlično deluje. To je vendar čudovito! Kulturi, ki porod vidi kot potencialno nevaren in patološki, kot travmo in bolečino, pa sporočam naslednje: v naravi stvari je zapisana tudi radost.
 



Ključne besede:
Združenje Naravni začetki, porod

 

Sorodne novice:

0,03125



<< Nazaj

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>

Bi radi brali novice v tiskani obliki?

Finančna sredstva nam ne omogočajo pokrivanja stroškov pošiljanja na individualne naslove. Če bi želeli naše novice prejemati na dom, prosimo za prispevek, ki ga nakažete na:
TRR: 0201 1025 5748 080
IBAN: SI 56 0201 1025 5748 080
BIC BANKE: LJBASI2X
KODA NAMENA: OTHR

Prejemnik: Društvo Ognjič, Grajska pot 16, 4220 Škofja Loka
Namen plačila: Prispevek za obveščanje
Sklic: SI 00 in datum plačila (npr.: 02062018)
 
Priporočamo se za 7 EUR (letna naročnina, 9 številk) ali več. Vsak prispevek (tudi manjši) nam pride prav, da lahko še naprej širimo mrežo vrtcev, šol, novinarjev, zdravstvenih ustanov in drugih, ki jim pošiljamo naše novice. Prispevke lahko pošljete tudi v obliki poštnih znamk A.

Prispevek za obveščanje lahko uredite tudi s pomočjo e-nakazila na strani shop.zazdravje.net.
 
POMEMBNO:
Vaš naslov je razviden ob izvedenem nakazilu prispevka, zato ga ni potrebno pošiljati po elektronski pošti, javiti po telefonu ali nam pošiljati kopije položnic po pošti. 

To pa boste kljub vsemu morali storiti, če:
 plačnik ne bo tudi prejemnik novic (kjer bo plačano za več prejemnikov ali če plačnik plača znesek za drugega prejemnika novic),
 ima plačnik v naslovu šumnike (ti se na izpisku ne izpišejo). 

V tem primeru nam točne podatke, komu in kam naj pošljemo novice, sporočite po pošti na naslov društva ali po elektronski pošti na posljite.novice@gmail.com ali nas pokličite ob delovnikih med 9. in 13. uro na 041 770 120.
 
Prispevke, za katere ne bomo dobili nobenih dodatnih napotkov, bomo obravnavali kot donacije.